4. člen ZJU-B

Tožnik dela dne 2. 2., 26. 2. in 29. 2. 2024 v očitanem časovnem obdobju ni opravljal skladno z razporedom dela, s čimer je kršil svojo osnovno delovno obveznost po pogodbi o zaposlitvi, kar že samo po sebi predstavlja hujšo kršitev. Toženka je bila dolžna zagotavljati izvajanje redarske službe v določenem obsegu v okviru treh občin, kar je zagotavljala z ustreznim razporedom dela vseh redarjev. Zaradi tožnikovega neupoštevanja razporedov dela, je toženka kršila svoje obveznosti po dogovoru. Prav tako opustitev vnosa podatkov o obravnavanih prekrških v aplikacijo vpliva na transparentnost opravljanja redarske službe, saj se lahko pojavijo obtožbe o nepravilnem ravnanju, onemogoči se posredovanje podatkov, potrebnih za plačilo kršiteljem, prejetih plačil ni mogoče knjižiti, za isti prekršek se lahko dvakrat izda plačilni nalog. Navedene ugotovitve zadoščajo za zaključek, da gre za hujše kršitve delovnih obveznosti.

Toženec se je pogodbah o osnovnem in specialističnem izobraževanju in usposabljanju zavezal določen čas ostati v delovnem razmerju pri ministrstvu B. (in ne katerem koli drugemu ministrstvu). Delodajalec v državnem organu je sicer res Republika Slovenija (prvi in drugi odstavek 3. člena ZJU), vendar pa pravice in dolžnosti delodajalca v državnem organu izvršuje predstojnik (prvi odstavek 4. člena ZJU) oziroma z njegove strani pooblaščena oseba (34. člen ZJU). Toženec ni zatrjeval, da bi mu predstojnik ministrstva B. ali pa ustrezno pooblaščena oseba (le) tega ministrstva odpustila dolg plačila sorazmernega dela stroškov usposabljanja in izobraževanja. Obveznost namreč preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja (prvi odstavek 319. člena OZ). Toženec pa tega ni zatrjeval, pač pa je zatrjeval, da so mu na ministrstvu A. obljubili, da mu teh stroškov usposabljanja in izobraževanja ne bo treba plačati. Obljuba, dana drugemu, da bo tretji nekaj storil ali opustil, pa ne veže tretjega - v konkretnem primeru ministrstva B. (prvi odstavek 130. člena OZ).

Tudi če bi tožnik izkazal posebno pooblastilo direktorja za sklepanje pogodb oziroma aneksov k pogodbam z delavci, sam s sabo na noben način ni mogel zakonito skleniti aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Za kaj takšnega namreč ni pooblaščen niti zakoniti zastopnik pravne osebe. Tožnik je s tem, ko je mimo vseh veljavnih pravnih aktov podpisal sporne anekse in posledično nezakonito zvišal plačo sebi in dvema sodelavkama, kršil eno od osnovnih obveznosti iz delovnega razmerja, to je prepoved škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1). Že zgolj to njegovo ravnanje zato predstavlja hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in tako utemeljuje podajo izredne odpovedi.

Čeprav je tožniku delovno razmerje zakonito prenehalo dne 4. 5. 2020, to je preden je začela učinkovati v tem sporu izpodbijana odpoved, podana s sklepom toženke z dne 19. 2. 2020 v zvezi s sklepom komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 9. 4. 2020, to ne pomeni, da tožnikov pravni interes za tožbo ni podan. Sodno varstvo v zvezi z navedenima sklepoma izrecno ureja ZJU. Četrti odstavek 24. člena ZJU določa, da je zoper sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Glede na to, da sam zakon daje delavcu oziroma javnemu uslužbencu pravico do sodnega varstva, se pravni interes predpostavlja, in sicer neodvisno od tega, če je javnemu uslužbencu pred izdajo sklepa komisije za delovno razmerje delovno razmerje pri delodajalcu prenehalo.

