17. člen ZJU-B

Pritožba utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, pri kateri je presojalo le način odločanja komisije za preizkus ocene in pri tem očitno upoštevalo tudi dogovor o ocenjevanju z oceno odlično. Takšen dogovor ni dopusten in ne more predstavljati podlage za ocenjevanje, sodišče prve stopnje ga pri presoji tožničine ocene ne bi smelo upoštevati (če bi ga ugotovilo), kot tudi ne bi smelo upoštevati, kako je potekalo ocenjevanje in kako je bil ocenjen tožničin sodelavec. Za tožnico oziroma presojo njene ocene je bistveno (le), kako je opravljala delo v ocenjevalnem obdobju, posamezni kriteriji so predpisani z ZSPJS in uredbo. V okviru sodnega varstva, ki ga določa sedmi odstavek 17.a člena ZSPJS, sodišče preizkusi oceno po vsebini. Tako bi moralo v okviru navedb strank ravnati sodišče prve stopnje, pri tem pa upoštevati še, da je na tožnici dokazno breme za njene navedbe, da ocena prav dobro ni zakonita, ker je delo opravljala odlično, torej visoko nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja.

V primeru, ko delodajalec dejansko spremeni akt o sistemizaciji in ukine delovno mesto zaradi znižanja stroškov dela, ne gre za fiktivni razlog. Tožena stranka je z reorganizacijo dela (sprememba akta o sistemizaciji) zmanjšala število zaposlenih na delovnem mestu, za katero se je zahtevalo znanje tujega jezika, in povečala število izvajalcev na delovnem mestu policist vodja izmene, za katero se ni zahtevalo znanje tujega jezika in zato tudi ni bil predviden dodatek za dvojezičnost. Tožena stranka je tožnika premestila, in je bil torej v obravnavanem primeru podan organizacijski razlog za tožnikovo premestitev. Tudi dejstvo, da je bil glavni motiv za izvedbo spremembe organizacije znižanje stroškov dela pri toženi stranki, še ne pomeni, da je bila premestitev tožnika nezakonita. Namreč javno finančni razlog, po drugem odstavku 156. člena ZJU, je eden od poslovnih razlogov za izvedbo premestitev javnega uslužbenca na drugo delovno mesto.

V primeru, ko delodajalec dejansko spremeni akt o sistemizaciji in ukine delovno mesto zaradi znižanja stroškov dela, ne gre za fiktivni razlog. Tožena stranka je z reorganizacijo dela (sprememba akta o sistemizaciji) zmanjšala število zaposlenih na delovnem mestu policist vodja izmene, za katero se je zahtevalo znanje tujega jezika, in povečala število izvajalcev na delovnem mestu policist vodja izmene, za katero se ni zahtevalo znanje tujega jezika in zato tudi ni bil predviden dodatek za dvojezičnost. Zato je bil v obravnavanem primeru podan organizacijski razlog za tožnikovo premestitev ter premestitev ni bila izvedena izključno z namenom znižanja osnovne plače, kot to trdi tožnik. Tudi dejstvo, da je bil glavni motiv za izvedbo spremembe organizacije znižanje stroškov dela pri toženi stranki, še ne pomeni, da je bila premestitev tožnika nezakonita.

Za presojo zakonitosti premestitve je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s spremenjeno sistemizacijo delovnih mest določila delovna mesta, za katere je kot posebni pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika madžarske narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva. Razlog za premestitev je bil tako v spremenjeni sistemizaciji dela, zaradi katere je prišlo do zmanjšanja števila delovnih mest, za katere se zahteva znanje jezika madžarske narodne skupnosti. S tem pa je tožena stranka dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za tožnikovo premestitev. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v praksi dejansko ni zagotovila, da tožnik pri delu ne bi uporabljal jezika madžarske narodne skupnosti po presoji pritožbenega sodišča na zakonitost premestitve ne more vplivati, niti ne more predstavljati pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba madžarskega jezika po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.

