UPRS sodba II U 398/2013

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je generalni direktor policije odločil, da se tožnik z dnem premestitve imenuje v uradniški naziv VII. stopnje policijski inšpektor I. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik imenovan v uradniški naziv VII. stopnje policijski inšpektor specialist I. Ker izpolnjuje pogoje za premestitev na drugo delovno mesto, se zaradi drugačnega poimenovanja uradniškega naziva na tem delovnem mestu imenuje v uradniški naziv policijski inšpektor I.

Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo, ki pa jo je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade Republike Slovenije z odločbo št. 1006-392/2013/3 z dne 21. 8. 2014 kot neutemeljeno zavrnila. V obrazložitvi komisija pojasnjuje, da je tožnik do premestitve opravljal naloge na delovnem mestu komandirja policijske postaje v nazivu VII. stopnje policijski inšpektor specialist I, s sklepom št. 1002-220/2013/8 z dne 30. 5. 2013 pa je bil tožnik zaradi zagotovitve učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa premeščen na delovno mesto policijskega inšpektorja, na katerem bo opravljal naloge v uradniškem nazivu VII. stopnje policijski inšpektor I. Po 79. členu Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) je ustrezen uradniški naziv pogoj za zasedbo delovnega mesta. Zato je po mnenju komisije pravilna odločitev organa prve stopnje, da tožnika ob premestitvi na delovno mesto policijskega inšpektorja imenuje v ustrezen naziv iste stopnje. Ker je tožnik ob premestitvi ohranil naziv iste stopnje oziroma pridobil naziv, ki je pogoj za zasedbo delovnega mesta policijskega inšpektorja, na katerega je bil premeščen, je izpodbijana odločitev po mnenju komisije pravilna.

Tožnik v tožbi nasprotuje premestitvi na drugo delovno mesto, ker premestitev, za katero ni bilo utemeljenih razlogov, po njegovem mnenju ni bila izvedena v skladu z veljavno delovnopravno zakonodajo. Kot pojasnjuje, mu je bil pred premestitvijo ponujen v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi, ki pa ga ni podpisal. Na drugo delovno mesto je bil premeščen proti svoji volji, kar je sporno z ustavnopravnega vidika (49. člen Ustave RS), premeščen pa je bil še preden je bil imenovan v naziv, ki je pogoj za zasedbo delovnega mesta. Pred premestitvijo tudi ni bil razrešen z že pridobljenega naziva. Toženka prav tako ni upoštevala določila tretjega odstavka 84. člena ZJU, po katerem mora biti v odločbi naveden naziv, ki ga pridobi uradnik s premestitvijo, naveden pa mora biti tudi datum pridobitve naziva. Po mnenju tožnika se mu z odvzemom naziva specialist posega v že pridobljene pravice, saj so ga s premestitvijo uvrstili v nižji plačni razred, s premestitvijo pa so se tudi spremenili pogoji dela ter možnost napredovanja. Glede na obrazloženo tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo ter odločbo, izdano v postopku odločanja o pritožbi, razveljavi. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo toženka pojasnjuje, da je bil tožnik premeščen na podlagi določb 147., 149., 150. in 152. a člena ZJU ter določb Akta o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v Policiji zaradi zagotovitve učinkovitejšega oz. smotrnejšega dela organa. Tožnik je bil s sklepom o premestitvi v ustrezni plačni razred uvrščen upoštevaje določbe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, s premestitvijo pa se tožniku zaradi odvzema dodatka za vodenje, službenega telefona ter naziva policijski inšpektor specialist I ne posega v njegove pravice. Te pravice so bile namreč vezane na delovno mesto komandirja, ki ga je tožnik zasedal pred premestitvijo. V nadaljevanju toženka pojasnjuje razloge za premestitev ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Glede stroškov postopka pa predlaga, da sodišče odloči, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama v postopku je sporna pravilnost in zakonitost imenovanja tožnika v uradniški naziv VII. stopnje policijski inšpektor I zaradi premestitve tožnika na delovno mesto policijskega inšpektorja.

