3. člen ZDMV-UPB1

Objektivna konstrukcijska značilnost oz. lastnost obravnavanih vozil je pomembna zato, ker objektivno kaže na pretežni oz. glavni namen uporabe vozila, ki je tudi objektivno merilo za uvrstitev blaga v Kombinirano nomenklaturo (KN). Glede tega objektivnega kriterija se davčni organ in toženka nista opredeljevala, čeprav bi se po presoji sodišča morala. Sodišče se strinja z očitkom tožnika, da gre za enega od relevantnih objektivnih kriterijev, ki ga je pri presojanju potrebno še posebej pozorno preučiti. Da je potrebno oceniti splošni videz vozila in vse značilnosti obravnavanih vozil in pri tem upoštevati relativno pomembnost meril, uporabljenih za njihovo uvrstitev, pa izhaja tudi iz sodne prakse SEU.

Za sodno presojo ostane odprta le še tožnikova trditev, da gre v primeru spornega vozila povsem očitno za (lahko) tovorno vozilo, ki pa, upoštevaje zavrnitev podanega dokaznega predloga, v tem upravnem sporu ostaja nedokazana. Vsled tega je tožnik imel možnost podati pripombe, ki jih je davčni organ v izpodbijani odločbi konkretizirano in argumentirano zavrnil. Prav tako je tudi drugostopenjski davčni organ v svoji odločbi zelo konkretno naštel objektivne lastnosti tožnikovega vozila, ki so narekovale uvrstitev pod št. 8703.

Stališče, da bi strokovni pripomočki morali biti uradno prevedeni v slovenski jezik bi pomenilo, da organi pri svojem delu ne bi mogli uporabljati teoretskih virov v tujem jeziku, kar pa ni sprejemljivo. Zato po presoji sodišča očitek nedosegljivosti takšnih teoretskih virov v slovenskem jeziku, ne pomeni kršitev pravil postopka, kot meni tožba. Poleg tega pa davčni organ POHS in POKN, ki so bile merodajne za presojo v obravnavanem primeru, v izpodbijani odločbi tudi citiral (stran 26 obrazložitve), prav tako pa tožnik tudi v tožbi ne pojasni, kateri del prevoda besedila POHS in POKN naj bi vzbujal pomisleke glede pravilnosti prevoda in bi lahko povzročil drugačno uvrstitev vozil v KN.

Davčni organ se je pri svoji presoji pravnega vprašanja, v katero tarifno številko KN se uvršča obravnavano vozilo, v celoti oprl na mnenje Oddelka za TARIC. Tožnik je temu mnenju ugovarjal, in sicer je dal nanj številne argumentirane pripombe, pri čemer se je tudi skliceval na predlagane oziroma predložene dokaze (ogled vozila in listinske dokaze ter predložene barvne fotografije vozila). Davčni organ je tožnikov ugovor pavšalno zavrnil z ugotovitvijo, da navedbe tožnika iz ugovora in predložena dokazila ne predstavljajo ničesar novega, kar posredovana informacija pristojnega organa za uvrstitev blaga v KN ne vsebuje.

V konkretnem primeru ne gre za prvi promet oziroma prvo registracijo zadevnega vozila, kar preprečuje uveljavljanje oprostitve oziroma vračila davka, ki ga zahteva tožnica. Kar je tudi logično, saj je bil davek že plačan pri prvem nakupu oziroma registraciji zadevnega vozila. Ta pa lahko, kot rečeno bremeni le prvega kupca, ki bi (ob izpolnjenih pogojih iz 5. člena) lahko zahteval, da se ga oprosti plačila, pa tega očitno ni storil. Ne more pa tega zahtevati nadaljnji kupec vozila, ki bi s tem ne le neupravičeno, temveč tudi v nasprotju z zakonom posegel v že zaključeno davčno-pravno razmerje.

Pojasnjevalne opombe harmoniziranega sistema in Pojasnjevalne opombe kombinirane nomenklature EU nista pravna vira, na katerih bi izpodbijana odločba temeljila, kar je v njej tudi izrecno pojasnjeno, kolikor pa so bile za odločitev prvostopenjskega organa merodajne, pa jih je korektno tudi v celoti in v slovenskem jeziku citiral.

