4. člen ZDMV-UPB1

Objektivna konstrukcijska značilnost oz. lastnost obravnavanih vozil je pomembna zato, ker objektivno kaže na pretežni oz. glavni namen uporabe vozila, ki je tudi objektivno merilo za uvrstitev blaga v Kombinirano nomenklaturo (KN). Glede tega objektivnega kriterija se davčni organ in toženka nista opredeljevala, čeprav bi se po presoji sodišča morala. Sodišče se strinja z očitkom tožnika, da gre za enega od relevantnih objektivnih kriterijev, ki ga je pri presojanju potrebno še posebej pozorno preučiti. Da je potrebno oceniti splošni videz vozila in vse značilnosti obravnavanih vozil in pri tem upoštevati relativno pomembnost meril, uporabljenih za njihovo uvrstitev, pa izhaja tudi iz sodne prakse SEU.

Ker ni sporno, da tožnik v postopku, katerega obnovo predlaga, ni bil ne zavezanec za plačilo DMV, ne upravičenec do vračila DMV, saj tožnik tega niti ne zatrjuje, tožnik ni oseba, upravičena za vložitev predloga za obnovo postopka po 89. členu ZDMV. Ker tudi ne gre za primer, ko bi morala toženka tožniku v času izdaje odločb o odmeri in vračilu DMV iz leta 2012 priznati status stranke ali stranskega udeleženca po kakšni drugi zakonski podlagi, česar tožnik niti ne zatrjuje, sodišče pritrjuje toženki, da tožnik s predmetnim predlogom ni uveljavljal kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Njegovo zavrženje na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP je zato pravilno in na zakonu utemeljeno. Iz istega razloga tožnik tudi ne more predlagati odprave, razveljavitve in spremembe odločbe na podlagi 90. člena ZDavP-2. Na podlagi sedmega odstavka 11. člena ZDMV, ki določa, da za motorno vozilo, od katerega je bil vrnjen davek v skladu s tem členom, velja, da za namene 3. člena tega zakona v Republiki Sloveniji še ni bilo registrirano, se šteje, da predmetno vozilo v Republiki Sloveniji še ni bilo registrirano, kar pomeni, da gre za vozilo, ki se leta 2016 prvič registrira n

Oprostitve plačila DMV so taksativno navedene v prvem odstavku 5. člena ZDMV, ki jasno in podrobno določa primere in upravičence do oprostitve plačila DMV. Iz 4. točke prvega odstavka 5. člena ZDMV izhaja, da se DMV ne plačuje od cestnih motornih vozil za službene potrebe diplomatskih in konzularnih predstavništev, akreditiranih v Sloveniji; za službene potrebe mednarodnih organizacij, če to določajo mednarodne pogodbe, ki obvezujejo Slovenijo; za osebne potrebe tujega osebja diplomatskih in konzularnih predstavništev, akreditiranih v Sloveniji, vključno z njihovimi družinskimi člani in za osebne potrebe tujega osebja mednarodnih organizacij, vključno z njihovimi družinskimi člani, če to določajo mednarodne pogodbe, ki obvezujejo Slovenijo. V danem primeru pa tožnik predhodno navedenih pogojev v času vnosa predmetnega vozila v Republiko Slovenijo tudi po presoji sodišča ni izpolnjeval. V obravnavani zadevi je tožnik državljan Republike Slovenije, ki je po zaključku opravljanja funkcije člana Evropskega računskega sodišča opravil pridobitev predmetnega vozila za svojo osebno uporabo iz druge države članice Evropske skupnosti in je tudi po mnenju sodišča zavezan za plačilo DMV (4.

Če prodajna cena ne ustreza prometni vrednosti je davčna osnova prometna vrednost motornega vozila, ki ga ugotovi finančni organ. Slednji ugotavlja davčno osnovo na podlagi vseh okoliščin posameznega primera, pri čemer za izhodišče za ugotavljanje prometne vrednosti, razen v primeru uvoza motornega vozila, uporabi orientacijske vrednosti motornih vozil iz katalogov za vrednotenje vozil.