Po ZJU uradnik izvršuje javne naloge v nazivu, ki se pridobi z imenovanjem po izbiri uradnika na javnem natečaju ali s premestitvijo na zahtevnejše delovno mesto v skladu s tem zakonom ali z napredovanjem v višji naziv (prvi odstavek 84. člena ZJU). Uradnik se imenuje v naziv z odločbo, v kateri se določi naziv in datum pridobitve naziva (drugi odstavek 84. člena ZJU). Za uradniška delovna mesta se kot pogoj za opravljanje dela poleg splošnih pogojev s področja delovnega prava določi med drugim tudi naziv (prvi odstavek 79. člena ZJU).

Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil tožnik pred premestitvijo na drugo delovno mesto imenovan v uradniški naziv policijski inšpektor specialist I, ki je uradniški naziv VII stopnje. Z izpodbijano odločbo pa je bil tožnik imenovan v drug uradniški naziv (policijski inšpektor I), ki je iste stopnje kot naziv, ki ga je imel tožnik pred premestitvijo. Tako namreč izhaja iz Priloge I Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mest in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih. Kot pojasnjujeta upravna organa, je razlog za imenovanje tožnika v drugi naziv premestitev na drugo delovno mesto, v katerem se dela po Aktu o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v Policiji opravljajo v nazivu policijski inšpektor. V obravnavanem primeru gre torej za imenovanje tožnika v uradniški naziv iste stopnje zaradi drugačnega poimenovanja uradniškega naziva na delovnem mestu, na katerega je bil tožnik premeščen, upoštevaje sistemizacijo konkretnega delovnega mesta. Ker je imenovanje v drug naziv pogoj za izvrševanje nalog na delovnem mestu, na katerega je bil tožnik premeščen (84. člen povezavi z 79. členom ZJU), oba naziva pa sta iste stopnje, je po presoji sodišča upravni organ ravnal pravilno, ko je tožnika z izpodbijano odločbo imenoval v naziv policijski inšpektor I. Po sodni praksi je namreč zakonito imenovanje javnega uslužbenca zaradi premestitve v drug naziv, ki je po aktu o sistemizaciji pogoj za zasedbo delovnega mesta, če uradnik ohrani isto stopnjo naziva (sodbe Upravnega sodišča v zadevah opr. št. III U 103/2009 z dne 28. 1. 2011, opr. št. I U 262/2011 z dne 28. 2. 2012 in opr. št. I U 925/2012 z dne 12. 9. 2012).

Glede očitka tožnika, da izpodbijani sklep nima ene od obveznih sestavin, ker ne navaja datuma pridobitve naziva, sodišče ugotavlja, da iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da se tožnik v novi naziv imenuje z dnem premestitve. Datum premestitve pa je v obravnavani zadevi določen v izreku sklepa o premestitvi št. 1002-220/2013/8 (1502-16) z dne 30. 5. 2013, iz katerega je razvidno, da se tožnik na drugo delovno mesto premesti s 14. 6. 2013. Navedeno pomeni, da je datum pridobitve naziva v izreku izpodbijane odločbe določljiv oz. določen zadosti natančno.

Na pravilnost odločitve tudi ne vpliva dejstvo, da je bila tožniku izpodbijana odločba vročena šele dne 18. 6. 2013, torej po premestitvi na drugo delovno mesto.

Sodišče pa se ni ukvarjalo s presojo utemeljenosti tožbenih ugovorov v zvezi z zakonitostjo premestitve tožnika, saj je o tem pristojno odločati delovno sodišče, pred katerim že teče delovni spor. Predmet sodne presoje v tem upravnem sporu, v katerem se presoja zakonitost in pravilnost imenovanja tožnika v uradniški naziv, pa tudi ne morejo biti ugovori v zvezi z uvrstitvijo tožnika v plačni razred. Pravica do plače je namreč pravica iz delovnega razmerja, iz česar izhaja, da je za presojo zakonitosti odločitve o uvrstitvi javnega uslužbenca v plačni razred pristojno delovno sodišče.

Ker je torej izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov sodnega postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.