155. člen ZJU-B

Ob dejstvu, da tožniku nadrejeni delavec, ki je bil pristojen za odobravanje odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta ali koriščenja nadur, ni bil obveščen o razlogih za tožnikovo odsotnost in upoštevaje dolžnost tožnika, da si soglasje k taki odsotnosti pridobi, je sodišče po nepotrebnem izvajalo dokaze o tem, ali je tožnik po telefonu sporočal sodelavcu, da ga kljub skrčitvi bolniškega staleža na polovični delovni čas na delo ne bo. Tudi če bi bilo to dokazano, na neupravičenost njegove odsotnosti z dela zgolj to dejstvo ne bi moglo vplivati. Glede na specifično ureditev odpovedi pogodbe o zaposlitvi in prenehanja delovnega razmerja zaradi zaporedne petdnevne neupravičene odsotnosti z dela in specifično ureditev postopka odpovedi v zvezi s tem v ZJU-UPB1 se tožnik neutemeljeno sklicuje na splošne določbe ZDR, ki takega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi v spornem času ni urejal, pa tudi na določbe Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, saj je bila tožniku pravica do izjave v postopku o odpovedi zagotovljena že z vložitvijo pritožbe.

Pri toženi stranki je bila sicer opuščena vsaka formalnost glede najave odsotnosti z dela, delavci pa so se sami odločali, kdaj bodo koristili letni dopust, vendar je bilo za veljavno koriščenje letnega dopusta treba seznaniti nadrejenega ter pridobiti izrecno ali tiho soglasje z njegove strani. Ker tožnik tega ni spoštoval in po zaključku bolniškega staleža odsotnosti toženi stranki ni sporočil, je slednja utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, potem ko ga pet zaporednih dni ni bilo na delo.

Pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu, ki je zaposlen v javnem zavodu, ne gre za upravni postopek in odločanje z upravno odločbo. Zaradi tega tudi določbe ZUP glede posledic napačnega pravnega pouka v takšni odločbi ni mogoče uporabiti.

Sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 156. člena ZJU v zvezi s 5. točko prvega odstavka 155. člena ZJU je lahko zakonit le ob ugotovljenem dejstvu, da je bil javni uslužbenec neopravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni v času pred izdajo sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na navedeno ne vpliva dejstvo, da je imel tožnik v sporazumu o mirovanju pravic in obveznosti iz delovnega razmerja določeno, da mu bo delovno razmerje prenehalo, če se naslednjega dne po prenehanju mirovanja pravic in obveznosti ne vrne na delo.

Čeprav je tožnica načelniku upravne enote predlagala, da se dogovorita glede nadaljevanja dela in vračila stroškov izobraževanja, pisnega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja nista dosegla. Zato je bila tožnici pravilno odpovedana PZ v skladu z določbo 5. točke 1. odstavka 155. člena ZJU zaradi neupravičenih izostankov, ker tožnica po razgovoru z načelnikom na delo ni več prišla.