6. člen ZLD-UPB1

Postopek verifikacije je namenjen izključno presoji ali lekarna izpolnjuje kadrovske, prostorske in druge materialne pogoje za opravljanje svojih nalog (tako tudi ustaljena sodna praksa, npr. Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 19/2017). Pravilno je torej tožničino stališče, da zakon toženki ne daje podlage, da bi v okviru verifikacije lekarne ugotavljala izpolnjevanje pogojev, ki se ne nanašajo na zmožnost lekarne za njeno nemoteno delovanje in ki v tem pogledu ne izhajajo iz ZLD in Pravilnika o pogojih za opravljanje lekarniške dejavnosti. Neizpolnjevanje teh pogojev tako lahko pomeni le, da stranka zahtevane pravice ne more pridobiti, torej izdajo zavrnilne odločbe, ne pa, da ne more biti stranka po prvem odstavku 42. člena ZUP.

Ne ZLD in ne ZZDej ne izključujeta sočasnega delovanja lekarn ali podružnic lekarn, ki so ustanovljene kot javni zavod ali je zanje dodeljena koncesija, če so ustanovljene oziroma je zanje dodeljena koncesija na območjih, ki se prekrivajo. Tožnik se moti, ko meni, da širitev lekarniške mreže, če se za to pokaže potreba (prebivalstva, zdravstvenih zavodov, idr.), ni več možna, saj zakon ne samo da daje tako možnost, temveč tudi nalaga državi ali lokalni skupnosti, da ustrezno postopa, če se izkaže, da je za širitev lekarniške mreže izkazan javni interes. Člen 10 in 15 ZLD pa res ne dopuščata delovanja javnega zavoda ali koncesionarja na območju, za katerega (javni zavod) ni bil ustanovljen oziroma ki ni določeno v odločbi o podelitvi koncesije, za kar pa v tem primeru ne gre.

Po povedanem v postopku verifikacije ni mogoče pridobiti dovoljenja za opravljanje lekarniške dejavnosti. Vprašanji, ali obstaja potreba po izdaji zdravil oziroma ali bi morala občina določeni osebi dovoliti odprtje lekarne na svojem območju, se zato tudi z vidika varstva konkurence lahko obravnava le v postopku proti občini.

Zahteva iz drugega odstavka 18. člena ZZ, da je gospodarska dejavnost namenjena opravljanju osnovne dejavnosti javnega zavoda, je funkcionalne narave, kaže pa se v vsebinski povezanosti obeh dejavnosti na način, da gospodarska dejavnost dopolnjuje izvajanje primarne dejavnosti zavoda. To tudi pomeni, da dejavnost, za katero je bil zavod ustanovljen, in njegova morebitna dodatna dejavnost ne moreta biti identični. Lekarniški javni zavod ne more opravljati prometa z zdravili na drobno v specializirani prodajalni iz 81. člena ZZdr-1.

Tožnica je upravičena do vložitve vloge za verifikacijo lekarne oziroma podružnice le, če je v skladu z ZLD upravičena do opravljanja lekarniške dejavnosti na predmetnem območju. V primeru lekarniške podružnice je zato ustrezno dovoljenje pristojnega občinskega organa (22. člen ZLD) nujna sestavina vloge. Vlagatelj namreč z njim izkaže upravičenje do opravljanje lekarniške dejavnosti, kar je po povedanem pogoj, da je vlogo sploh mogoče obravnavati (prvi odstavek 66. člena ZUP). Vlogo, ki ji ni priloženo tako dovoljenje, je torej treba šteti za nepopolno, kar po prvem odstavku 67. člena ZUP pomeni, da je ni dovoljeno zavreči, temveč je treba stranki omogočiti, da jo ustrezno dopolni.

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu. V primeru, ko se opravlja delo na črno, je na podlagi jasnih določb ZPDZC, ki ne potrebujejo razlage, za ukrepanje pristojen Tržni inšpektorat, ki je ukrepal tudi v obravnavanem primeru. Ali je mogoče sankcije izreči (tudi) po ZLD ali ZZDej za ta primer ni relevantno. Po presoji Vrhovnega sodišča revident ni obrazložil, še manj pa izkazal, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev – prepoved opravljanja lekarniške dejavnosti v eni izmed podružnic. Zelo hude posledice izpodbijane odločbe, ki naj bi se odražale na lokalnem prebivalstvu, torej v sferi drugih oseb (pri čemer revident niti ne zatrjuje, da bi bila tem osebam zaradi izpodbijane odločbe onemogočena preskrba z zdravili ali da bi bil dostop do dejavnosti lekarne povezan z nesorazmernimi stroški, izgubo časa ali podobno), pa za presojo dovoljenosti revizije v zadevi, kot je obravnavana, niso relevantne. Zelo hude posledice morajo z izpodbijano odločbo nastati revidentu, ne pa drugim osebam.

Tožničine vloge toženka ne bi smela zavreči iz razloga, ker tožnica ni upravičena oseba oziroma ker nima stvarne legitimacije v smislu 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Tožnica namreč lahko vloži vlogo za verifikacijo nove lekarne oziroma podružnice za opravljanje lekarniške dejavnosti na območju druge občine. Toženka pa tudi ni imela zakonite podlage, da bi vlogo zavrgla zato, ker je tožnica ni ustrezno dopolnila. Iz obrazložitve namreč ne izhaja, da bi toženka uporabila drugi odstavek 67. člena ZUP.

Odločba o verifikaciji podružnice lekarne, ki je lekarniško dejavnost pred tožečo stranko opravljala na isti lokaciji, ni upoštevna. Listina o izpolnjevanju pogojev za opravljanje lekarniške dejavnosti je odločba Ministrstva za zdravje, ki je tožeča stranka ni pridobila. Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno kot pravno osebo v celoti zavezuje tudi tožečo stranko. Z izpodbijano odločbo se tožeči stranki prepoveduje opravljanje lekarniške dejavnosti do pridobitve predpisane odločbe o verifikaciji.

Veljavne odločbe o verifikaciji lekarne tožeče stranke ni mogoče razveljaviti zgolj zato, ker naj bi na istem naslovu lekarniško dejavnost na novo opravljala koncesionarka A.A., saj za to ni podlage v zakonu.

Lekarniško dejavnost opravljajo bodisi javni zavodi, bodisi zasebniki, ki jim je podeljena koncesija. To izhaja tako iz določbe prvega odstavka 2. člena ZLD kot tudi iz določb 14. in 15. člena ZLD, ki urejajo podeljevanje koncesije posameznikom. ZLD je v primerjavi z Zakonom o zdravstveni dejavnosti specialni predpis, ki posebej ureja področje lekarniške dejavnosti. ZLD torej ne dopušča opravljanje lekarniške dejavnosti (razen javnim zavodom, ki pa niso gospodarske družbe) pravnim osebam, temveč samo fizičnim osebam, ki jim je podeljena koncesija. Materialno pravo je bilo zato pravilno uporabljeno. Ker javni zavodi niso gospodarske družbe, tudi ni utemeljen revizijski ugovor o neenakopravnem obravnavanju javnih zavodov in zasebnikov.