Zakon o javni rabi slovenščine (ZJRS)

(1)Slovenski jezik (v nadaljnjem besedilu: slovenščina) je uradni jezik Republike Slovenije. V njem poteka govorno in pisno sporazumevanje na vseh področjih javnega življenja v Republiki Sloveniji, razen kadar je v skladu z Ustavo Republike Slovenije poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanščina in madžarščina in kadar določbe mednarodnih pogodb, ki zavezujejo Republiko Slovenijo, posebej dopuščajo tudi rabo drugih jezikov.

(2)S slovenščino, ki je eden od uradnih jezikov Evropske unije, se Republika Slovenija predstavlja v mednarodnih stikih.

(1)Ta zakon določa temeljna pravila o javni rabi slovenščine kot uradnega jezika v Republiki Sloveniji.

(2)Javna raba slovenščine obsega vsako pisno, govorno ali drugače vidno, slušno ali na otip zaznavno rabo slovenščine na katerem koli nosilcu, fizičnem ali digitalnem, ki ni namenjena izključno zasebni komunikaciji med posamezniki.

(3)Javna raba slovenščine obsega tudi rabo slovenščine v elektronskih komunikacijskih in digitalnih odjemalnih napravah, s katerimi uporabniki dostopajo do storitev informacijske družbe ali medijev.

(4)Javno rabo slovenščine na posameznih področjih javnega sporazumevanja poleg tega zakona, glede na posebnosti posameznega področja, podrobneje določajo tudi področni zakoni.

(5)Če raba slovenščine za posamezno področje ni predpisana s področnim zakonom, se neposredno uporabljajo določbe tega zakona.

(6)Ta zakon ne velja za jezik verskih obredov in opravil in, razen izjem v tem zakonu, za jezik umetnostnih besedil.

Na območjih občin v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, se javna raba italijanščine ali madžarščine kot uradnih jezikov zagotavlja na način, kot ta zakon ureja javno rabo slovenščine in v skladu z določbami posameznih področnih zakonov.

Republika Slovenija zagotavlja status slovenščine z dejavno jezikovno politiko, ki vključuje skrb za zagotovitev pravnih podlag njegove rabe, za stalno znanstvenoraziskovalno spremljanje jezikovnega življenja in za širjenje jezikovne zmožnosti ter skrb za razvoj in kulturo jezika, tudi v digitalnem okolju (na primer na spletu, v elektronskih komunikacijskih in digitalnih odjemalnih napravah, s katerimi se dostopa do storitev informacijske družbe ali medijev).

(1)Državni organi in organi samoupravnih lokalnih skupnosti, izvajalci javnih služb ter nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, uporabljajo slovenščino skladno z zakoni, ki urejajo njihove naloge in pooblastila.

(2)Kadar je v postopku pred državnimi organi in organi samoupravnih lokalnih skupnosti, izvajalci javnih služb ter nosilci javnih pooblastil udeleženec tuja fizična oseba, se poleg slovenščine, skladno z zakonom, uporablja tudi tuji jezik.

(1)Pri sklepanju pogodb s tujimi osebami predstavniki organov, služb in nosilcev javnih pooblastil iz prvega odstavka 5. člena tega zakona oblikujejo in podpišejo izvirnik pogodbenega besedila v slovenskem in tujem jeziku.

(2)Pri sklepanju in izvrševanju pogodb mednarodnega javnega prava se glede jezikovnih vprašanj uporabljajo določbe zakona, ki ureja zunanje zadeve in mednarodnih pogodb, ki obvezujejo Republiko Slovenijo.

(3)Tuji jezik se lahko uporablja tudi pri nekaterih drugih oblikah mednarodnega sodelovanja, če je tako posebej določeno v področnem zakonu.

(1)Potrebno znanje slovenščine za posamezne poklice oziroma delovna mesta v organih in službah ter pri nosilcih javnih pooblastil iz prvega odstavka 5. člena tega zakona določi Vlada Republike Slovenije z uredbo. Znanje slovenščine se dokazuje s spričevalom ustrezne slovenske javne ali zasebne šole oziroma s posebnim potrdilom pooblaščene izobraževalne ustanove o uspešno opravljenem preizkusu znanja slovenščine.

