73. člen ZJU-B

Tožnica je s toženo stranko sklenila še eno pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 30. 6. 2015, in sicer za čas od 1. 7. 2015 do 30. 11. 2015, kar pomeni, da je upravičena do dodatka na osnovno plačo po tretjem odstavku 73. člena ZJU, ki je bil določen za delovno mesto, za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas - za čas projektnega dela. Na navedeno ne vpliva dejstvo, da je tožnica v letu 2017 s pravnomočno sodbo uspela s transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, kot je materialnopravno zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Odločilno je, da tožnici 20 % dodatek na osnovno plačo pripada, ker je sklenila in opravljala delo po pogodbi o zaposlitvi za določen čas od 1. 7. 2015 do 30. 11. 2015, po kateri ji ta dodatek pripada.

Pritožba neutemeljeno izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da je po drugem odstavku 5. člena Uredbe o napredovanju uradnikov v nazive napredovanje v naziv druge stopnje izrecno pogojevano s tem, da mora uradnik zahtevano oceno doseči v nazivu iste stopnje.

Tožniku je prenehalo delovno razmerje pri Ministrstvu za obrambo, saj je sam podal odpoved delovnega razmerja, kar izhaja iz upravnega spisa zadeve. Glede na določbo 91. člena ZJU pa pridobljeni naziv ugasne med drugim z dnem prenehanja delovnega razmerja uradnika. Naziva naddesetnik, ki ga je tožnik nesporno pridobil pred prekinitvijo delovnega razmerja v Slovenski vojski, tako ni možno upoštevati, čeprav je z istim delodajalcem (Republiko Slovenijo) prišlo naslednji dan do sklenitve novega delovnega razmerja.

Časovna omejitev vira financiranja določenega dela ni odločilen kriterij, na podlagi katerega bi bilo utemeljeno zaključiti, da je določeno delo organizirano kot projekt oziroma projektno delo. Bistveno za to, da se določeno delo šteje za projektno delo, je v naravi tega dela (npr. da je vezano na izvedbo določenega programa, ki ni stalen, temveč se samostojno prične in zaključi, ima določeno organizacijsko strukturo, posebej določene postopke priprave in izvedbe, pa tudi ustrezno projektno dokumentacijo). Projektno delo predstavlja določeno vsebinsko celoto z določljivim začetkom in zaključkom (ki pomeni tudi končanje tega dela). V postopku pa je bilo ugotovljeno, da delo tožnice na projektu ni imelo teh značilnosti, saj je bila tožnica zaposlena v kadrovski službi tožene stranke, pri čemer je svoje delo občasno opravljala tudi za vse zaposlene. Poleg tega je bilo v postopku ugotovljeno tudi, da delo programskega obdobja ni bilo končano niti do konca leta 2015, temveč se je nadaljevalo tudi v letu 2016, pri čemer ta dela zdaj opravljajo drugi javni uslužbenci, ki so bili zaposleni za novo programsko obdobje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dela tožnice ni m

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je delo, ki ga je opravljala tožnica na podlagi pogodb o zaposlitvi (pregledovanje in potrjevanje zahtevkov za povračilo EU sredstev), opravljalo v vseh obdobjih, ko je tožena stranka ta evropska sredstva prejemala. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je delo, ki ga je tožnica opravljala, predstavljalo stalno delo in ne delo po projektu, zato je ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku.

Tožnica pri toženi stranki ni opravljala projektnega dela, ampak je v okviru tehnične pomoči kontrolirala porabo oziroma upravičenost porabe denarnih sredstev sklada. Tožena stranka ni dokazala, da bi tožnica opravljala naloge, ki niso stalne, in so se samostojno začele in končale s posameznim projektom. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki jo je tožena stranka sklenila s tožnico, sklenjena nezakonito, zato se šteje, da je bila sklenjena za neodločen čas.