V predmetni zadevi je davčni organ na podlagi 3. člena, 4. člena in 6.aa člena ZDMV in na podlagi tožnikove napovedi z dne 18. 3. 2014 tožniku za motorno vozilo odmeril DMV. Pritožbeni organ je tožniku pravilno pojasnil, da je za uvrstitev izdelkov v posamezne tarifne številka KN pristojen carinski organ in da bi lahko v primeru, če bi bila uvrstitev motornega vozila v posamezno tarifno številko KN sporna, zahteval od carinskega organa pojasnilo oziroma informacijo o uvrstitvi predmetnega motornega vozila v ustrezno tarifno številko KN. Tožnik pa od pristojnega carinskega organa ni zahteval pojasnila oziroma informacije o uvrstitvi v tarifno številko KN. Davčni organ je v odmernem postopku glede na svoje zakonsko določene pristojnosti po presoji sodišča pravilno pridobil mnenje Carinske uprave RS o uvrstitvi obravnavanega motornega vozila v tarifno številko KN z dne 19. 3. 2014.

V konkretnem primeru je sporno, ali je tožečo stranko mogoče obravnavati kot kupovalko in s tem kot davčno zavezanko po tretjem odstavku 4. člena ZDMV za rabljena vozila, za katera je sklepala t.i. komisijske pogodbe, in sicer ali je rabljena vozila prodajala kot preprodajalka v svojem imenu in za svoj račun ali pa kot komisionar v svojem imeni in za tuj račun. Kljub formalnim določilom pogodbe, ki nosi naziv „pogodba o komisijski prodaji“, njena dejanska izvedba ne kaže, da je tudi v resnici šlo za komisijsko prodajo.

V konkretnem primeru dejanska izvedba obravnavanih poslov ne kaže, da bi šlo za komisijsko prodajo. Iz dejanske izvedbe posla v obravnavnih primerih izhaja, da je šlo za prodajno pogodbo in za dolžniško upniško razmerje med lastnikom vozila in tožečo stranko, komisijske pogodbe pa so zgolj navidezne. Zato je treba tožečo stranko obravnavati kot kupca po tretjem odstavku 4. člena ZDMV. Na načelo pogodbene svobode strank se tožeča stranka ne more sklicevati, zato ker davčni organ ima pravico in dolžnost ugotavljati, kako so poslovni dogodki potekali in ali iz njih izhaja dolžnost plačila davčnih obveznosti, saj gre za prisilne predpise, ki se jim stranke s sklepanjem navideznih pogodb ne morejo izogniti.

Kdor od pravne osebe brezplačno pridobi (rabljeno) motorno vozilo, ne da bi bil od tega prometa obračunan DDV, je v skladu s 3. in 4. členom Zakona o davku na motorna vozila - ZDMV zavezanec za plačilo davka na motorna vozila.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožnik rabljena vozila prodajal kot preprodajalec v svojem imenu in za svoj račun ali pa kot komisionar v svojem imenu in za tuj račun. Kljub formalnim določilom sklenjene pogodbe, ki nosi naziv "pogodba o komisijski prodaji", dejanska izvedba ne kaže, da je tudi v resnici šlo za komisijsko prodajo, kar tudi izhaja iz načina knjiženja poslovnih dogodkov, kar kaže na to, da gre za prodajno pogodbo in dolžniško - upniško razmerje med lastnikom blaga in tožnikom.

12. člen ZDMV (glede davčne osnove za DDV) velja le za proizvajalce in uvoznike, ki so tudi zavezanci za obračunavanje in plačevanje DMV po 1. odstavku 4. člena. To pa ne velja za nadaljnji promet z novimi vozili, saj v tem primeru npr. uvoznik nastopa v vlogi trgovca in je dolžan obračunati DDV od davčne osnove po določbi 21. člena ZDDV, torej vanjo vključiti tudi DMV (in ne po 22. členu ZDDV kot pri uvozu), na računih pa ni dolžan posebej izkazati DMV.

Ker se davek na motorna vozila plačuje od prometa rabljenih motornih vozil, za katere je obvezna registracija, če od njihovega prometa ni bil obračunan davek na dodano vrednost (2. odstavek 3. člena ZDMV), in ker je zavezanec za davek na motorna vozila kupec ali fizična oseba, ki brezplačno pridobi motorno vozilo, razen če gre za prvi dedni red, je po presoji sodišča odločitev, da je tožnik zavezanec za davek na motorna vozila, pravilna in na zakonu utemeljena. Glede tožbenega ugovora, da je v obravnavnem primeru tožnik kot edini družbenik po izbrisu družbe iz sodnega registra prevzel preostalo premoženje družbe, sodišče pripominja, da je podlaga za brezplačno pridobitev motornega vozila, za katero je obvezna registracija (kateri tožnik ne oporeka) v postopku odmere davka na motorna vozila pravno irelevantna.