(2)Predstojniki ali predstojnice organov, služb in nosilcev javnih pooblastil so odgovorni, da se vladni predpis iz prejšnjega odstavka upošteva v internih aktih organa oziroma organizacije in da na delovnih mestih, na katerih prihaja do govornega ali pisnega poslovanja s strankami, delajo samo ljudje z ustreznim znanjem slovenščine.

V postopku za pridobitev državljanstva Republike Slovenije se znanje slovenščine ugotavlja na način, določen s področnim zakonom.

Državni organi in organi lokalnih samoupravnih skupnosti, javni zavodi, javna podjetja, druge osebe javnega prava ter politične stranke imajo ime v slovenščini.

(1)Poimenovanja političnih funkcij, poklicev ter strokovnih in znanstvenih naslovov posameznikov so v slovenščini.

(2)Kadar so imena iz prejšnjega odstavka zapisana tudi v tujem jeziku, ta v zapisu ne smejo biti grafično bolj poudarjena.

(1)Ponudniki storitev informacijske družbe in posredniških spletnih storitev, ki imajo sedež v Republiki Sloveniji, svoje vsebine in storitve ponujajo uporabnikom na območju Republike Slovenije v slovenščini, razen če poslujejo izključno z uporabniki iz tujih držav.

(2)Republika Slovenija spodbuja ponudnike posredniških spletnih storitev, ki imajo sedež v tujini in svoje storitve ponujajo uporabnikom v Republiki Sloveniji, k ponujanju in uporabi storitev ter h komunikaciji z uporabniki in organi Republike Slovenije v slovenščini.

(3)Upravitelji koncesijskih omrežij in omrežij, subvencioniranih iz javnih sredstev, svojim uporabnikom v Sloveniji ne smejo omogočati predstavljanja in oglaševanja na spletnih straneh samo v tujih jezikih.

(4)Storitev informacijske družbe pomeni storitev, kot je določena v točki (b) prvega odstavka 1. člena Direktive (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. septembra 2015 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih predpisov in pravil za storitve informacijske družbe (UL L št. 241 z dne 17. 9. 2015, str. 1).

(5)Posredniška spletna storitev ima pomen, kot je določen v tretji alineji točke (g) in točki (i) 3. člena Uredbe (EU) 2022/2065 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. oktobra 2022 o enotnem trgu digitalnih storitev in spremembi Direktive 2000/31/ES (UL L št. 277 z dne 27. 10. 2022, str. 1).

(1)Republika Slovenija spodbuja digitalizacijo slovenščine z razvojem in uporabo digitalnih jezikovnih virov in tehnologij ter digitalnih tehnoloških sredstev za premagovanje jezikovnih ovir in zagotavljanje javne rabe slovenščine.

(2)Zagotavljanje in spodbujanje javne rabe slovenščine v digitalnem okolju vključujeta prednostni razvoj, vzdrževanje in nadgradnjo jezikovnih tehnologij in jezikovnih virov.

(1)Na območju Republike Slovenije vzgoja in izobraževanje v javno veljavnih programih, od predšolske stopnje do univerze, potekata v slovenščini.

(2)Raba tujih jezikov v vzgoji in izobraževanju je dovoljena v skladu s področnimi predpisi, ki urejajo dejavnost vzgoje in izobraževanja.

(1)Republika Slovenija spodbuja učenje slovenščine v Sloveniji. V ta namen sprejme Vlada Republike Slovenije program, ki je poleg rednega izobraževanja namenjen tudi za jezikovno izpopolnjevanje mladine in odraslih državljanov ter programe, namenjene tujcem v Sloveniji.

(2)Republika Slovenija še posebej skrbi za učenje in ohranjanje slovenščine med Slovenci, živečimi zunaj meja Republike Slovenije in njihovimi potomci.