Ker ni sporno, da tožnik v postopku, katerega obnovo predlaga, ni bil ne zavezanec za plačilo DMV, ne upravičenec do vračila DMV, saj tožnik tega niti ne zatrjuje, tožnik ni oseba, upravičena za vložitev predloga za obnovo postopka po 89. členu ZDMV. Ker tudi ne gre za primer, ko bi morala toženka tožniku v času izdaje odločb o odmeri in vračilu DMV iz leta 2012 priznati status stranke ali stranskega udeleženca po kakšni drugi zakonski podlagi, česar tožnik niti ne zatrjuje, sodišče pritrjuje toženki, da tožnik s predmetnim predlogom ni uveljavljal kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Njegovo zavrženje na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP je zato pravilno in na zakonu utemeljeno. Iz istega razloga tožnik tudi ne more predlagati odprave, razveljavitve in spremembe odločbe na podlagi 90. člena ZDavP-2. Na podlagi sedmega odstavka 11. člena ZDMV, ki določa, da za motorno vozilo, od katerega je bil vrnjen davek v skladu s tem členom, velja, da za namene 3. člena tega zakona v Republiki Sloveniji še ni bilo registrirano, se šteje, da predmetno vozilo v Republiki Sloveniji še ni bilo registrirano, kar pomeni, da gre za vozilo, ki se leta 2016 prvič registrira n

Oprostitve plačila DMV so taksativno navedene v prvem odstavku 5. člena ZDMV, ki jasno in podrobno določa primere in upravičence do oprostitve plačila DMV. Iz 4. točke prvega odstavka 5. člena ZDMV izhaja, da se DMV ne plačuje od cestnih motornih vozil za službene potrebe diplomatskih in konzularnih predstavništev, akreditiranih v Sloveniji; za službene potrebe mednarodnih organizacij, če to določajo mednarodne pogodbe, ki obvezujejo Slovenijo; za osebne potrebe tujega osebja diplomatskih in konzularnih predstavništev, akreditiranih v Sloveniji, vključno z njihovimi družinskimi člani in za osebne potrebe tujega osebja mednarodnih organizacij, vključno z njihovimi družinskimi člani, če to določajo mednarodne pogodbe, ki obvezujejo Slovenijo. V danem primeru pa tožnik predhodno navedenih pogojev v času vnosa predmetnega vozila v Republiko Slovenijo tudi po presoji sodišča ni izpolnjeval. V obravnavani zadevi je tožnik državljan Republike Slovenije, ki je po zaključku opravljanja funkcije člana Evropskega računskega sodišča opravil pridobitev predmetnega vozila za svojo osebno uporabo iz druge države članice Evropske skupnosti in je tudi po mnenju sodišča zavezan za plačilo DMV (4.

Če prodajna cena ne ustreza prometni vrednosti je davčna osnova prometna vrednost motornega vozila, ki ga ugotovi finančni organ. Slednji ugotavlja davčno osnovo na podlagi vseh okoliščin posameznega primera, pri čemer za izhodišče za ugotavljanje prometne vrednosti, razen v primeru uvoza motornega vozila, uporabi orientacijske vrednosti motornih vozil iz katalogov za vrednotenje vozil.

V predmetni zadevi je davčni organ na podlagi 3. člena, 4. člena in 6.aa člena ZDMV in na podlagi tožnikove napovedi z dne 18. 3. 2014 tožniku za motorno vozilo odmeril DMV. Pritožbeni organ je tožniku pravilno pojasnil, da je za uvrstitev izdelkov v posamezne tarifne številka KN pristojen carinski organ in da bi lahko v primeru, če bi bila uvrstitev motornega vozila v posamezno tarifno številko KN sporna, zahteval od carinskega organa pojasnilo oziroma informacijo o uvrstitvi predmetnega motornega vozila v ustrezno tarifno številko KN. Tožnik pa od pristojnega carinskega organa ni zahteval pojasnila oziroma informacije o uvrstitvi v tarifno številko KN. Davčni organ je v odmernem postopku glede na svoje zakonsko določene pristojnosti po presoji sodišča pravilno pridobil mnenje Carinske uprave RS o uvrstitvi obravnavanega motornega vozila v tarifno številko KN z dne 19. 3. 2014.

Namen vračila davka po 11. členu ZDMV je v preprečitvi kopičenja davka (v različnih državah) zaradi prenosa vozila, zaradi česar je predvideno vračilo plačanega DMV za motorna vozila, ki se v RS ne registrirajo, ker zaradi izvoza oziroma dobave v drugo državo članico EU teritorialno zapustijo njeno ozemlje, a še naprej obstajajo in se bodo tudi uporabljala v prometu, vendar ne na ozemlju RS. Ni pa namen 11. člena ZDMV v povračilu škode (v katero je lahko zajet tudi znesek plačnega DMV), ki zavezancu nastane zaradi uničenja vozil, ki se v prometu ne bodo nikoli (več) uporabljala, ne v RS ne v drugi državi. Ker primerjana položaja, ko vozila zapustijo ozemlje RS zaradi izvoza oziroma dobave v drugo državo pred prvo registracijo in ko so vozila uničena pred prvo registracijo, nista bistveno enaka položaja, ki bi zahtevala enako obravnavo, stališče sodišča prve stopnje in davčnih organov, da se revidentki plačan DMV za vozila, ki so bila uničena v požaru, še preden so bila registrirana, ne vrne, po presoji Vrhovnega sodišča ne pomeni kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave.

Pogoji za dopustitev revizije glede vprašanja pomena pravnomočnosti odmere davka na motorna vozila, niso podani.