Dela, ki jih je tožnica v pretežni meri dejansko opravljala, so bila vsebinsko prilegajo nalogam delovnega mesta višji svetovalec, zato je sodišče prve stopnje tožnici od spornega dne dalje pravilno priznalo vse pravice, ki so vezane na to delovno mesto. Dejstvo, da tožnica ni bila imenovana v naziv, ne predstavlja ovire za priznanje pravic po dejanskem delu.

Tožena stranka bi morala dokazati, da je tožnik opravljal naloge, ki niso stalne, temveč so se samostojno pričele in se bodo tudi zaključile ob zaključku projekta. Ker tega ni uspela dokazati, ni bil podan zakonit razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas ( 56. člen ZDR-1 v zvezi s tretjim odstavkom 68. člena ZJU). Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da je pogodba o zaposlitvi prenehala z dnem tožnikove zaposlitve pri novem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo pravilno stališče, da delavec ne more imeti hkrati dve delovni razmerji za poln delovni čas pri dveh delodajalcih, vendar pa zaradi tega ne bi smelo odločiti, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati z dnem tožnikove zaposlitve pri drugem delodajalcu, temveč bi to dejstvo moralo upoštevati pri svoji odločitvi tako, da tožniku za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu ne bi priznalo delovne dobe oziroma tudi nadomestila plače, glede na to, da tožnik sam navaja, da ima v času zaposlitve pri drugem delodajalcu enako plačo kot prej pri toženi stranki.

Sodišče bi moralo utemeljenost zahtevka za transformacijo presojati neodvisno od tožnikovega ponovno vzpostavljenega delovnega razmerja s toženko, nato pa šele (v primeru utemeljenosti zahtevka za transformacijo) tožniku prepustiti izbiro, ali bo uveljavljal nadaljevanje delovnega razmerja za nedoločen čas na delovnem mestu višjega svetovalca, ali pa bo (če bo v tem sporu sploh uspel) uveljavljal delovno razmerje za nedoločen čas na delovnem mestu podsekretar.

Ob ugotovitvi nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas pride do transformacije te pogodbe, in sicer tako, da sodišče prizna obstoj tiste pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ki jo je imel delavec (nazadnje) sklenjeno. Delavec ima pravico zahtevati izstavitev pogodbe o zaposlitvi, če pisna pogodba ni sklenjena in se opravlja delo brez nje, ne pa tudi v primeru, ko je pisna pogodba sklenjena, dejansko pa delavec opravlja drugo delo. Sodno varstvo za izstavitev drugačne pogodbe o zaposlitvi od obstoječe ni predvideno. Če je kljub sklenjeni pogodbi o zaposlitvi tožnica dejansko opravljala drugo, zahtevnejše delo, ji pravic, ki izhajajo iz tega delovnega mesta samo zato, ker ni bila imenovana v naziv, ki je pogoj za opravljanje dela na tem delovnem mestu, ni mogoče odreči.

Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da 20 % dodatek na osnovno plačo, predviden v 3. odstavku 73. člena ZJU, ni čisti denarni zahtevek in je zato tožnica do njega upravičena šele od podaje zahteve za odpravo nezakonitosti dalje. Takšno stališče je veljalo za spore iz naslova prikrajšanja pri plači (če ni šlo za čiste denarne zahtevke) po predpisih, ki so veljali do uveljavitve novega plačnega sistema, ker je bila podlaga za obračun in plačilo plače dokončen (pravnomočen) sklep oziroma odločba delodajalca, katere spremembo je lahko javni uslužbenec dosegel le z vložitvijo zahteve za varstvo pravic pri delodajalcu in nato s sodnim varstvom. Po uveljavitvi ZSPJS pa glede določanja plače in ravnanja v primeru nezakonitosti, vključno z varstvom pravic pri delodajalcu kot procesno predpostavko za sodno varstvo (če ne gre za čiste denarne terjatve), veljajo določbe ZSPJS kot specialnega predpisa in sicer določbe 3. in 3.a člena, po katerih je javni uslužbenec upravičen do izplačila razlik v plači za nazaj, če mu je izplačana nižja plača od pripadajoče. Tožnici je bila s tem, ko ni prejela 20 % dodatka na osnovno plačo po 3. odstavku 73. člena ZJU, ki je bil določen za delovno m

