79. člen ZJU-B

Za uradniška delovna mesta kot pogoj za opravljanje dela, se poleg splošnih pogojev, ki jih urejajo predpisi s področja delovnega prava, lahko določijo tudi drugi pogoji, če tako določa zakon. Toženka je utemeljeno in zakonito v aktu o sistemizaciji delovnih mest pri delovnem mestu višji svetovalec v pravosodju v službi A., ki ga je zasedala tudi tožnica, določila pogoj opravljenega izpita iz upravnega postopka.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku prekinilo postopek do odločitve v upravnem sporu glede zakonitosti razveljavitve tožnikovega sklepa o imenovanju v naziv Pravosodni svetnik (PDI) I. Po prejemu odločitve, da je bila razveljavitev tega sklepa zakonita, je na podlagi ugotovitev, da je tožnik na prejšnjem delovnem mestu dosegel naziv Višji pravosodni svetovalec I in da se delo na delovnem mestu Pravosodni svetnik (PDI) II lahko opravlja le v nazivih Pravosodni svetnik (PDI) II in Pravosodni svetnik (PDI) I, pravilno presodilo, da je Komisija zakonito razveljavila pogodbo o zaposlitvi Su 678/2016 z dne 29. 8. 2016 za delovno mesto Pravosodni svetnik (PDI) II. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da imenovanje uradnika v naziv ni pogoj za zasedbo uradniškega delovnega mesta. Glede na prvi odstavek 79. člena ZJU je za uradniška delovna mesta kot pogoj za opravljanje dela (posledično pa tudi za zakonito sklenitev pogodbe o zaposlitvi) poleg splošnih pogojev, ki jih urejajo predpisi s področja delovnega prava, določen tudi naziv. To izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 84. člena ZJU, da uradnik javne naloge izvršuje v nazivu.

Sestava komisije za pritožbe ni bila možna iz zaposlenih pri Zagovorniku, zato je predstojnik organa z imenovanjem komisije iz drugih državnih organov postopal pravilno in tudi ustavnopravnoskladno. Obseg pristojnosti komisije za pritožbe iz delovnega razmerja je določen v 35. členu ZJU, zato ni mogoče očitati, da bi morala komisija za pritožbe opraviti tudi presojo Akta o sistemizaciji delovnih mest pri organu (v smislu tožbenega očitka diskriminacije), še zlasti, ker je sprejem tovrstnih aktov avtonomna odločitev delodajalca, ker je v njegovi pristojnosti, da si organizira delovni proces. Zato se ni možno v tem upravnem sporu spuščati v vprašanje, ali so bili podani razlogi za določitev tega pogoja ali ne, kot tudi, da je iz postopka izostala analiza potrebnosti takega pogoja za razpisano delovno mesto.

Tožnik je sprožil upravni spor zoper odločitev Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja o razveljavitvi sklepa o imenovanju v naziv Pravosodni svetnik (PDI) I. Od odločitve v upravnem sporu o tem, ali je tožnik imenovan v pravilni naziv za delo na uradniškem delovnem mestu Pravosodni svetnik (PDI) II, je odvisna odločitev v tem individualnem delovnem sporu - ali je pravilna odločitev Komisije za pritožbe, da se razveljavi pogodba o zaposlitvi z dne 29. 8. 2016. Gre torej za predhodno vprašanje (13. člen ZPP).

V obravnavanem primeru gre za situacijo imenovanja tožnika v uradniški naziv iste stopnje zaradi drugačnega poimenovanja uradniškega naziva na delovnem mestu, na katerega je tožnik premeščen. Ker je imenovanje v drug naziv pogoj za izvrševanje nalog na delovnem mestu, na katerega je bil tožnik premeščen, oba naziva pa sta iste stopnje, je upravni organ ravnal pravilno, ko je tožnika z izpodbijano odločbo imenoval v naziv policist I. Oba naziva, tako prejšnji kot sedanji, sta namreč enake stopnje. Odločitev o zakonitosti odločbe o premestitvi tožnika na drugo delovno mesto, kar tožnik v bistvu ugovarja v tožbi, ni stvar tega postopka, temveč je to predmet postopka, ki teče pred delovnim sodiščem.

Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno materialnopravno stališče, da imenovanje uradnika v naziv ni pogoj za zasedbo uradniškega delovnega mesta, zaradi česar posledično neimenovanje v ustrezen naziv ni pravna podlaga za razveljavitev celotne pogodbe o zaposlitvi in posledično v tem postopku ni bilo potrebe po prekinitvi postopka do odločitve Upravnega sodišča o pravilnosti imenovanja v naziv, ker to ni predhodno vprašanje v tej zadevi.