(3)Republika Slovenija skrbi za promocijo slovenščine po svetu tako, da spodbuja njeno poučevanje na tujih izobraževalnih ustanovah ter podpira izvajanje tistih programov in projektov v Republiki Sloveniji, ki so namenjeni uveljavljanju, promociji in razvoju slovenščine.

(1)Vse pravne osebe zasebnega prava in fizične osebe, ki opravljajo registrirano dejavnost poslujejo s strankami na območju Republike Slovenije v slovenščini. Kadar je njihovo poslovanje namenjeno tudi tujcem, se poleg slovenščine lahko uporablja tudi tuji jezik.

(2)Dolžnost zasebnega delodajalca ali delodajalke je, da glede na predvidljivo pogostnost in zahtevnost jezikovnih stikov s strankami:

-       določi za posamezno delovno mesto potrebno zahtevnostno stopnjo znanja slovenščine;

-       pri objavi prostih delovnih mest, na katerih se predvidevajo jezikovni stiki s strankami, kot pogoj izrecno navede zahtevnostno stopnjo znanja slovenščine.

(1)Pri označevanju in predstavljanju izdelkov in storitev morajo ponudniki potrošniku potrebne informacije glede značilnosti, prodajnih pogojev, uporabe in namembnosti izdelka ali storitve posredovati v slovenščini oziroma v potrošniku na območju Republike Slovenije zlahka razumljivem jeziku. Namesto besednega sporočanja so dopustni tudi splošno razumljivi simboli in slike. Ta določba se ne nanaša na tujejezična imena blagovnih in storitvenih znamk.

(2)Vsako živilo, zdravilo ali fitofarmacevtsko sredstvo, ki je v prodaji na območju Slovenije, mora imeti na ovojnini natisnjeno deklaracijo, navodilo za uporabo in vse druge potrebne podatke v slovenščini, dodatno pa lahko tudi v tujih jezikih.

(3)Besedila iz prvega in prejšnjega odstavka morajo biti napisana vidno, čitljivo, za uporabnika razumljivo in v knjižnojezikovnem standardu.

(1)Operacijski sistemi in grafični ter govorni uporabniški vmesniki v elektronskih komunikacijskih in digitalnih odjemalnih napravah, ki so namenjene dostopu do storitev informacijske družbe ali medijev ter so v prodaji na območju Republike Slovenije ali se ponujajo potrošnikom na območju Republike Slovenije, morajo imeti omogočeno izbiro slovenščine in uporabo slovenskega črkopisa, in sicer na način, da je funkcionalnost naprave enakovredna funkcionalnosti naprave v drugih jezikih, katerih izbiro naprava omogoča.

(2)Vlada Republike Slovenije na predlog ministrstva, pristojnega za kulturo, s sklepom določi seznam kategorij naprav, za katere velja obveznost iz prejšnjega odstavka, in ga objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

(3)Ministrstvo, pristojno za kulturo, povabi k oblikovanju predloga seznama iz prejšnjega odstavka naslednje subjekte: – ministrstvo, pristojno za gospodarstvo, – ministrstvo, pristojno za informacijsko družbo, – Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, – Trgovinsko zbornico Slovenije, – Gospodarsko zbornico Slovenije in – organizacije, ki so vpisane v register potrošniških organizacij pri ministrstvu, pristojnem za gospodarstvo.

(4)Ministrstvo, pristojno za kulturo, pripravi osnutek seznama iz drugega odstavka tega člena in ga pošlje v pregled subjektom iz prejšnjega odstavka. Ti se v 30 dneh po prejemu gradiva pisno opredelijo do osnutka seznama iz drugega odstavka tega člena in predlagajo spremembe oziroma dopolnitve.

(5)Ministrstvo, pristojno za kulturo, v 30 dneh po izteku roka iz prejšnjega odstavka skliče posvetovanje subjektov iz tretjega odstavka tega člena in na podlagi izida posvetovanja pripravi predlog seznama iz drugega odstavka tega člena ter ga pošlje v sprejem Vladi Republike Slovenije.

