VSL sodba IV Cp 2970/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se ugotovi, da sta za vzrok, zaradi katerega zakonska zveza ni bila veljavna, vedela oba zakonca.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Zaradi jasnosti pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe za tožnika (ki je po nasprotni tožbi toženec) vselej uporablja izraz tožnik, za toženko (ki je po nasprotni tožbi tožnica) pa izraz toženka.

2Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I. zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti zakonske zveze, II. razveljavilo zakonsko zvezo, ki sta jo pravdni stranki sklenili ... 8. 2014, III. zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožnik toženki od 1. 12. 2015 dalje plačevati 440,00 EUR mesečne preživnine in IV. odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške.

3Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti je pravnomočna.

4Zoper odločitev o razveljavitvi zakonske zveze in plačilu preživnine pa se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Opozarja, da sta pravdni stranki skupaj živeli še pred sklenitvijo zakonske zveze, to pa se je po sklenitvi zakonske zveze v enakem obsegu nadaljevalo. Če slučajno nista spala v isti sobi in isti postelji, to ne pomeni, da med njima ni bilo zakonskega razmerja, četudi je bilo nekoliko svojevrstno. To je bila posledica tožnikove nesposobnosti za spolne odnose zaradi njegovih zdravstvenih težav. Tak način življenja je toženka sprejela kot nekaj normalnega, sodišče prve stopnje pa ne. Pravdni stranki sta bili čustveno navezani, skupaj sta prebivala, imela sta skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost, med njima je obstajalo čustveno razmerje, navezanost, vzajemno spoštovanje, zaupanje in medsebojna pomoč. Pritožnica vztraja, da je pobudo za sklenitev zakonske zveze dal tožnik. Pri sklenitvi zakonske zveze ni bil prav nič zaveden. Opozarja, da je najprej zahteval razvezo zakonske zveze, nato pa se je premislil, ker je ugotovil, da mu to ni v korist.

Opozarja, da je sodišče spregledalo, da bi moralo v skladu z drugim odstavkom 42. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) v izreku ugotoviti, ali je kateri od zakoncev vedel za vzrok, zaradi katerega zakonska zveza ni bila veljavna.

Pritožnica še poudarja, da je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo plačevanje preživnine krivično do tožnika. Tako pred sklenitvijo kot po sklenitvi zakonske zveze je mesečno prispeval določen denarni znesek za pokritje skupnih stroškov. Nedvomno je zato toženka upravičena do preživnine.

5Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

6Pritožba je delno utemeljena.

7V skladu z določbo 35. člena ZZZDR je zakonska zveza, ki ni bila sklenjena z namenom skupnega življenja zakoncev, neveljavna. Izraza skupno življenje zakoncev si ni mogoče razlagati v njegovem dobesednem pomenu, torej le v pomenu skupnega prebivanja, ampak v pomenu skupnega življenja kot mož in žena. Dr. Alojzij Finžgar(1) zakonsko zvezo preprosto definira kot popolno življenjsko skupnost med možem in ženo.(2) V tem pomenu je treba razumeti tudi skupnost življenja zakoncev. Dejstvo, da sta tožnik in toženka živela pod isto streho, torej za skupno življenje v pomenu 35. člena ZZZDR ne zadošča. Tudi ne zadošča to, da je toženka gospodinjila, pripravljala hrano, prala perilo. To je (po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje) v enaki meri počela tako pred sklenitvijo zakonske zveze kot po tem, ne le za tožnika, ampak v enaki meri za vse, ki so živeli na naslovu X.

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so na naslovu X poleg pravdnih strank živeli še tožnikov brat A. A., B. A., ki je hči A. A. in toženke ter (toženkina) varovanka C. A., občasno pa še D. D. Tudi višje sodišče ocenjuje kot zelo pomembno, da je toženka ves čas “skupnega življenja“ pravdnih strank spala v sobi s tožnikovim bratom A. A. in njuno skupno hčerko B. A., tožnik je imel svojo sobo, C. A. in D. D. pa svojo. Takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožnica ne izpodbija. Nedvomno kažejo na to, da med tožnikom in toženko ni obstajal odnos kot med možem in ženo, saj za tak odnos ni običajno, da žena spi v sobi z drugim moškim. Ni torej odločilno, kar izpostavlja pritožnica, torej, ali sta zakonca (lahko) imela spolne odnose. Spanje v spalnici A. A.(3) kaže na odsotnost drugačne intime in povezanosti pravdnih strank – prav na odsotnost skupnega življenja v pomenu 35. člena ZZZDR.

9Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo ne le, da med pravdnima strankama ni bilo skupnega življenja v pomenu 35. člena ZZZDR, ampak da že ob sklenitvi zakonske zveze nista niti imela namena skupnega življenja. Tudi pritožbeno sodišče glede na tožnikovo zdravstveno stanje v trenutku sklenitve zakonske zveze sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je bila ta sklenjena zaradi zasledovanja drugih interesov (tožnik je trdil, da zato, da bi toženka v primeru njegove smrti pridobila pokojnino), ne pa z namenom skupnega življenja. To precej neposredno potrjuje izpoved matičarke E. E. („stranki sta želeli, da bo poroka na hitro, v soboto ... 8. 2014, ter kot razlog navedli, da je tožnik hudo bolan, da gre na operacijo in da ne vedo, kako bo ...“); posredno pa tudi to, da je bil tožnik tedaj v času agresivnega zdravljenja - kemoterapije. Kakšnega prepričljivega razloga za “hitro“ poroko s tožnikom ob tako težkem zdravstvenem stanju in terapiji toženka ni navedla. Nasprotno, trdila je, da je bilo tedaj zdravljenje končano. A dokazni postopek tega ni potrdil. Tožnik je bil zaradi uvedbe kemoterapije hospitaliziran od 15. 7. 2014 do 17. 7. 2014, nato odpuščen na njegovo željo; že ... 8. 2014 (le štiri dni po poroki) je bil naročen na nadaljnje zdravljenje, od 29. 10. 2014 do 31. 10. 2014 je bil hospitaliziran, da je prejel 6. ciklus kemoterapije po shemi ...

10Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je toženka (skupaj z A. A., ki je hudo bolnega brata sprejel na domačijo) za tožnika poskrbela, tako kot je požrtvovalno poskrbela za vse pri hiši. A to ob vsem opisanem ne zadošča za zaključek, da je bila zakonska zveza sklenjena z namenom skupnega življenja. Odločitev sodišča prve stopnje, da zakonsko zvezo razveljavi, je torej materialnopravno pravilna.

11Sodišče prve stopnje je tudi (pravilno in neizpodbijano) obrazložilo, da sta za razlog neveljavnosti vedela oba zakonca, vendar pa je materialnopravno napačno (2. odstavek 42. člena ZZZDR) opustilo zapis tega v izrek izpodbijane sodbe. Le v tem delu je višje sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je ob pravilni uporabi 2. odstavka 42. člena ZZZDR dopolnilo manjkajočo ugotovitev v izreku sodbe.

12Neutemeljena je namreč tudi toženkina pritožba zoper odločitev o obveznosti plačevanja preživnine. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje, da ima toženka zadostna sredstva za življenje, ki jih pritožnica konkretizirano niti ne napada. Dodati velja še to, da ima zakonec iz razveljavljene zakonske zveze po prepričanju tega sodišča pravico do preživnine le, če ob sklenitvi zakonske zveze ni vedel za vzrok neveljavnosti in če so sicer podani pogoji za prisojo preživnine.(4) Le v tem primeru gre namreč za situacijo, ki se približa zakonski ureditvi in razlogom za obveznost preživljanja razvezanega zakonca. V obravnavani zadevi pa ne gre za takšno situacijo, saj je toženka za vzrok neveljavnosti vedela. Pravilno je torej stališče sodišča prve stopnje (sklicevalo se je na 3. odstavka 81.a člena ZZZDR), da razveljavitev zakonske zveze pravdnih strank, ki je bila sklenjena, da bi toženka pridobila pokojnino po tožniku, ne opravičuje določitve preživnine.

13Sodišče prve stopnje je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo (z izjemo 2. odstavka 42. člena ZZZDR). Pritožba (razen glede pravilne uporabe 2. odstavka 42. člena ZZZDR) ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v preostalem delu zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14Pritožnica je s pritožbo uspela le v manjšem delu, zato pritožbene stroške krije sama (prim. 3. odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

-------------

Op. št. (1): Rodbinsko pravo, Univerza v Ljubljani, Pravno-ekonomska fakulteta, Ljubljana, 1957, stran 22.

Op. št. (2): Gre za skupnost v fizično-naravnem pomenu, v moralno-duhovnem pomenu kakor tudi za gospodarsko skupnost.

Op. št. (3): Pa naj gre za nadaljevanje že prej obstoječe izvenzakonske skupnosti ali kaj drugega.

Op. št. (4): Primerjaj: dr. Alojzij Finžgar, delo, navedeno pod 1. opombo, stran 47.