Davka na motorna vozila ne vštevata v osnovo za DDV po 21. členu ZDDV le uvoznik motornih vozil in proizvajalec motornih vozil.

Če ne glede na formalna določila sklenjene pogodbe (komisijska pogodba) njena dejanska izvedba ne kaže na to, da gre za komisijsko prodajo in da gre za fiktivno komisijsko pogodbo, je tožnika mogoče obravnavati le kot kupca in s tem davčnega zavezanca po določbi 3. odstavka 4. člena ZDMV.

Tožniku (kot uvozniku motornih vozil) je ob uvozu moral biti obračunan DDV od osnove, ki DMV ni vključevala. Pri nadaljnji prodaji (uvoženih) motornih vozil pa je tožnik bil dolžan obračunati DDV kot trgovec po davčni stopnji iz 21. člena ZDDV. Ker gre za obračun DDV, ki se nanaša na promet blaga (iz 1. tč. 3. člena ZDDV) ter ne na uvoz (iz 2. tč. 3. člena ZDDV), pri obračunu tega DDV tožnik ne nastopa več kot uvoznik (na katerega se nanašajo določbe ZDMV), pač pa kot trgovec, zato zanj ZDMV (in tudi določba 12. člena tega zakona) v tem drugem primeru ne velja. Določba 12. člena ZDMV se torej uporabi le v primeru obračuna DDV pri uvozu in pri prvi prodaji novih motornih vozil domačih proizvajalcev (kajti za nova vozila sta le uvoznik in domači proizvajalec, ki vozilo prvič daje v promet, zavezanca, na katera se zakon nanaša), v drugih primerih pa ne.

Na podlagi 43. člena ZDDV sicer pridobi davčni zavezanec z dnem veljavnosti registracije za davek na dodano vrednost pravico do sorazmernega odbitka vstopnega davka za blago, ki ga ima na zalogi na dan pred veljavnostjo registracije, vendar pa po določbi 78. člena ZDDV davčni zavezanec ne pridobi pravice do sorazmernega odbitka vstopnega davka za blago, ki ga je nabavil pred začetkom uporabe tega zakona. Navedeno po presoji sodišča velja tudi glede (ne)možnosti obračunati DDV po 44. členu ZDDV pri prodaji rabljenih motornih vozil, ki jih je imel trgovec na zalogi 30.6.1999 ali jih je nabavil po 1.7.1999, pa jih je dobavitelj nabavil še v ureditvi prometnega davka. V primeru prodaje novega osebnega vozila, ki ga je tožnik kot prodajalec nabavil od uvoznika, se v osnovo za DDV v skladu z 21. členom ZDDV všteva tudi DMV, ki ga je plačal uvoznik. Določbo 12. člena ZDMV je mogoče razumeti le in zgolj v povezavi z določbami ostalih členov ZDMV in se zato ta določba lahko uporablja le za davčne zavezance iz 4. člena ZDMV, to pa sta proizvajalec in uvoznik, ne pa za nadaljnji promet motornih vozil.

DMV se pri prodaji novih motornih vozil všteva v osnovo za obračun DDV. Določbo 12. člena ZDMV, da se DMV ne všteva v osnovo za obračun DDV, je treba razlagati v povezavi z ostalimi določbami ZDMV, zlasti z določbo 1. odstavka 4. člena ZDMV, ki kot zavezanca za obračunavanje in plačevanje tega davka določba proizvajalca oz. uvoznika motornih vozil. Tožnik pa ni ne proizvajalec ne uvoznik spornih motornih vozil, zato pri prodaji le - teh neupravičeno in v nasprotju z določbo 21. člena ZDDV, ki določa kaj je davčna osnova za DDV, v osnovo za DDV ni vštel DMV. Davčno osnovo pri prometu rabljenih motornih vozil (tako v primeru, ko gre za nabavo rabljenih motornih vozil zaradi nadaljnje prodaje, kot tudi pri komisijski prodaji) predstavlja prodajna cena blaga (motornega vozila).

Glede na splošno določbo 21.člena ZDDV, je določbo 12. člena ZDMV razumeti kot specialno določbo le in zgolj v povezavi z določbami ostalih členov ZDMV in se zato ta določba lahko uporablja le za davčne zavezance iz 4. člena ZDMV, to pa sta proizvajalec in uvoznik, ne pa za nadaljnji promet motornih vozil.