6. člen ZDMV-UPB2

Objektivna konstrukcijska značilnost oz. lastnost obravnavanih vozil je pomembna zato, ker objektivno kaže na pretežni oz. glavni namen uporabe vozila, ki je tudi objektivno merilo za uvrstitev blaga v Kombinirano nomenklaturo (KN). Glede tega objektivnega kriterija se davčni organ in toženka nista opredeljevala, čeprav bi se po presoji sodišča morala. Sodišče se strinja z očitkom tožnika, da gre za enega od relevantnih objektivnih kriterijev, ki ga je pri presojanju potrebno še posebej pozorno preučiti. Da je potrebno oceniti splošni videz vozila in vse značilnosti obravnavanih vozil in pri tem upoštevati relativno pomembnost meril, uporabljenih za njihovo uvrstitev, pa izhaja tudi iz sodne prakse SEU.

Dokazi, ki jih je v konkretnem primeru predlagal tožnik in jih je pritožbeni organ zavrnil, so bili po mnenju sodišča neutemeljeno zavrnjeni kot nepotrebni. Tožnik namreč z njimi ni dokazoval dejstev, ki so bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva, in sicer takšna, ki bi lahko bila pravno odločilna.

Glede na spornost namena uporabe konkretnih vozil glede na konstrukcijske lastnosti le teh, kar je relevantna okoliščina glede uvrstitve v pravilno tarifno številko KN, zavrnitev dokaznih predlogov tožnice, s sklicevanjem zgolj na listinske dokaze, pomeni omejevanje dokazovanja določenih dejstev zgolj na določena dokazna sredstva in poseg v pravico do enakega varstva pravic, zato zavrnitev tožničinih dokaznih predlogov ne izpolnjuje zakonskih pogojev za zavrnitev dokaznega predloga stranke.

Oprostitve plačila DMV so taksativno navedene v prvem odstavku 5. člena ZDMV, ki jasno in podrobno določa primere in upravičence do oprostitve plačila DMV. Iz 4. točke prvega odstavka 5. člena ZDMV izhaja, da se DMV ne plačuje od cestnih motornih vozil za službene potrebe diplomatskih in konzularnih predstavništev, akreditiranih v Sloveniji; za službene potrebe mednarodnih organizacij, če to določajo mednarodne pogodbe, ki obvezujejo Slovenijo; za osebne potrebe tujega osebja diplomatskih in konzularnih predstavništev, akreditiranih v Sloveniji, vključno z njihovimi družinskimi člani in za osebne potrebe tujega osebja mednarodnih organizacij, vključno z njihovimi družinskimi člani, če to določajo mednarodne pogodbe, ki obvezujejo Slovenijo. V danem primeru pa tožnik predhodno navedenih pogojev v času vnosa predmetnega vozila v Republiko Slovenijo tudi po presoji sodišča ni izpolnjeval. V obravnavani zadevi je tožnik državljan Republike Slovenije, ki je po zaključku opravljanja funkcije člana Evropskega računskega sodišča opravil pridobitev predmetnega vozila za svojo osebno uporabo iz druge države članice Evropske skupnosti in je tudi po mnenju sodišča zavezan za plačilo DMV (4.

Iz upravnih spisov je razvidno, da je bil zapisnik v postopku odmere davka izdan hkrati s pozivom tožniku, da predloži dokazila, kar pomeni, da je bil tožnik pred izdajo odločbe seznanjen zgolj z orientacijsko vrednostjo vozila iz kataloga, ni pa bil seznanjen niti z oceno dokazil, ki jih je predložil na podlagi poziva, niti ni bil seznanjen z ostalimi, uradoma zbranimi podatki, ki se nanašajo na vrednost vozila in s tem na določitev davčne osnove. To pa pomeni, da tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe in da je zato podana bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki narekuje odpravo odločbe.

Če prodajna cena ne ustreza prometni vrednosti je davčna osnova prometna vrednost motornega vozila, ki ga ugotovi finančni organ. Slednji ugotavlja davčno osnovo na podlagi vseh okoliščin posameznega primera, pri čemer za izhodišče za ugotavljanje prometne vrednosti, razen v primeru uvoza motornega vozila, uporabi orientacijske vrednosti motornih vozil iz katalogov za vrednotenje vozil.

Drugostopenjski organ se sploh ni opredelil do tožnikovih navedb, da mu je bil nemški DDV vrnjen. S tem pa po presoji sodišča ni mogoče pritrditi davčnemu organu, da je za tožnika nakupna vrednost vozila predstavljala 44.247,00 EUR. Slednja res izhaja iz računa z dne 1. 7. 2013, ki se glasi na tožnika in se nahaja v upravnih spisih. Z isto številko in datumom pa se na tožnika glasi še en račun, ki ga prilaga tožnik, iz katerega izhaja vrednost predmetnega vozila v višini 37.182,35 EUR. Na slednjem namreč nemški DDV ni vključen. Nepojasnjeno je, zakaj sta bila tožniku za predmetno vozilo izdana dva računa, eden z obračunanim nemškim DDV, in drug brez obračunanega nemškega DDV. Zato dejansko stanje v tem delu ni zadostno ugotovljeno.

Prvostopenjski organ ni pojasnil, zakaj ni kot davčne osnove štel vrednosti, ki izhaja iz cenilnega poročila A.A., ki ga je v postopku predložil tožnik in iz katerega izhaja, da je vrednost predmetnega vozila in s tem davčna osnova 5.000,00 EUR. Prvostopenjski organ je navedel zgolj to, da cenilno poročilo ni edino dokazilo o vrednosti vozila, do konkretnega poročila pa se ni opredelil. Tudi če določenemu dokazu ne nakloni dokazne vrednosti, mora v obrazložitvi navesti, zakaj je temu tako, saj je le na tak način omogočen preizkus pravilnosti in zakonitosti odločbe.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka za davčno osnovo štela znesek 15.418,00 EUR, vendar v obrazložitvi odločbe ni razvidno, kaj je podlaga za takšno odločitev. Predvsem pa tudi ni pojasnila, zakaj ni kot davčne osnove štela vrednosti, ki izhaja iz cenilnega poročila A.A., ki ga je v postopku predložil tožnik, in iz katerega izhaja, da je vrednost predmetnega vozila in s tem davčna osnova 4.000,00 EUR.

Davčni organ je pri ugotavljanju davčne osnove kot izhodišče uporabil orientacijske vrednosti motornih vozil iz katalogov za vrednotenje vozil, kar pa mora obrazložiti na način, da se odločitev lahko preizkusi oz. mora pojasniti, kako so te vrednosti vplivale na davčno osnovo. Tega davčni organ v konkretnem primeru ne pojasni, čeprav ugotavlja razlike v cenah med trgom v Sloveniji in Nemčiji. Čeprav je davčni organ v obrazložitvi navedel, da je upošteval tudi druge okoliščine konkretnega primera, pa temu ni tako, saj ni pojasnil katere okoliščine konkretnega primera so bile upoštevane, zato odločitve tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti, nepopolno pa je ugotovljeno tudi dejansko stanje.

Osnova za davek je prodajna cena posameznega motornega vozila, ki ne vključuje tega davka in davka na dodano vrednost. Če prodajna cena ne ustreza prometni vrednosti, ali če plačila ni, je davčna osnova prometna vrednost teh motornih vozil, ki jo ugotovi davčni organ. Davčni organ ugotavlja davčno osnovo na podlagi vseh okoliščin posameznega primera, pri čemer kot izhodišče za ugotavljanje prometne vrednosti, razen v primeru uvoza motornega vozila, uporabi orientacijske vrednosti motornih vozil iz katalogov za vrednotenje vozil.

Osnova za davek je prodajna cena posameznega motornega vozila, ki ne vključuje tega davka in davka na dodano vrednost. Če prodajna cena ne ustreza prometni vrednosti, ali če plačila ni, je davčna osnova prometna vrednost teh vozil, ki jo ugotovi davčni organ. Ker je med strankama sporno ali je tožena stranka pravilno določila davčno osnovo, je bilo treba zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tožbi ugoditi.

V skladu z določbo prvega in drugega odstavka 6. člena ZDMV-C je osnova za davek prodajna cena posameznega motornega vozila, ki ne vključuje tega davka in DDV. Kot prodajna vrednost se pri pridobitvi motornega vozila iz druge države članice EU šteje nakupna cena, pri uvozu pa vrednost določena v prvem do četrtem odstavku 38. člena ZDDV-1. V obeh primerih pa velja, da če prodajna cena ne ustreza, je davčna osnova prometna vrednost teh motornih vozil, ki jo ugotovi davčni organ.

Glede na 1. odstavek 3. člena ZDMV se šteje za novo motorno vozilo tudi tožnikovo vozilo (čeprav gre za dejansko rabljeno vozilo letnik 2005 s prevoženimi 21.187 km), ki ga je kupil v drugi državi članici. Osnova za obračun davka na motorna vozila je prodajna cena predmetnega motornega vozila, ki ne vključuje tega davka in tudi ne slovenskega DDV.