Glede na to, da tožnik ni huje kršil pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, da je torej v smislu določbe 112. člena ZDR-1 ravnal v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, sindikalna organizacija pa pred podajo izredne odpovedi ni podala soglasja, da se tožniku pogodba o zaposlitvi odpove, so podani pogoji za reintegracijo tožnika k toženi stranki. Le če bi bilo ugotovljeno, da je tožnik ravnal nezakonito, odpoved pa bi bila nezakonita zaradi t.i. "postopkovnih napak", ko bi sicer bil podan odpovedni razlog razlog iz 1. ali 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, vendar pa bi bila odpoved nezakonita zaradi tega, ker bi bila npr. izdana prepozno, po poteku objektivnega oziroma subjektivnega roka iz 109. člena ZDR-1, brez zagovora oziroma iz drugih "postopkovnih napak", bi bilo v takem primeru utemeljeno stališče, da je treba tehtati interese obeh pogodbenih strank ter presoditi, ali je nadaljevanje delovnega razmerja v smislu določbe 118. člena ZDR-1 (še) mogoče. V nasprotnem primeru, ko pa sindikalni zaupnik ni kršil pogodbenih obveznosti, bi sodna razveza pogodbe o zaposlitvi pomenila obid zakona.

Načeloma je odločitvi delodajalca prepuščeno, da v primeru ugotovljenega kadrovskega primanjkljaja v določenem državnem organu, ob izpolnjevanju predpisanih pogojev, premesti javnega uslužbenca v ta organ. Če je več javnih uslužbencev, ki izpolnjujejo predpisane pogoje za premestitev na ustrezno delovno mesto in so ga sposobni opravljati, ter je izkazana delovna potreba po premeščanju le za enega, posebni kriteriji za izbiro uslužbenca, ki mu bo izdan sklep o premestitvi, niso predpisani. Delodajalec lahko izbere javnega uslužbenca po svoji presoji, ki pa ne sme biti diskriminatorna. Ob trditvi tožnika, da ga je tožena stranka med uslužbenci B. izbrala in ga premestila zato, ker je bil član sindikata ter je aktivno sodeloval v organu sindikata, je bila tožena stranka glede na dokazno breme iz šestega odstavka 6. člena ZDR-1 dolžna dokazati, da ta okoliščina ni bila razlog za izbiro oziroma izbiro upravičiti na drugih kriterijih. Glede na obrnjeno dokazno breme bi morala tožena stranka dokazati, da je bila izbira med tremi javnimi uslužbenci B. dejansko opravljena in da je bila objektivna. Ker dokaznemu bremenu glede na prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje ni zad

Tožnik z obsežnimi revizijskimi navedbami v zvezi z utemeljenim razlogom za odpoved, ki onemogoča nadaljevanje dela (drugi odstavek 88. člena ZDR) poskuša minimalizirati pomen in težo neoddajanja poročil, vendar zanemari dejstvo, da je bil za enake kršitve že opozorjen, da svojih delovnih obveznosti ni izpolnjeval kljub ustnim in pisnim odredbam in da že nespoštovanje navodil delodajalca s ponavljanjem istovrstnih kršitev predstavlja utemeljen odpovedni razlog. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na Akt o merilih za ugotavljanje doseganja pričakovanega obsega dela sodnega osebja, ki ne navaja, da je tovrstna kršitev lahko podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Podlaga za odpoved namreč izhaja že iz zakonskega besedila 3. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR; po tej je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja - brez izrecne opredelitve, da bi morala biti ta kršitev še dodatno in izrecno predpisana v nekem od aktov delodajalca ali kolektivni pogodbi; tudi brez izrecne opredelitve, da mora biti kršitev huda ali hujša oziroma, da mora imeti večje posledice. Tožnik

Ker je tožena stranka (šola) javni zavod, skladno z 2. odstavkom 4. člena ZJU pravice in dolžnosti delodajalca izvaja poslovodni organ, ki za izvrševanje posameznih pravic lahko pisno pooblasti javnega uslužbenca z najmanj visoko strokovno izobrazbo ter petimi leti delovnih izkušenj. Navedena določba tako oži možnost prenosa pooblastila kot to ureja 1. odstavek 18. člena ZDR. Zato je v tem primeru potrebno uporabiti specialno ureditev in ne splošno in odločiti po pravilih ZJU in ZOFVI. Skladno z 49. členom ZOFVI je poslovodni organ v šoli ravnatelj, ki skladno z 2. odstavkom 49. člena ZJU za opravljanje posameznih nalog iz svoje pristojnosti lahko pisno pooblasti delavca šole. Ker odvetnik ni delavec tožene stranke, odpoved PZ, ki jo je tožnici po pooblastilu ravnateljice podal odvetnik, ni zakonita.