110. člen ZZZDR-UPB1

Vrhovno sodišče je v primerljivi zadevi II Ips 175/2004 odločalo, kakšna je sankcija v primeru, ko center za socialno delo ni odobril pravnega posla, kot to določa 111. člen ZZZDR. Zavzelo je stališče, da tak pravni posel ni ničen, ampak le izpodbojen. Poudarilo je, da je odločilno, da določba 111. člena ZZZDR varuje le koristi otroka in da tako sklenjen pravni posel ob kasneje podani privolitvi lahko postane veljaven (primerjaj 44. člen OZ). Poudarilo pa je tudi, da je pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali družbeni morali, nična le tedaj, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo. Opozorilo je, da je določba (takrat veljavnega) 103. člena ZOR (sedaj 86. člena OZ) oblikovana tako, da najprej odkazuje na milejšo sankcijo. Popolnoma enaki razlogi utemeljujejo odločitev, da je tudi pravni posel, ki ga je sklenil eden od staršev v imenu otroka, moral pa bi ga skleniti kolizijski zastopnik, le izpodbojen. Po drugem odstavku 99. člena OZ pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe v vsakem primeru preneha s pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. V našem primeru je ta rok potekel 22. 10. 2015. Vendar lahko

Omejitev pravic staršev glede upravljanja z denarnimi sredstvi otroka.

Vloge druge toženke glede na zakonsko določilo iz 111. člena ZZZDR v postopku odobritve pravnega posla ni mogoče razlagati tako široko, da bi morala skrbeti tudi za vsebinsko izpeljavo odobrenega pravnega posla. Druga toženka v konkretnem primeru ni bila v vlogi stranke niti skrbnice takrat mladoletnega tožnika, saj sta ga zastopala njegova starša kot zakonita zastopnika. Oba sta s poslom soglašala, objektivno gledano pa bi bil posel ob uspešni realizaciji nedvomno v otrokovo korist. S prodajo manjšega stanovanja bi dobil večje stanovanje, pri čemer bi kupnino dodatno zagotovila zakonita zastopnica. Razlogov, zakaj CSD tega posla ne bi smel odobriti, tožnik ne navaja in jih tudi pritožbeno sodišče ne najde.

Tuje državljanstvo enega od zakoncev za presojo, ali nepremičnina sodi v skupno premoženje, ni odločilno, vpliva pa na način delitve skupnega premoženja, ko se skupno premoženje transformira v posebno premoženje vsakega od zakoncev. Zakonec, ki ima status tujca, nepremičnine ne more dobiti v naravi, lahko pa zahteva delitev z izplačilom. Soglasje centra za socialno delo je po namenu 111. člena ZZZDR potrebno le tedaj, ko bi bil posel vsaj hipotetično v otrokovo škodo.

Tožnik je sposoben zagotoviti denarna sredstva v bistveno višjem obsegu, kot jih izkazuje, prihodki toženca pa hkrati ne pomenijo tudi matematičnega znižanja preživninske obveznosti tožnika. Otroški dodatek pripada preživninskemu upravičencu, razen če so premoženjske razmere preživninskih zavezancev takšne, da ne morejo zagotoviti sredstev za zagotavljanje osnovnih življenjskih potreb preživninskega upravičenca.

V obravnavanem primeru gre sočasno za prenos premoženja in odobritev pridobljenega premoženja, zato ima CSD v skladu z 111. členom ZZZDR z odločbo, izdano v upravnem postopku, pristojnost odločiti ali soglaša s pravnim poslom, rezultat katerega je tudi obremenitev premoženja mld. tožnika. Prevzemnik je za pridobitev nepremičnega premoženja dolžan v zameno opraviti določene izpolnitve. Gre torej za pridobitev obremenjenega premoženja oz. za bremenitev tudi mladoletnikovega siceršnjega premoženja, kolikor ga ima. Po polnoletnosti je tožnik v položaju, ko bo dolžan izvrševati obveznosti po izročilni pogodbi. To pomeni, da bodo mld. tožnika bremenili vsi stroški vezani na lastništvo in posest nepremičnine. Ob tem pa je nesporno, da z nepremičnino ne bo mogel prosto razpolagati glede na določbo izročilne pogodbe, da se nepremičnina ne sme odtujiti za časa življenja izročevalke brez njene privolitve, kar posledično pomeni, da se prevzemnik ne bo mogel znebiti bremen vzdrževanja nepremičnine na ta način, da bi z njo lahko prosto razpolagal in jo eventualno prodal. Ob takem stanju stvari bodo obveznosti do izročevalke, kot izhajajo iz izročilne pogodbe, za tožnika pomenile preveliko br

110. člen ZZZDR v zvezi z uporabo dohodkov iz otrokovega premoženja staršem ne daje pravne podlage zgolj za zadovoljevanje t.i. nujnih potreb, temveč za zagotovitev vsega tistega, kar otrok potrebuje za skladen telesni in duševen razvoj, pa mu starši tega sicer ne bi mogli zagotoviti ali pa tega vsaj ne bi mogli storiti v zadovoljivi meri.