Davčni organ je pri ugotavljanju davčne osnove kot izhodišče uporabil orientacijske vrednosti motornih vozil iz katalogov za vrednotenje vozil, kar pa mora obrazložiti na način, da se odločitev lahko preizkusi oz. mora pojasniti, kako so te vrednosti vplivale na davčno osnovo. Tega davčni organ v konkretnem primeru ne pojasni, čeprav ugotavlja razlike v cenah med trgom v Sloveniji in Nemčiji. Čeprav je davčni organ v obrazložitvi navedel, da je upošteval tudi druge okoliščine konkretnega primera, pa temu ni tako, saj ni pojasnil katere okoliščine konkretnega primera so bile upoštevane, zato odločitve tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti, nepopolno pa je ugotovljeno tudi dejansko stanje.

V konkretnem primeru je sporno, ali je tožečo stranko mogoče obravnavati kot kupovalko in s tem kot davčno zavezanko po tretjem odstavku 4. člena ZDMV za rabljena vozila, za katera je sklepala t.i. komisijske pogodbe, in sicer ali je rabljena vozila prodajala kot preprodajalka v svojem imenu in za svoj račun ali pa kot komisionar v svojem imeni in za tuj račun. Kljub formalnim določilom pogodbe, ki nosi naziv „pogodba o komisijski prodaji“, njena dejanska izvedba ne kaže, da je tudi v resnici šlo za komisijsko prodajo.

V konkretnem primeru dejanska izvedba obravnavanih poslov ne kaže, da bi šlo za komisijsko prodajo. Iz dejanske izvedbe posla v obravnavnih primerih izhaja, da je šlo za prodajno pogodbo in za dolžniško upniško razmerje med lastnikom vozila in tožečo stranko, komisijske pogodbe pa so zgolj navidezne. Zato je treba tožečo stranko obravnavati kot kupca po tretjem odstavku 4. člena ZDMV. Na načelo pogodbene svobode strank se tožeča stranka ne more sklicevati, zato ker davčni organ ima pravico in dolžnost ugotavljati, kako so poslovni dogodki potekali in ali iz njih izhaja dolžnost plačila davčnih obveznosti, saj gre za prisilne predpise, ki se jim stranke s sklepanjem navideznih pogodb ne morejo izogniti.

Drugi odstavek 11. člena ZDMV določa, da, če davčni zavezanec pred prvo registracijo motorno vozilo, od katerega je bil plačan davek, dobavi v drugo državo članico Evropske unije, ima pravico do vračila plačanega davka, če davčnemu organu predloži dokazilo o plačilu davka, račun, izdan kupcu v drugi državi članici Evropske unije, in dokazilo o dejanski dobavi vozila v drugo državo članico Evropske unije.

Kdor od pravne osebe brezplačno pridobi (rabljeno) motorno vozilo, ne da bi bil od tega prometa obračunan DDV, je v skladu s 3. in 4. členom Zakona o davku na motorna vozila - ZDMV zavezanec za plačilo davka na motorna vozila.

Glede na 1. odstavek 3. člena ZDMV se šteje za novo motorno vozilo tudi tožnikovo vozilo (čeprav gre za dejansko rabljeno vozilo letnik 2005 s prevoženimi 21.187 km), ki ga je kupil v drugi državi članici. Osnova za obračun davka na motorna vozila je prodajna cena predmetnega motornega vozila, ki ne vključuje tega davka in tudi ne slovenskega DDV.

12. člen ZDMV (glede davčne osnove za DDV) velja le za proizvajalce in uvoznike, ki so tudi zavezanci za obračunavanje in plačevanje DMV po 1. odstavku 4. člena. To pa ne velja za nadaljnji promet z novimi vozili, saj v tem primeru npr. uvoznik nastopa v vlogi trgovca in je dolžan obračunati DDV od davčne osnove po določbi 21. člena ZDDV, torej vanjo vključiti tudi DMV (in ne po 22. členu ZDDV kot pri uvozu), na računih pa ni dolžan posebej izkazati DMV.

Ker se davek na motorna vozila plačuje od prometa rabljenih motornih vozil, za katere je obvezna registracija, če od njihovega prometa ni bil obračunan davek na dodano vrednost (2. odstavek 3. člena ZDMV), in ker je zavezanec za davek na motorna vozila kupec ali fizična oseba, ki brezplačno pridobi motorno vozilo, razen če gre za prvi dedni red, je po presoji sodišča odločitev, da je tožnik zavezanec za davek na motorna vozila, pravilna in na zakonu utemeljena. Glede tožbenega ugovora, da je v obravnavnem primeru tožnik kot edini družbenik po izbrisu družbe iz sodnega registra prevzel preostalo premoženje družbe, sodišče pripominja, da je podlaga za brezplačno pridobitev motornega vozila, za katero je obvezna registracija (kateri tožnik ne oporeka) v postopku odmere davka na motorna vozila pravno irelevantna.