V členu 156/5 ZJU je določeno, da mora biti reorganizaciji priložena "analiza delovnih opravil in delovnih postopkov", ne pa "analiza posameznih delovnih mest, iz katere bi bilo mogoče ugotoviti, da določeno delo ni potrebno, ali da ni dela za določena delovna mesta". Te besede je prvostopno sodišče povzelo iz izpovedbe priče. Sodišče prve stopnje je vsebino določila v členu 156/5 ZJU razširilo z vsebino, ki ni navedena, zaradi česar je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Predlagatelj v zvezi s kršitvami usklajevalnega postopka ni podal trditev. Glede kršitev 26. člena ZJU je sodišče prve stopnje zaključke sprejelo iz izpovedi prič in s tem nedopustno vzpostavilo trditveno podlago. Nasprotna udeleženka se do te trditvene podlage ni imela možnosti opredeliti. Zato je bilo kršeno načelo kontradiktornosti oziroma pravica do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Storjena pa je bila tudi kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj niso bile spoštovane določbe ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP).

V obravnavanem primeru gre za imenovanje tožnika v uradniški naziv iste stopnje, zaradi drugačnega poimenovanja uradniškega naziva na delovnem mestu, na katerega je bil premeščen, upoštevajoč sistematizacijo določenega delovnega mesta. Ker je imenovanje v drug naziv pogoj za izvrševanje nalog na novem delovnem mestu, na katerega je bil tožnik premeščen (84. člen v zvezi z 79. členom ZJU) oba naziva pa sta iste stopnje, je odločitev obeh upravnih organov zakonsko utemeljena.

Tožnik je pred premestitvijo na drugo delovno mesto delo opravljal v uradniškem nazivu XIII. stopnje: kriminalist specialist I. Z izpodbijano odločbo je bil imenovan v drug uradniški naziv: policist I, ki je iste stopnje kot naziv, ki ga je imel tožnik pred premestitvijo. Kot pojasnjujeta upravna organa, je razlog za imenovanje tožnika v drugi naziv premestitev na drugo delovno mesto, v katerem se dela po Aktu o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v Policiji opravljajo v nazivu policist I. V obravnavanem primeru gre torej za imenovanje tožnika v uradniški naziv iste stopnje, zaradi drugačnega poimenovanja uradniškega naziva na delovnem mestu, na katerega je bil tožnik premeščen, upoštevaje sistemizacijo konkretnega delovnega mesta.

Imenovanje javnega uslužbenca v naziv je v pristojnosti predstojnika organa državne uprave (prvi odstavek 90. člena ZJU). Tožena stranka tožnice še ni imenovala v noben naziv, zato sodišče še ni pristojno, da bi namesto delodajalca imenovalo tožnico v ustrezen uradniški naziv. Šele ko bo tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 84. člena ZJU imenovala tožnico v naziv z odločbo, v kateri bo določila naziv (ob pogojih iz 86. člena ZJU) in datum pridobitve naziva, bo lahko tožnica v skladu s šestim odstavkom 24. člena ZJU sodno varstvo uveljavljala pred sodiščem, pristojnim za upravne spore (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII R 20/2010). S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožnica imenuje v naziv, je storilo absolutno bistveno kršitev določbe pravdnega postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Po sodni praksi je zakonito imenovanje javnega uslužbenca zaradi premestitve v drug naziv, ki je po aktu o sistemizaciji pogoj za zasedbo delovnega mesta, če uradnik ohrani isto stopnjo naziva.

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je odločalo o zakonitosti odločbe in sklepa Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, čeprav je predhodno upravno sodišče, v zvezi z zakonitostjo navedenih sklepov, že odločilo s pravnomočno sodbo, da je bil tožnik pravilno in zakonito imenovan v uradniški naziv III. stopnje - podsekretar, bistveno kršilo določila ZPP, saj je obstajala procesna ovira za meritorno sojenje v tej zadevi, ker gre za res iudikata (pravnomočno razsojene stvari). Tožbena zahtevka v obeh pravdah temeljita na isti trditveni podlagi in je zato med tožbenim zahtevkom v tej zadevi in v že pravnomočno razsojeni zadevi, obravnavani pred Upravnim sodiščem RS, podana objektivna identiteta spora. V obeh primerih tožnik na isti trditveni podlagi uveljavlja razveljavitev spornih odločb tožene stranke in imenovanje tožnika v uradniški naziv sekretar. Zato je potrebno tožnikovo tožbo v tem delu zavreči. ZDR v 73. členu določa, da v primeru prevzema preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja na novega delodajalca po samem zakonu, zato ne predvideva sklepanja novih pogodb. ZUTD, ki se je