(6)Ministrstvo, pristojno za kulturo, najmanj na vsaka tri leta pregleda seznam iz drugega odstavka tega člena in po potrebi pripravi predlog njegovih sprememb oziroma dopolnitev.

(7)Za pripravo predloga sprememb in dopolnitev seznama iz drugega odstavka tega člena ter njihovo sprejetje se smiselno uporabljajo določbe drugega do petega odstavka tega člena.

(1)Vsi splošni akti pravnih oseb zasebnega prava in fizičnih oseb, ki opravljajo registrirano dejavnost, so v slovenščini, v skladu s področno zakonodajo.

(2)V slovenščini mora potekati tudi notranje poslovanje teh oseb, ki se nanaša na urejanje pravic in dolžnosti iz delovnega razmerja, na dajanje navodil in obveščanje delavcev ali delavk ter na varstvo pri delu. Če gre za delovno razmerje s tujcem, ki opravlja sezonska dela, je pri tem dopustna souporaba tujega jezika.

(3)Pravne in fizične osebe iz prvega odstavka tega člena pri razpisih za zasedbo delovnih mest ne smejo od kandidatov ali kandidatk zahtevati pisnih vlog samo v tujem jeziku.

(1)Firma oziroma ime pravnih oseb zasebnega prava in fizičnih oseb, ki opravljajo registrirano dejavnost, se vpiše v sodni register oziroma drugo uradno evidenco, če je, skladno s področnimi zakoni, v slovenščini.

(2)Prevod firme oziroma imena v tuji jezik se lahko na območju Republike Slovenije uporablja samo skupaj s firmo oziroma imenom v slovenščini. Prevod pri tem v zapisu ne sme biti grafično bolj poudarjen kot firma oziroma ime v slovenščini.

(1)Obrati, prodajalne, gostinski in drugi lokali ali drugi poslovni prostori, ki so poimenovani drugače kot z registriranim imenom ali firmo pravne osebe zasebnega prava oziroma z imenom in priimkom fizične osebe, so poimenovani v slovenščini.

(2)Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se v imenu obrata, prodajalne, gostinskega in drugega lokala ali drugega poslovnega prostora lahko uporabljajo besede v tujem jeziku, če pomenijo mednarodno uporabljen izraz za posamezno vrsto poslovnega prostora, če vsebujejo tujo blagovno ali storitveno znamko ali če gre za krajše besedne zveze, ki so zaradi običajne rabe razumljive večini potrošnikov, če predstavljajo sestavni del celostne podobe.

Minister oziroma ministrica, pristojna za kulturo, izda navodilo o ugotavljanju ustreznosti firme oziroma imena, ki se na podlagi prvega odstavka 17. člena tega zakona lahko vpiše v sodni register oziroma drugo uradno evidenco.

(1)Javni opozorilni napisi, pisna ali govorna navodila, informacije in razglasi v Republiki Sloveniji so v slovenščini, kjer je to potrebno ali običajno, pa istočasno tudi v drugih jezikih.

(2)Bančni avtomati, igralni avtomati, parkirne ure in druge naprave, ki so namenjene javni uporabi in oddajajo sporočila v digitalni tehniki, morajo biti programirani tako, da po vsakokratni izbiri in uporabi tujega jezika samodejno vračajo na prvo mesto slovenščino.

Novinarske konference v Republiki Sloveniji in pisne izjave, naslovljene na medije ali drugo javnost v Republiki Sloveniji, so v slovenščini. Če se novinarskih konferenc udeležujejo tudi tuji novinarji, se izjave oziroma odgovori lahko prevajajo v tuji jezik.

(1)Jezik v medijih, registriranih v Republiki Sloveniji, je slovenski.

(2)Tujejezični radijski in televizijski programi ali njihovi deli, ki jih prevzemajo izdajatelji, ustanovljeni oziroma registrirani v Republiki Sloveniji, so prevedeni v slovenščino.

(3)Če so v medijih, ki izhajajo v slovenščini, objavljena sporočila tudi v tujem jeziku, ne smejo biti izrazno bolj poudarjena kot sporočila v slovenščini.

(4)Posebnosti in izjeme v zvezi s prvim in drugim odstavkom tega člena določajo področni zakonski predpisi.

(1)Javno oglaševanje izdelkov in storitev, predstavitev dejavnosti ter druge oblike obveščanja javnosti so skladno s področnim zakonom v slovenščini oziroma v potrošniku na območju Republike Slovenije zlahka razumljivem jeziku. Kadarkoli se slovenščina pojavlja skupaj s tujim jezikom, ker gre za oglaševanje, predstavitev dejavnosti ter druge oblike obveščanja, ki je namenjeno tudi tujcem, različica v slovenščini ne sme biti manj poudarjena.

(2)Spletno predstavljanje in oglaševanje slovenskih pravnih oseb in fizičnih oseb z registrirano dejavnostjo mora biti v slovenščini, dodatno pa lahko tudi v tujih jezikih.

(3)V novinarskih, oglaševalskih in poslovnih besedilih, ki omenjajo kraje in druge zemljepisne danosti z območij sosednjih držav, kjer avtohtono prebiva slovenska narodna manjšina, je obvezna slovenska ali dvojezična raba krajevnih in drugih zemljepisnih lastnih imen.

(1)Poimenovanje, napovedovanje in predstavljanje kulturnih, strokovnih, izobraževalnih, gospodarskih, športnih, zabavnih in drugih javnih prireditev ali posameznih delov njihovega sporeda je v slovenščini, dodatno pa lahko tudi v tujem jeziku, če gre za mednarodne prireditve, namenjene predvsem tujim udeležencem.

(2)Tuji filmi se javno predvajajo s slovenskimi podnapisi ali pa so sinhronizirani v slovenščino. Tujejezični igrani ali risani filmi, namenjeni predšolskim otrokom, se lahko javno predvajajo samo, če so sinhronizirani v slovenščino.

(3)Predstave slovenskih gledališč se lahko izvajajo v tujem jeziku, če je zagotovljeno spremljanje v slovenščini.

(4)Minister ali ministrica, pristojna za kulturo, izda navodilo o načinu izvajanja javnih prireditev iz prvega odstavka tega člena, ki se izvajajo v tujem jeziku.

(1)Na mednarodnih javnih prireditvah na območju Republike Slovenije, ki se financirajo z javnimi sredstvi, mora izvajalec zagotoviti rabo slovenščine. Uporaba slovenščine kot delovnega jezika se lahko izjemoma omeji, vendar mora biti v tem primeru slovenščina zagotovljena na obvestilni ravni.

(2)Zbornik mednarodnega strokovnega posvetovanja ali druge javne prireditve iz prvega odstavka tega člena mora imeti v slovenščini vsaj naslov in uvodno besedo ter povzetke tujejezičnih prispevkov v slovenščini.

(3)Izjemo, navedeno v prvem odstavku tega člena, lahko dovoli minister oziroma ministrica, pristojna za posamezno področje, če gre za mednarodno prireditev, namenjeno predvsem tujim nastopajočim ali predvsem tujemu občinstvu.

(1)Za spremljanje izvajanja tega zakona, za oblikovanje jezikovne politike in za zagotavljanje možnosti za njeno izvajanje je odgovorno ministrstvo, pristojno za kulturo. Pri opravljanju njegovih nalog so dolžna sodelovati druga ministrstva, ki so pristojna za posamezna področja, kjer so z zakonom določene obveznosti glede rabe slovenščine.

(2)Ministrstvo, pristojno za kulturo, sistematično spremlja izvajanje določb o slovenščini v javni rabi v vseh zakonih in izvršilnih predpisih. O tem letno poroča Vladi Republike Slovenije. Vlada Republike Slovenije s poročili in svojimi stališči seznanja Državni zbor Republike Slovenije.