Sprejemanje aktov oz. sprememb sistemizacije delovnih mest (število delovnih mest, pogoji za njihovo zasedbo) spada med avtonomne odločitve delodajalca, ker je v njegovi pristojnosti, da si organizira delovni proces. To velja tudi za delodajalca v javnem sektorju glede določanja delovnih mest s pogojem znanja jezika manjšine (oz. z dodatkom za dvojezičnost). Gre za avtonomne odločitve delodajalca, v katere sodišče niti ne sme posegati, nasprotna udeleženka pa je imela suvereno pravico, da ukine določena delovna mesta oz. sistemizira nova, glede na potrebe po zahtevanem znanju jezika narodne skupnosti. Nasprotna udeleženka kot delodajalec je pristojna za sprejemanje odločitev v zvezi z vsebino sistemizacije in njenimi spremembami, ki pa morajo biti skladne z zakonskimi in podzakonskimi predpisi ter kolektivnimi pogodbami. Predlagatelj neskladnosti akta o spremembah sistemizacije z zakonom konkretno ni uveljavljal, pa tudi v pritožbi konkretno ne navaja, s katerimi določbami zakonskih ali podzakonskih predpisov oziroma kolektivne pogodbe naj bi bile sprejete spremembe sistemizacije v nasprotju.

Delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo. Na podlagi zakonske določbe je tožena stranka ob sprejemu nove formacije lahko preverila upravičenost zaposlenih na posameznih formacijskih dolžnostih do dodatkov, ki so jih doslej prejemali (tožena stranka je namreč neprerekano trdila, da tožnici že na samem začetku dodatek ni bil upravičeno priznan). S sklepom Vlade RS so bile samo okvirno določene formacijske dolžnosti, na katerih se ta dodatek priznava. Če je v konkretnem primeru tožena stranka ugotovila, da formacijske dolžnosti, na kateri je bila razporejena tožnica (oziroma bo razporejena po prevedbi), sklep Vlade RS ne pokriva, je lahko dodatek prenehala izplačevati.

Tožena stranka je dokazala obstoj delovnih potreb (spremenjena sistemizacija dela) za premestitev tožnice na delovno mesto inšpektor za okolje v naziv inšpektor II, pri katerem znanje jezika narodne skupnosti ni pogoj za opravljanje dela. Tožnica je bila s sklepom pravilno premeščena na ustrezno delovno mesto, za katero izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposobna opravljati, to je na na enako delovno mesto kot prej (inšpektor za okolje), s to razliko, da gre za delovno mesto, za katero se ne zahteva znanje madžarskega jezika. Ker tožnica s premestitvijo ni soglašala in ni želela podpisati aneksa k pogodbi o zaposlitvi, ji je tožena stranka, v skladu s prvim odstavkom 150. člena ZJU, pravilno izdala sklep o premestitvi.

Tožena stranka je s spremenjeno sistemizacijo delovnih mest, pri čemer je zaradi zmotno določenega dodatka za dvojezičnost pri delovnem mestu “policijski svetnik” to delovno mesto ukinila in na novo sistemizirala delovno mesto “policijski svetnik” brez dodatka za dvojezičnost, glede na to, da na območju, kjer dela tožnik, ne živita ne italijanska ne madžarska narodna skupnost, dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za premestitev tožnika.

Za presojo zakonitosti premestitve je bistveno, da je tožena stranka s spremenjeno sistematizacijo delovnih mest določila delovna mesta, kjer je kot poseben pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika italijanske narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva. Razlog za premestitev je bil tako v spremenjeni sistematizaciji dela, zaradi katere je prišlo do zmanjšanega števila delovnih mest, za katera se zahteva znanje jezika italijanske narodne skupnosti. S tem pa je tožena stranka dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za tožničino premestitev. Okoliščina, da tožena stranka v praksi dejansko ni zagotovila, da tožnica pri delu ne bi uporabljala jezika italijanske narodne skupnosti na zakonitost premestitve ne more vplivati, niti ne more predstavljati pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba italijanskega jezika, po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.

Delodajalec v javnem sektorju ne sme izplačevati dodatka za dvojezičnost za delo na delovnih mestih, na katerih nima opredeljene zahteve po znanju jezika narodne skupnosti in zahteve po dvojezičnem poslovanju. Zgolj dejanska uporaba jezika narodne skupnosti po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktih delodajalca, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je tožeča stranka, glede na določbo četrtega odstavka 17. člena Zakona o javnih uslužbencih v povezavi s peto alinejo prvega odstavka 23. člena in drugega odstavka 28. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, upravičena do dodatka za dvojezičnost na podlagi dejanske uporabe jezika ali šele od takrat, ko je to določeno kot pogoj za opravljanje dela.