Toženi stranki s tožnikom ni bilo treba skleniti delovnega razmerja za ves čas trajanja PRP, saj znotraj samega projekta PRP obstaja več programov oziroma projektov, ki trajajo krajše časovno obdobje in so odvisna od financiranja in tehnične pomoči PRP. Zato je tožnikova pogodba o zaposlitvi prenehala veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, in tožena stranka ni bila dolžna skleniti s tožnikom delovnega razmerja za nedoločen čas oziroma do dokončanja PRP. Dejstvo, da je tožnik po vseh pogodbah opravljal delo v istem nazivu, ne pomeni, da gre za identično delo. V skladu z ZJU (79. in 84. člen) je naziv le eden od pogojev za opravljanje dela na uradniškem delovnem mestu. Enak oziroma isti naziv zato ne pomeni, da gre v vseh primerih, ko se zahteva tak naziv, tudi za enaka delovna mesta.

V obravnavanem primeru gre za situacijo imenovanja tožnika v uradniški naziv iste stopnje zaradi drugačnega poimenovanja uradniškega naziva na delovnem mestu, na katerega je tožnik premeščen, z upoštevanjem sistemizacije konkretnega delovnega mesta. Sodišče je ob vpogledu v spise ugotovilo, da je po sistemizaciji na Policijski postaji na delovnem mestu višji policist – vodja policijskega okoliša možno v uradniškem nazivu X. stopnje imeti le naziv višji policist I, drugačen naziv pa na tem delovnem mestu po sistemizaciji v uradniškem nazivu X. stopnje sploh ni mogoč. Zaradi posledice premestitve tako prvostopenjski organ ni imel druge možnosti, kot da tožnika preimenuje v uradniški naziv višji policist I, saj bi sicer ravnal v nasprotju s sistemizacijo delovnih mest. Oba naziva, tako prejšnji kot sedanji, pa sta enake stopnje.

Odločitev tožene stranke temelji na zaključku, da tožnik ob imenovanju v naziv inšpektor II ni izpolnjeval vseh pogojev, ki jih določa ZJU. Takšna odločitev je po presoji sodišča preuranjena. Določba 119. člena ZGO-1B glede nadaljevanja dela urbanističnih inšpektorjev namreč določa, da urbanistični inšpektorji iz 71. člena ZUN nadaljujejo z delom kot gradbeni inšpektorji po določbah tega zakona. Tako namenska kot tudi jezikovna razlaga navedene določbe po presoji sodišča utemeljujeta tožnikovo trditev, da je v času imenovanja izpolnjeval vse predpisane pogoje za zasedbo delovnega mesta in s tem vse predpisane pogoje za imenovanje v naziv.

Odločitev tožene stranke o razveljavitvi odločbe o imenovanju v uradniški naziv inšpektor II temelji na zaključku, da tožnica ob imenovanju v naziv ni izpolnjevala vseh pogojev, ki jih določa ZJU. Takšna odločitev je po presoji sodišča preuranjena. Določba 119. člena ZGO-1B glede nadaljevanja dela urbanističnih inšpektorjev določa, da urbanistični inšpektorji iz 71. člena ZUN nadaljujejo z delom kot gradbeni inšpektorji po določbah tega zakona. Tako namenska kot jezikovna razlaga navedene določbe po presoji sodišča utemeljujeta tožničino trditev, da je v času imenovanja izpolnjevala vse predpisane pogoje za zasedbo delovnega mesta in s tem vse predpisane pogoje za imenovanje v naziv.

Tožnica je pridobila naziv univerzitetna diplomirana geografinja, v zadevi pa je sporno, ali je to izobrazba, ki jo predpisuje ZGO-1 kot pogoj za opravljanje nalog inšpekcijskega nadzora v določbi 144. člena. Glede na določbo 119. člena ZGO-1B je tožnica v času imenovanja izpolnila vse predpisane pogoje za zasedbo delovnega mesta inšpektorice in s tem vse pogoje za imenovanje v naziv. Ne glede na prehodne določbe ZGO-1, po katerih bi morali z delom zaključiti vsi urbanistični inšpektorji, ki do določenega roka ne bi izpolnili predpisanih pogojev, se na podlagi zgoraj navedene določbe zaradi pomanjkanja inšpekcijskih kadrov, podaljša oziroma omogoča nemoteno delo teh inšpektorjev še naprej.

Poimenovanje naziva na delovnem mestu je drugačno od naziva, kot ga je imel tožnik pred premestitvijo. Prvostopenjski organ in tožena stranka sta pojasnila, da je bil tožnik imenovan v uradniški naziv inšpektor I specialist, ki je uradniški naziv VII stopnje ter da je z izpodbijano odločbo imenovan v naziv iste stopnje, torej VII stopnje policijski inšpektor I. Razlog je v drugačnem poimenovanju uradniškega naziva tega delovnega mesta glede na veljaven Akt o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih.