158. člen ZZZDR-UPB1

Predlog za namestitev v rejništvo temelji na okoliščinah, da je deklici umrla mati, oče pa je neznanega prebivališča. Dekličino namestitev v rejništvo torej pogojujejo drugi razlogi, ki jih določa zakonik, ne pa predlagani ukrep za varstvo koristi otrok. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da je v obravnavanem primeru mogoče le z odvzemom otroka očetu v zadostni meri zavarovati otrokove koristi.

Izpodbijana odločitev o dodelitvi otrok k posameznim (petim) rejniškim družinam temelji na ugotovitvah strokovnega tima za družino, ki ga sestavljalo za navedeno področje strokovne osebe. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta ob upoštevanju ugotovljenih možnosti in ob sprejeti strokovni oceni, katera družina je najbolj primerna za posameznega otroka. Tudi po presoji sodišča je izpodbijana odločitev najprimernejša glede na v postopku ugotovljeno visoko stopnjo ogroženosti mladoletnih otrok ter v postopku ugotovljene možnosti.

Prenehanje rejništva zaradi spremenjenih razmer lahko tožnica zahteva le v upravnem postopku, takšni zahtevi pa bo CSD ugodil, če bo ugotovil, da so prenehali razlogi, zaradi katerih je bila potrebna oddaja otrok v rejništvo. Prvo sodišče je tožbo utemeljeno zavrglo, ker je bilo o vprašanju vzgoje in varstva otrok pravnomočno odločeno v upravnem postopku, zato je sodišče na odločitev upravnega organa vezano.

Pri ustvarjanju skupnega premoženja zakoncev je treba pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev načeloma šteti kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih . To velja, vse dokler zainteresirani ne dokaže, da je bilo darilo v času daritve (in ne morda kasneje) namenjeno le obdarjencu in nikomur drugemu.

Pristojni upravni organ, ki od leta 2008 spremlja družinske in socialne razmere, v katerih otrok živi ter katerega listine se nanašajo na obravnavani primer in vključujejo vsa poročila in opažanja upravnega organa samega, kot tudi drugih ustanov oziroma zavodov, je pravilno ugotovil, da je za ureditev družinskih razmer ukrep oddaje v rejništvo, ki je sicer začasne narave, glede na izkazane trenutne osebnostne okoliščine obeh staršev, ki ne zmoreta skrbeti za normalen psihofizični razvoj mld. otroka, v danih okoliščinah najbolj primeren ukrep.

Presoja v postopku izvedenih dokazov tudi po presoji sodišča utemeljuje sklep, da tožeča stranka ni sposobna skrbeti za vzgojo in varstvo otroka, kar ogroža njegov telesni in duševni razvoj. Razlogi za takšen sklep, so razvidni iz obrazložitve odločbe prve in druge stopnje. Sodišče se nanje sklicuje in jih ne ponavlja. Z izpodbijano odločbo se o konkretni namestitvi otroka v rejniško družino ne odloča, zato sodišče ni presojalo tožbenih navedb, ki se nanašajo na kraj namestitve. V tožbi zatrjevana zloraba prošnje tožeče stranke za pomoč po porodu je v celoti neizkazana in neskladna s podatki spisa. Psihološko izvedensko mnenje, na katero se sklicuje tožeča stranka, je bilo podano v sodnem nepravdnem postopku za ureditev stikov med otrokom in materjo. Naloga izvedenca zato ni bila enaka nalogi v tem postopku postavljene izvedenke. Navedeno mnenje zato tudi po presoji sodišča ni primerno za dokazovanje dejstev, relevantnih za odločitev v tem postopku. Enako kot pritožbeni organ, tudi sodišče poudarja, da gre za ukrep, ki je začasne narave, in ki traja le toliko časa, dokler je, glede na koristi otroka, potreben.

Ker starša zlorabljata alkoholne pijače, v družini pa je ob prisotnosti otroka prihajalo tudi do pogostih nasilnih izbruhov med staršema, je bilo po presoji sodišča dovolj podlage za zaključek, da je v družini ogrožen otrokov nadaljnji razvoj.

Upravno sodišče določili 1. odstavka 213. člena ZZZDR in 4. odstavka 409. člena ZPP- tudi v kontekstu MKOP - uporablja v tem smislu, da obstoji obveznost za (upravne organe in) upravno sodišče, da postavi(jo) posebnega kolizijskega skrbnika otroku v primeru, ko na eni strani stojijo interesi staršev skupaj z interesi za uveljavljanje določenega koncepta varovanja otrokovih koristi s strani centra za socialno delo in so ti interesi oziroma koncepti (lahko) v navzkrižju z interesi ali otrokovimi pogledi na njegove koristi na drugi strani. Otrok, čigar eden od staršev živi v tujini in je državljan druge države EU, ne sme biti v slabšem položaju glede procesnih pravic v zvezi z udeležbo tega starša v postopkih, ki zadevajo otroka, glede na položaj drugih otrok, katerih starši ne živijo v drugi državi EU. Vprašanje procesne udeležbe otrokovega očeta v postopku je treba ločiti od instituta privoljenja v oddajo v rejništvo. V primeru oddaje otroka v rejništvo zadošča privoljenje tistega roditelja, pri katerem otrok živi, kar pa ne pomeni, da organ ni bil dolžan poskusiti pritegniti v postopek otrokovega očeta in ugotoviti njegovo voljo, mnenje, prek njega ugotoviti relevantna dejstva,

CSD odvzame otroka staršem in ga da v vzgojo in varstvo drugi osebi, če so starši zanemarili vzgojo in varstvo, ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist.

Za samo oddajo otroka v rejništvo po določbi 1. odstavka 158. člena ZZZDR zadostuje privolitev roditelja, pri katerem otrok živi. Vodilo pri odločanju v tovrstnih postopkih pa so koristi otroka - v konkretni zadevi je bilo otrokoma treba v najkrajšem možnem času zagotoviti urejeno bivališče. Zaradi kratkotrajnosti (oddaja v rejništvo k babici za dva meseca) in nujnosti ukrepa, ter ob tem, da ne gre za nobenega od v 1. odstavku 88. člena ZSV naštetih primerov, v ugotovitvenem postopku na prvi stopnji ni bila zagrešena bistvena kršitev določb postopka, čeprav prvostopni organ tožnika - očeta ni pritegnil v postopek.