Pri Vladi Republike Slovenije se ustanovi koordinacijsko posvetovalno medresorsko telo, ki obravnava predloge zakonov in izvršilnih predpisov z vidika določb tega zakona in namer jezikovne politike ter jezikovnega načrtovanja. Akt o ustanovitvi tega telesa, njegovo sestavo in pristojnosti sprejme Vlada Republike Slovenije.

(1)Državni zbor Republike Slovenije na predlog Vlade Republike Slovenije sprejme nacionalni program za jezikovno politiko, v katerem določi ukrepe za izvajanje nalog iz 4. člena tega zakona za naslednje petletno obdobje ter predvidi potrebna sredstva in način njihovega zagotavljanja.

(2)Za izvajanje nacionalnega programa skrbi Vlada Republike Slovenije, Državni zbor Republike Slovenije pa redno spremlja njegovo uresničevanje.

Inšpekcijski nadzor nad izvajanjem tega zakona opravljajo:

1.Inšpektorat Republike Slovenije za kulturo in medije nad izvajanjem 5. člena, 6. člena, drugega odstavka 7. člena, 9. člena, 10. člena (glede poimenovanja poklicev in političnih funkcij), 11. člena, prvega odstavka 14. člena (če stranka ni potrošnik), 15.a člena, prvega odstavka 16. člena, 20., 21. in 22. člena, prvega odstavka (glede predstavitev dejavnosti in drugih oblik obveščanja javnosti), drugega odstavka (glede spletnega predstavljanja) in tretjega odstavka 23. člena ter 24. in 25. člena tega zakona;

2.Tržni inšpektorat Republike Slovenije nad izvajanjem prvega odstavka 14. člena (če je stranka potrošnik), prvega in tretjega odstavka 15. člena, drugega odstavka 17. člena, 18. člena in prvega odstavka 23. člena (glede oglaševanja izdelkov in storitev) tega zakona;

3.Inšpektorat Republike Slovenije za šolstvo in ministrstvo, pristojno za visoko šolstvo, nad izvajanjem 10. člena (glede poimenovanja strokovnih in znanstvenih naslovov) in 12. člena tega zakona;

4.Inšpektorat Republike Slovenije za delo nad izvajanjem drugega odstavka 14. člena ter drugega in tretjega odstavka 16. člena tega zakona;

5.Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin nad izvajanjem drugega in tretjega odstavka 15. člena tega zakona glede živil in fitofarmacevtskih sredstev, razen v delu, ki se nanaša na prehranska dopolnila in živila za posebne prehranske oziroma zdravstvene namene, nadzor nad katerimi je v pristojnosti Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije;

6.Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke nad izvajanjem drugega in tretjega odstavka 15. člena (glede besedil ob zdravilih) tega zakona.

Predlog pristojni inšpekciji za začetek postopka v zvezi z izvajanjem tega zakona lahko da vsak posameznik ali organ, ki meni, da je ta zakon kršen. Inšpektor lahko po uradni dolžnosti tudi sam začne postopek.

(1)Če pristojna inšpekcija ugotovi, da izdelki niso označeni v skladu s 15. členom tega zakona, ustavi distribucijo in prodajo teh izdelkov, dokler jih izdelovalec ali distributer oziroma prodajalec ne opremi z ustreznim besedilnim gradivom.

(2)Če pristojna inšpekcija ugotovi, da elektronske naprave ne ustrezajo zahtevam iz 15.a člena tega zakona, ustavi distribucijo in prodajo teh elektronskih naprav, dokler distributer ali prodajalec ne zagotovi njihove skladnosti s 15.a členom tega zakona.

(3)Če pravna oseba zasebnega prava ali fizična oseba, ki opravlja registrirano dejavnost, na zahtevo pristojne inšpekcije ne odstrani svojega javnega napisa ali drugega javnosti dostopnega besedila, ki ni skladno z določbami tega zakona, lahko tako odstranitev po inšpektorjevem naročilu takoj opravi ustrezna javna služba, stroški odstranitve pa bremenijo kršitelja.

(4)Pritožba zoper odločitev pristojne inšpekcije iz tega člena ne zadrži njene izvršitve.

(1)Z globo od 3.000 do 40.000 eurov se za prekršek kaznuje pravna oseba, če: 1. kot ponudnik storitev informacijske družbe ali posredniških spletnih storitev, ki ima sedež v Republiki Sloveniji, svojih vsebin ali storitev ne ponuja uporabnikom na območju Republike Slovenije v slovenščini (prvi odstavek 11. člena);

2.kot upravitelj koncesijskega omrežja ali omrežja, subvencioniranega iz javnih sredstev, uporabnikom v Sloveniji omogoča predstavljanje ali oglaševanje na spletnih straneh samo v tujih jezikih (tretji odstavek 11. člena); 3. s strankami na območju Republike Slovenije ne posluje v slovenščini (prvi odstavek 14. člena); 4. kot zasebni delodajalec ali delodajalka ravna v nasprotju z drugim odstavkom 14. člena tega zakona; 5. kot distributer ali prodajalec v operacijskem sistemu ali grafičnem ali govornem uporabniškem vmesniku v elektronskih napravah, ki so namenjene dostopu do storitev informacijske družbe in medijskih storitev ter so v prodaji na območju Republike Slovenije ali se ponujajo potrošnikom na območju Republike Slovenije, ne omogoči izbire slovenščine oziroma uporabe slovenskega črkopisa na način, da je funkcionalnost naprave enakovredna funkcionalnosti naprave v drugih jezikih, katerih izbiro naprava omogoča (prvi odstavek 15.a člena); 6. pri notranjem poslovanju ne zagotavlja predpisane rabe slovenščine v skladu s 16. členom tega zakona; 7. prevoda firme oziroma imena v tuji jezik ne uporablja na območju Republike Slovenije skupaj s firmo oziroma imenom v slovenščini ali če je prevod pri tem zapisu grafično bolj poudarjen kot firma ali ime v slovenščini (drugi odstavek 17. člena); 8. svoj obrat, prodajalno, gostinski in drug lokal ali drug poslovni prostor poimenuje v nasprotju z 18. členom tega zakona; 9. pri javnih opozorilnih napisih, pisnih ali govornih navodilih, informacijah ali razglasih v Republiki Sloveniji ne zagotavlja predpisane rabe slovenščine v skladu s prvim odstavkom 20. člena tega zakona; 10. bančnih avtomatov, igralnih avtomatov, parkirnih ur ali drugih naprav, ki so namenjene javni uporabi in oddajajo sporočila v digitalni tehniki, ne programira tako, da po vsakokratni izbiri in uporabi tujega jezika samodejno vračajo na prvo mesto slovenščino (drugi odstavek 20. člena); 11. novinarska konferenca v Republiki Sloveniji ali pisna izjava, naslovljena na medije ali drugo javnost v Republiki Sloveniji, ni v slovenščini (21. člen); 12. jezik v mediju, registriranem v Republiki Sloveniji, ni slovenski (prvi odstavek 22. člena); 13. tujejezični radijski ali televizijski program ali njegov del, ki ga prevzema izdajatelj, ustanovljen oziroma registriran v Republiki Sloveniji, ni preveden v slovenščino (drugi odstavek 22. člena); 14. so v mediju, ki izhaja v slovenščini, objavljena sporočila v tujem jeziku izrazno bolj poudarjena kot sporočila v slovenščini (tretji odstavek 22. člena); 15. pri javnem oglaševanju izdelkov ali storitev, predstavitvi dejavnosti ali drugih oblikah obveščanja javnosti ne zagotavlja predpisane rabe slovenščine v skladu s prvim odstavkom 23. člena tega zakona; 16. spletno predstavljanje ali oglaševanje ni v slovenščini (drugi odstavek 23. člena); 17. v novinarskih, oglaševalskih ali poslovnih besedilih, ki omenjajo kraje in druge zemljepisne danosti z območij sosednjih držav, na katerih avtohtono prebiva slovenska narodna manjšina, ne zagotavlja slovenske ali dvojezične rabe krajevnih in drugih zemljepisnih lastnih imen (tretji odstavek 23. člena); 18. poimenuje, napoveduje ali predstavlja kulturno, strokovno, izobraževalno, gospodarsko, športno, zabavno ali drugo javno prireditev ali posamezen del njenega sporeda v nasprotju s prvim odstavkom 24. člena tega zakona; 19. predvaja tuje filme oziroma tujejezične igrane ali risane filme, namenjene predšolskim otrokom, v nasprotju z drugim odstavkom 24. člena tega zakona; 20. izvaja gledališko predstavo v nasprotju s tretjim odstavkom 24. člena tega zakona; 21. na mednarodni javni prireditvi na območju Republike, ki se financira z javnimi sredstvi Slovenije, ne zagotovi rabe slovenščine v skladu s prvim odstavkom 25. člena tega zakona; 22. zbornik mednarodnega strokovnega posvetovanja ali druga javna prireditev iz prvega odstavka 25. člena nima v slovenščini naslova, uvodne besede ali povzetkov tujejezičnih prispevkov v slovenščini (drugi odstavek 25. člena).

