126. člen ZZZDR-UPB1

Med pravdnima strankama je sporno, ali je pogodba, ki jo je tožnica sklenila z zapustnico, odplačna ali ne. Gre za vprašanje dejanske narave, ki ga zapuščinsko sodišče ne sme rešiti samo, ampak mora stranke napotiti na pravdo. Za odgovor na to vprašanje je namreč treba ugotoviti pravo pogodbeno voljo strank, kar terja izvedbo dokaznega postopka, ki ni v pristojnosti zapuščinskega sodišča. Ker je bila pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa, ima pravni učinek javne listine, zato velja domneva resničnosti tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (224. člen ZPP), vendar je ta domneva izpodbojna. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da pri notarskih zapisnih ne sme biti nikoli dvoma o pravnem značaju sklenjenega pravnega posla in o vsebini izražene pogodbene volje. Sporna pogodba je po svoji vsebini in namenu dejansko pogodba o preužitku, ki je odplačen pravni posel.

Določitev začetka teka zvišane preživninske obveznosti temelji na določbi 131.c člena ZZZDR, ki določa, da lahko preživninski upravičenec zahteva preživnino od trenutka, ko je bila vložena tožba, kar je bilo 21.9.2016, zato je sodišče glede pričetka teka zvišane toženčeve preživninske obveznosti pravilno uporabilo materialno pravo, kot tudi glede odločitev o ostalih tožbenih zahtevkih (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Iz poravnave sledi, da se predaja deklice vrši tako, da jo oče pride iskat na naslov njenega bivanja in jo na domači naslov po koncu stika tudi pripelje. Na podlagi sodne poravnave so predvideni stiki vsak drugi vikend, kar pomeni, da oče dvakrat mesečno prevozi 530 km. Zaradi tega so njegove premoženjske možnosti manjše, kar sodišče upošteva pri razporeditvi finančnega bremena oziroma izračunu preživnine, ki jo mora zanjo plačevati.

Sodišče o sporu med pravdnima strankama odloči po stanju ob zaključku glavne obravnave, če pa ta ni opravljena, pa po stanju ob izdaji sodbe, saj to stanje zajemajo časovne meje pravnomočnosti. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo načelo prirejenosti postopkov (upravnega in tega pravdnega postopka) in vezanost pravdnega sodišča (po stanju na dan izdaje sodbe) na pravnomočno odločitev o predhodnem vprašanju v upravnem postopku v skladu s 13. členom ZPP. V tem konkretnem primeru je z na dan izdaje sodbe pravnomočno odločbo CSD z dne 29. 10. 2014 odločeno tako o (delni) oprostitvi plačila storitve institucionalnega varstva pri tožeči stranki, kot tudi o tem, da je toženec zavezanec za plačilo prispevka za institucionalno varstvo v določenem znesku, kar nenazadnje priznava tudi sam toženec v pritožbi, ko navaja, da ni sporno, da je z odločbo CSD obvezan mesečno prispevati k preživljanju matere, to pa pomeni, da je bilo o tem predhodnem vprašanju, ali je toženec zavezanec za plačilo prispevka in kakšna je višina njegovega prispevka za storitev institucionalnega varstva, ki jo zagotavlja tožeča stranka, že pravnomočno odločeno v upravnem postopku in na to odločitev je, vse do

Zaradi rojstva še enega otroka tako v očetovi kot tudi materini družini so se okoliščine toliko spremenile, da so izpolnjeni pogoji, da sodišče ponovno presodi o višini preživnine, ki jo je za mladoletno toženo stranko dolžan plačevati tožnik, njen oče.

ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil, zato je zmotno toženčevo smiselno zavzeto stališče v pritožbi, da bi morala tožnica dokazovati stroške vrtca in šole ter stanovanjske stroške s predložitvijo računov izvajalcev storitev. Toženec ne konkretizira pritožbenih ugovorov o višini izdatkov za vrtec, šolo, stanovanje in obšolske aktivnosti, kot jih je ugotovilo prvo sodišče, zato ti ugovori ne terjajo obrazloženega odgovora pritožbenega sodišča.

Vse navedbe prvega toženca so ostale usmerjene v zatrjevanje in dokazovanje njegovega vložka (v obliki nege in oskrbe zapustnice) k ohranitvi premoženja zapustnice, saj bi se ji to v primeru njene namestitve v ustrezen socialnovarstveni zavod ali strokovne pomoči delavcev takega zavoda na domu, zmanjšalo zaradi poplačila terjatev za tovrstne storitve. To pa je obogatitveni zahtevek, katerega pravni temelj je v določbah OZ o neupravičeni pridobitvi in ne v določbah ZZZDR o preživljanju starše. Preživninska obveznost polnoletnih otrok, da po svojih zmožnostih preživljajo svoje starše, namreč nastopi, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti ter niso podane okoliščine iz drugega odstavka 124. člena ZZZDR (124. člen ZZZDR). Materialnopravno zmotno je zato stališče izpodbijane sodbe o neuporabi določb 190. člena in 198. člena OZ. Petletna vsakodnevna in celodnevna oskrba bolne matere, ki je v vsem odvisna od pomoči drugih, presega običajno nudenje pomoči staršem in tudi presega izpolnjevanje naravne in moralne dolžnosti otrok do svojih staršev.

Za verzijski zahtevek na podlagi 133. člena ZZZDR je aktivno legitimirana oseba, ki je imela stroške zaradi preživljanja mladoletnega otroka, in ne preživninski upravičenec (mladoletni otrok) sam. Zalaganje obveznosti, ki izvira iz zakonske preživninske obveznosti do skupnega otroka, nima značaja čiste denarne obveznosti. Zato se pri dokazovanju višine ni mogoče opreti zgolj na listinsko potrjene izdatke – račune. Vrednost se presoja po času, ko je opredeljena kot čista denarna terjatev – ob odločanju sodišča prve stopnje.

Soglasje staršev in njihova obljuba, da tožnik na podlagi vlaganj v mansardni del pridobi po njuni smrti lastninsko pravico na mansardnem stanovanju, nimata nobenih pravnih posledic, saj gola obljuba oziroma soglasje še ne pomeni, da je bil ustrezen zavezovalni pravni posel že sklenjen oziroma, da bi tožnik na tej podlagi pridobil lastninsko pravico. Razen tega bi bil takšen dogovor tožnika in staršev neveljaven (103. člen ZD). Za potomčev prispevek oziroma pomoč pri pridobivanju v smislu 32. člena ZD je značilno, da gre za kontinuirano znatnejšo pomoč v nekem daljšem obdobju, nudeno v okviru skupnosti življenja in pridobivanja. Potomčev prispevek v pomenu 32. člena ZD se mora nanašati na celotno premoženje zapustnika, s katerim sta zapustnik in potomec skupno gospodarila. Bistveno je, da je šlo za skupno delovanje in pridobivanje. Značilnost zahtevka iz 32. člena ZD je, da potomec uveljavljala alikvotni delež na celotnem zapustnikovem premoženju. Le izjemoma je možno uveljavljati izločitveni zahtevek zgolj na delu zapustnikovega premoženja. Pravilna uporaba 190. člena OZ narekuje, da je treba v primeru, ko je oseba, ki je vlagala v tujo nepremičnino, imela tu

Starši so dolžni poskrbeti za preživljanje svojih otrok in njihovim potrebam dati prednost. Splošnih načel o pravdnih stroških v zakonskih pravdah in pravdah iz razmerij med starši in otroki ni mogoče uporabiti, ker v teh pravdah preiskovalno načelo preveč posega v pravila o zbiranju procesnega gradiva. Oficialno načelo pa narekuje tudi odločanje prek in brez zahtevka.

V našem kulturnem okolju ni običajno, da bi starši skrbeli za otroke v smislu, da bi bili otroci tudi po zaključenem univerzitetnem študiju materialno/finančno neosamosvojeni. Pritožbeno sodišče sodi, da je zaključek dodiplomskega študija in pridobitev univerzitetne izobrazbe tista točka v otrokovem življenju, do katere obstoji zakonska preživninska obveznost staršev, od tu naprej pa starši lahko k otrokovemu preživljanju in šolanju prispevajo v povsem običajni civilnopravni sferi (npr. kot darilo), če to želijo. Ker tožnica terja preživnino za tisto leto, ko je opravljala podiplomski študij, z zahtevkom ne more uspeti.

Preživnino je treba praviloma plačevati v denarju. Samo na podlagi izrecnega dogovora med udeleženci je možno to obveznost izpolnjevati tudi drugače, v naravi.

Preživljanje otroka je zakonska dolžnost roditeljev, ki je omejena na njihove sposobnosti in zmožnosti.

Če polnoletna tožnica ob rednem šolanju (podiplomskem študiju) dejansko dela preko študentskega servisa in ne pravi, da tega ne (z)more brez škode za svoje preživljanje, je prav, da svoj zaslužek porabi za preživljanje.

Določbe ZPIZ-1 se neposredno ne navezujejo na dolžnost preživljanja med starši in otroci oziroma zakonci (zunajzakonskimi partnerji) po ZZZDR, temveč so širše in opredelijo upravičence ter pogoje za pridobitev pravice. Med temi pogoji je pomembno tudi za dejstvo preživljanja s strani zavarovanca oziroma uživalca pravice do njegove smrti. Kdaj se šteje, da je zavarovanec preživljal tiste družinske člane, ki so možni upravičenci, pa posebej določata Sklep/2000 oz. Sklep/2006, ki prav tako ne izhajata iz ZZZDR, temveč te pogoje posebej opredelita.

Tožnice se ne sme (in se je tudi ne da) prisiliti v to, da bi preživnino (sodno) terjala tudi od očeta, vendar je njeno preživljanje tudi njegovo breme, kar logično vpliva na višino obveznosti toženke iz tega istega naslova. Namen preživnine polnoletnemu otroku, ki se redno šola, je v tem, da se mu omogoči šolanje, torej da se mu lahko posveti in ga uspešno konča. Če bi od njega zahtevali, da ob rednem šolanju še dela in se s tem (vsaj delno) sam preživlja (zato, da bi se zmanjšala preživninska obveznost staršev), bi to izničilo namen preživnine (ogrozilo bi uspešen zaključek šolanja).

Po določbi 133. člena ZZZDR lahko oseba, ki je imela izdatke zaradi preživljanja nekoga drugega, zahteva s tožbo povračilo izdatkov od tistega, ki je bil dolžan preživljati drugega in v obsegu, kolikor so bili ti izdatki potrebni. Gre za pravilo, ki ureja verzijski zahtevek zaradi preživljanja (verzijo). Ker tožnik v postopku ni dokazal, da je bil oče brez sredstev za preživljanje in potreben preživljanja, niti da je sam imel s preživljanjem očeta sploh kakšne izdatke, je odločitev o zavrnitvi zahtevka povsem pravilna.

Preživljalec mora storiti vse, da si izboljša in izkoristi svoje pridobitvene zmožnosti. Preživnina se določi ne le glede na materialne marveč tudi pridobitvene zmožnosti zavezanca, seveda ob upoštevanju potreb upravičenca. Toženec kot eden izmed tožnikovih staršev je torej že po zakonu dolžan izkoristiti vse pridobitne zmožnosti, da bo lahko izpolnil dolžnost preživljanja. Če pa je tožnik razumel obrazložitev prvostopenjske sodbe kot očitek, je treba povedati, da je ta utemeljen spričo toženčevega ravnanja, ko priznava, da si dela ne išče in da 3 ha velike kmetije ne obdeluje.

Četudi bi za razveljavitev izpodbojne pogodbe (sklenjene zaradi sile in grožnje) zadostoval, kot meni pritožnica, peremptorični ugovor, ki ga je podala v odgovoru na tožbo, bi moral biti le-ta podan v enoletnem roku iz prvega odstavka 117. člena ZOR. Četudi tožnik ni oče mld..., bi lahko vrnitev plačanih preživninskih obrokov zahteval le od roditelja, ki svoje preživninske obveznosti ni poravnal in je bil torej zaradi tožnikovega plačevanja preživnine neupravičeno obogaten. Pravilna je ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je toženka - mati mld... svoje obveznosti do otroka izpolnjevala po svojih zmožnostih; že zato je upoštevaje določbi 126. in 133. člena ZZZDR zahtevek zoper njo v tem delu neutemeljen.