3. člen ZJU-B

Toženec se je pogodbah o osnovnem in specialističnem izobraževanju in usposabljanju zavezal določen čas ostati v delovnem razmerju pri ministrstvu B. (in ne katerem koli drugemu ministrstvu). Delodajalec v državnem organu je sicer res Republika Slovenija (prvi in drugi odstavek 3. člena ZJU), vendar pa pravice in dolžnosti delodajalca v državnem organu izvršuje predstojnik (prvi odstavek 4. člena ZJU) oziroma z njegove strani pooblaščena oseba (34. člen ZJU). Toženec ni zatrjeval, da bi mu predstojnik ministrstva B. ali pa ustrezno pooblaščena oseba (le) tega ministrstva odpustila dolg plačila sorazmernega dela stroškov usposabljanja in izobraževanja. Obveznost namreč preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja (prvi odstavek 319. člena OZ). Toženec pa tega ni zatrjeval, pač pa je zatrjeval, da so mu na ministrstvu A. obljubili, da mu teh stroškov usposabljanja in izobraževanja ne bo treba plačati. Obljuba, dana drugemu, da bo tretji nekaj storil ali opustil, pa ne veže tretjega - v konkretnem primeru ministrstva B. (prvi odstavek 130. člena OZ).

Zaposlitev direktorja FIHO je zaposlitev v javnem sektorju. Nanj se nanašajo določbe ZJU, vendar ne njegove posebne določbe (drugi del ZJU). V postopku njegovega imenovanja je treba uporabiti določbo prvega odstavka 5. člena ZJU, ki določa, da za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (ZLPLS) ali drug zakon sodnega varstva za odločitve v postopku imenovanja direktorja fundacije ne ureja. Ker ga tudi ne izključuje, gre za pravno praznino, ki jo je zaradi zagotavljanja pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave treba zapolniti ob analogni uporabi pravil, ki urejajo obravnavanemu pravnemu razmerju v bistvenih sestavinah podobno pravno razmerje. S tem je spoštovana tudi zakonodajalčeva volja po enakem urejanju primerljivih položajev. Ureditev imenovanja direktorja FIHO po ZLPLS je primerljiva z ureditvijo Zakona o zavodih (ZZ) v delu, ki se nanaša na javne zavode. Ker je statusnopravni položaj fundacije primerljiv z javnim zavodom (oba sta pravni

Zavezanec za plačilo zaradi neizpolnjevanja kvote je lahko le delodajalec, ki ni izpolnil dolžnosti zaposlovanja invalidov (oziroma nadomestnih izpolnitev). Specialnih določb za opredelitev delodajalca ZZRZI nima, zato je pri definiciji tega subjekta treba izhajati iz določb krovnega zakona, ki ureja delovna razmerja ZDR. Dodaten argument k razlogu, da tožnik v obravnavani zadevi ni delodajalec v smislu prvega odstavka 62. člena ZZRZI, je tudi dejstvo, da je tožnik podpisoval pogodbe o zaposlitvi na podlagi pooblastila, ki ga je dobil s strani Ministrstva za obrambo. Prenos pristojnosti za podpisovanje pogodb o zaposlitvi ne bi bil potreben, če bi bil tožnik lahko delodajalec v smislu krovnih zakonov ZDR, ZJU in ZObr kot specialnega za ureditev tožnikovega položaja kot organa v sestavi Ministrstva za obrambo.

Tožnik se je zoper prvostopenjski sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravočasno pritožil in obenem predlagal, da komisija za pritožbe zadrži učinkovanje odpovedi. Komisija za pritožbe o tožnikovi pritožbi ni odločila, je pa ugodila tožnikovemu predlogu za začasno zadržanje učinkovanja odpovedi (do odločitve o pritožbi). Če komisija ne odloči v 30-dnevnem roku, daje zakon javnemu uslužbencu možnost vložitve tožbe v tridesetih dneh od poteka roka za njeno odločitev, kar je tožnik v obravnavanem primeru tudi storil s predmetno tožbo, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno obravnavalo po vsebini. Mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je procesna predpostavka v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu. Dejansko šele z ugotovitvijo komisije, da delodajalec delavcu invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe za ustrezno zaposlitev, nastopi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu invalidu brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v smislu določb prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1. Brez takšne ugotovitve komisije razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalida s prenehanjem delovnega razmerja ni podan. Tožena stranka pre

Rektor univerze ima pravico odločanja o sklenitvi in prenehanju delovnega razmerja delavcev. Statut tožene stranke izrecno ne določa osebe, ki je pristojna za odpoved pogodbe o zaposlitvi direktorja članice univerze, zato je bil rektor kot podpisnik pogodbe o zaposlitvi s tožnikom pristojen tudi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da je bil rektor univerze na zagovoru tožnika izločen (in je za zagovor pooblastil prorektorja), ne pomeni, da rektor ne bi smel odločati o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odsotnost rektorja na zagovoru ni vplivala na pravico tožnika do zagovora. Tožnik (javni uslužbenec, direktor članice univerze), ki za to, da bi članici univerze pridobil protipravno korist, ni zagotovil, da bi bili projekti, obračunani iz javnih sredstev, porabljeni namensko, čeprav je vedel, da je to dolžan storiti, kot direktor članice te univerze, pooblaščena oseba za spremljanje in nadzorovanje izvajanja revidiranih projektov ter vodja raziskovalnega projekta, ter je hotel prepovedano posledico. S tem je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odsta

Tožena stranka tožnika z delovnega mesta inšpektor vodja medobčinskega inšpektorata ni zakonito trajno premestila na delovno mesto inšpektor, saj za to ni imela veljavnega oziroma ustreznega pooblastila preostalih dveh županov.

Občina, v kateri je sedež inšpektorata skupne občinske uprave, ima status delodajalca, pri čemer pravice in obveznosti delodajalca izvršujejo župani občin ustanoviteljic. Ti župani lahko pooblastijo drugo osebo ali enega izmed njih za podajo sklepa o premestitvi inšpektorja.

Z izpodbijano sodbo je v izreku odločeno, tako kot da gre za dve pravdni stranki (Republiko Slovenijo, Ministrstvo za ... kot prvotoženo stranko in Vlado Republike Slovenije, Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja kot drugotoženo stranko), kar je sicer napačno, ker je tožena stranka le ena – Republika Slovenija. Navedena pomanjkljivost ob dejstvu, da je prvotožena stranka Republika Slovenija pravilno opredeljena, v postopku pa jo je pravilno zastopalo Državno pravobranilstvo, ni take narave, da bi predstavljala absolutno bistveno kršitev določb postopka po 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.