(2)Z globo od 500 do 10.000 eurov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost.

(3)Z globo od 250 do 2.500 eurov se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznujejo tudi odgovorna oseba pravne osebe, odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika, odgovorna oseba posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, ali odgovorna oseba v državnem organu ali odgovorna oseba samoupravne lokalne skupnosti.

Za prekrške iz tega zakona se sme v hitrem postopku izreči globa tudi v znesku, ki je višji od najnižje predpisane globe, določene s tem zakonom.

Že registrirani pravni ali fizični osebi, ki želi po uveljavitvi tega zakona vpisati v sodni register ali drugo uradno evidenco spremembo svoje frime oziroma imena, se vpis dovoli, če ta sprememba vsebuje uskladitev poimenovanja z določbami 17. člena tega zakona. Če se vpis take spremembe predlaga v dveh letih po uveljavitvi tega zakona, je predlagatelj oproščen plačila takse.

(1)Državni organi in organi lokalnih samoupravnih skupnosti ter druge pravne osebe, navedene v 9. členu tega zakona, morajo svoja poimenovanja uskladiti s tem zakonom v enem letu od njegove uveljavitve.

(2)Določba prvega odstavka 18. člena tega zakona se ne uporablja za imena obratov, prodajaln, gostinskih in drugih lokalov ali drugih poslovnih prostorov, ki ob uveljavitvi tega zakona že poslujejo.

Vlada Republike Slovenije predloži Državnemu zboru Republike Slovenije nacionalni program jezikovne politike v dveh letih po uveljavitvi tega zakona.

Zasebni delodajalec je dolžan določiti potrebno zahtevnostno stopnjo znanja slovenščine za posamezno delovno mesto v skladu z drugim odstavkom 14. člena tega zakona v enem letu po uveljavitvi tega zakona.

Vlada Republike Slovenije sprejme izvršilni predpis iz 7. člena tega zakona in akt o ustanovitvi iz 27. člena tega zakona, minister ali ministrica, pristojna za kulturo, pa izvršilna predpisa iz 19. in 24. člena tega zakona najkasneje v enem letu po uveljavitvi tega zakona.

(1)Do 1. januarja 2005 se za prekrške določene v 32. členu tega zakona kaznuje:

-       pravna oseba z denarno kaznijo od 1,000.000 do 10,000.000 tolarjev;

-       posameznik v zvezi z opravljanjem dejavnosti z denarno kaznijo od 1,000.000 do 5,000.000 tolarjev;

-       odgovorna oseba pravne osebe z denarno kaznijo od 150.000 do 500.000 tolarjev.

(2)Določba drugega odstavka 32. člena tega zakona se v delu, ki se nanaša na sankcioniranje odgovorne osebe samostojnega podjetnika posameznika začne uporabljati z dnem uporabe Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 7/03).

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.