48. člen ZZZDR-UPB1

V postopku postavitve pod skrbništvo tožnik nima položaja stranke v ožjem smislu (42. člen ZUP) in da svojega pravnega interesa za udeležbo v postopku v svojstvu stranskega udeleženca (43. člen ZUP) ne more utemeljevati z interesom osebe, ki se postavlja pod skrbništvo, zato tožnik ne more uspeti z navedbo, da je njegov pravni interes v tem, da se za skrbnika postavi osebo, ki bo objektivno in nepristransko zastopala interese varovanke, saj to ni njegov oseben temveč varovankin pravni interes. Drugače pa velja za tožnikovo sklicevanje na položaj ter pravice in dolžnosti, ki jih ima kot zakonec osebe, ki se postavlja pod skrbništvo. Zaradi značilne osebne narave oziroma osebne povezanosti kot temeljnega elementa pravnih razmerji med zakoncema po presoji sodišča postavitev skrbnika enemu od njiju nedvomno posega v navedeno pravno razmerje in s tem v pravice in obveznosti drugega zakonca, kot jih opredeljuje zakon. Zato zakoncu osebe, ki se postavlja pod skrbništvo, ni mogoče odreči pravnega interesa, da v postopku postavitve pod skrbništvo kot stranski udeleženec v obsegu varstva svojih pravic podaja izjave in v posledici tega uveljavlja pravna sredstva.

Ob ugotovljenih okoliščinah, ko se je mladoletni sin pravdnih strank v vtoževanem obdobju preživljal v okviru družinske skupnosti, skupaj z obema staršema in v skupnem gospodinjstvu, saj do sklenitve Sporazuma ni bil dodeljen v varstvo in vzgojo nobenemu od staršev, tožnica do uveljavljanega verzijskega zahtevka ni upravičena.

Kadar gre za skupno življenje partnerjev v družinski skupnosti z otroki, je potrebno reševati vprašanja preživljanja slednjih sproti sporazumno ali s pomočjo organa za socialno delo ali s tožbo za plačilo preživnine vnaprej, ne more pa eden izmed partnerjev zahtevati od drugega povračilo izdatkov za preživljanje otrok v preteklem obdobju.

Določilo 81. člena ZZZDR je potrebno tolmačiti povezano z inštitutom zakonske zveze (upoštevaje pri tem predvsem določilo 13. člena in določbe o pravicah in dolžnostih zakoncev - 44. do 50. člen ZZZDR), kar pomeni, da za utemeljenost preživninskega zahtevka ne zadostuje le dejstvo, da je razvezani zakonec, ki zahteva preživnino, nepreskrbljen (ker je brez sredstev za življenje in je nesposoben za delo ali je nezaposlen in se ne more zaposliti). Preživnina je sicer pravica razvezanega zakonca. Toda pravica do preživnine ne more biti utemeljena v takih primerih kot je predmeten, ko je bilo ugotovljeno, da je nevzdržnost zakonske zveze povzročila izključno toženka s svojim ponašanjem.