V 3. odstavku 73. člena ZJU je določeno, da se ne glede na določbo prvega odstavka tega člena lahko za delovna mesta iz 1. (delovna mesta, vezana na osebno zaupanje funkcionarja) in 3. (projektno delo in začasno povečan obseg dela) točke prvega odstavka 68. člena ZJU v pogodbi o zaposlitvi določi do 20 % višja osnovna plača, kot je s predpisi določena za uradnika v določenem nazivu oziroma na delovnem mestu, če so za to zagotovljena finančna sredstva. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je v diskreciji delodajalca, da se odloči, ali bo v skladu z določbo tretjega odstavka 73. člena ZJU za posameznega javnega uslužbenca v njegovi pogodbi o zaposlitvi določil do 20 % višjo osnovno plačo. Navedena določba diskrecijsko pravico (pod pogojem, da so zagotovljena finančna sredstva) daje delodajalcu le za posamezno delovno mesto, ne pa za posameznega javnega uslužbenca. Delodajalec torej ne sme zgolj posameznemu javnemu uslužbencu odvzeti privilegija določitve višje osnovne plače, drugim javnim uslužbencem, ki so zaposleni na istem delovnem mestu, pa ta privilegij podeliti. Ker je tožnica v tem sporu zatrjevala, da tožena stranka samo njej izmed vseh zaposlenih za določen čas ni

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se četrti odstavek 84. člena ZJU uporablja tudi za javne uslužbence, ki sklenejo delovno razmerje za določen čas brez javnega natečaja.

Četrti odstavek 84. člena ZJU, ki določa, da se uradnik po izbiri na javnem natečaju imenuje v najnižji naziv, v katerem se opravlja delo na uradniškem delovnem mestu, za katero bo sklenil pogodbo o zaposlitvi, se smiselno uporablja tudi za javne uslužbence, ki sklenejo delovno razmerje za določen čas, katerih položaj sicer ureja 73. člen ZJU. Tožnica bi bila, če bi imela pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, imenovana v naziv svetovalec III. Glede na to, da se določbe ZJU, ki urejajo pravice in obveznosti javnih uslužbencev, ki sklenejo delovno razmerje za nedoločen čas, uporabljajo smiselno tudi za javne uslužbence, ki sklenejo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ni mogoče izključiti uporabe četrtega odstavka 84. člena ZJU za tožnico zgolj na podlagi dejstva, da zaradi pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bila imenovana v naziv. Imenovanje v naziv namreč za javne uslužbence ne pride v poštev, saj ni mogoče zgolj za določen čas. Izjema velja za policiste, carinike in paznike, ki sklenejo delovno razmerje za določen čas na podlagi 6. točke 68. člena ZJU (drugi odstavek 73. člena ZJU). Prišlo bi do neupravičenega razlikovanja med slednjimi in preostalimi javnimi uslužb

Določba 74. člena ZJU je pravna podlaga tudi za razveljavitev odločbe o imenovanju na položaj, kot je bilo to v predmetni zadevi, ne le za razveljavitev odločbe o imenovanju v naziv in pogodbe o zaposlitvi. Minister je pristojen, da izbere in imenuje načelnika upravne enote, kar glede na 76. člen ZJU pomeni, da lahko tudi predlaga razveljavitev odločbe o njegovem imenovanju na položaj. Tožbeni ugovor, da imata zgolj kandidata, ki sta se prijavila na javni natečaj, možnost začeti takšen postopek, nima pravne podlage, ker 65. člen ZJU v prvem odstavku dopušča to možnost neizbranemu kandidatu v postopku, ki je bil sicer zakonsko pravilno izveden, za kar pa ne gre v spornem primeru, saj kandidatoma sploh ni bila dana možnost udeležbe v postopku izbire.