47. člen ZZZDR-UPB1

V postopku postavitve pod skrbništvo tožnik nima položaja stranke v ožjem smislu (42. člen ZUP) in da svojega pravnega interesa za udeležbo v postopku v svojstvu stranskega udeleženca (43. člen ZUP) ne more utemeljevati z interesom osebe, ki se postavlja pod skrbništvo, zato tožnik ne more uspeti z navedbo, da je njegov pravni interes v tem, da se za skrbnika postavi osebo, ki bo objektivno in nepristransko zastopala interese varovanke, saj to ni njegov oseben temveč varovankin pravni interes. Drugače pa velja za tožnikovo sklicevanje na položaj ter pravice in dolžnosti, ki jih ima kot zakonec osebe, ki se postavlja pod skrbništvo. Zaradi značilne osebne narave oziroma osebne povezanosti kot temeljnega elementa pravnih razmerji med zakoncema po presoji sodišča postavitev skrbnika enemu od njiju nedvomno posega v navedeno pravno razmerje in s tem v pravice in obveznosti drugega zakonca, kot jih opredeljuje zakon. Zato zakoncu osebe, ki se postavlja pod skrbništvo, ni mogoče odreči pravnega interesa, da v postopku postavitve pod skrbništvo kot stranski udeleženec v obsegu varstva svojih pravic podaja izjave in v posledici tega uveljavlja pravna sredstva.

Delitev stvari in skupnega premoženja pa se prvenstveno opravi v nepravdnem postopku, pri čemer si mora sodišče prizadevati, da se praviloma opravi fizična delitev stvari. Le če fizična delitev stvari v sorazmerju s solastniškimi deleži ni mogoča, se ta v skladu s 122. in 123. členom ZNP korigira s civilno delitvijo (izplačilom razlike v vrednosti), v posebej določenih primerih pa civilna delitev fizično v celoti nadomesti (izplačilo vrednosti deležev po enem solastniku oz. prodaja stvari in razdelitev izkupička). Sodna praksa sicer ne izključuje možnosti uveljavljanja zahtevkov, ki merijo na civilno delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku (brez predhodnega nepravdnega postopka in morebitne napotitve na pravdo), seveda le, če to opravičujejo posebne okoliščine.

Za sporazumno razpolaganje zakoncev s skupnim premoženjem se ne zahteva nobena obličnost. Za dogovor med zakoncema po 2. odstavku 52. člena ZZZDR, da bo eden od njiju razpolagal s skupnim premoženjem ali njegovim delom, zadošča neoblično strinjanje drugega zakonca.

Dogovor zakoncev po 47. čl. ZZZDR o tem, kje bosta po sklenitvi zak. zveze živela, zajema tudi njune otroke iz prejšnjih zakonskih zvez, ki so vsakemu od njiju dodeljeni v varstvo in vzgojo in zato živijo z njima. Zato eden od zakoncev ne more zahtevati izselitve polnoletnega otroka drugega iz skupnega stanovanja, češ da ga zaseda nezakonito, če mu ni mogoče očitati katerega od krivdnih razlogov iz 53. čl. SZ.

Tisti zakonec, ki je lastnik stanovanja, ne more zahtevati izselitve od drugega zakonca, vse dokler traja njuna zakonska zveza. To lahko stori le v izjemnih primerih, takrat, ko so podani krivdni razlogi za odpoved najemne pogodbe.

Določilo 81. člena ZZZDR je potrebno tolmačiti povezano z inštitutom zakonske zveze (upoštevaje pri tem predvsem določilo 13. člena in določbe o pravicah in dolžnostih zakoncev - 44. do 50. člen ZZZDR), kar pomeni, da za utemeljenost preživninskega zahtevka ne zadostuje le dejstvo, da je razvezani zakonec, ki zahteva preživnino, nepreskrbljen (ker je brez sredstev za življenje in je nesposoben za delo ali je nezaposlen in se ne more zaposliti). Preživnina je sicer pravica razvezanega zakonca. Toda pravica do preživnine ne more biti utemeljena v takih primerih kot je predmeten, ko je bilo ugotovljeno, da je nevzdržnost zakonske zveze povzročila izključno toženka s svojim ponašanjem.