80. člen ZDSS-1

Toženec je odločbo z dne 28. 3. 2025 izdal v okviru svojih pristojnosti. Tožnik je imel zoper odločbo možnost vložiti pravno sredstvo. Ker pritožbe ni vložil, je odločba postala pravnomočna in je sodišče nanjo vezano. Odločba je bila izdana (in tudi vročena tožniku) že pred vložitvijo tožbe zaradi molka organa. Kljub pravilnemu pouku o pravnem sredstvu pritožbe ni vložil. Ker je bilo na ta način o zahtevi tožnika za ponovno odmero pokojnine z odločbo z dne 28. 3. 2025 že pravnomočno odločeno, je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 63. člena ZDSS-1, 75. člena ZDSS-1 in 247. člena ZPP, tožbo zaradi molka organa pravilno zavrglo.

Ker tožnik zoper prvostopenjski upravni akt, ki je bil izdan pred vložitvijo tožbe, ni vložil pritožbe in je ta akt postal pravnomočen, je sodišče prve stopnje tožbo utemeljeno zavrglo. O odmeri tožnikove pokojnine namreč že obstaja pravnomočna upravna odločba. Določba 75. člena ZDSS-1 dopolnjuje določbo prvega odstavka 274. člena ZPP. Tudi upoštevaje navedeno določbo se tožba zavrže v primeru, če je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno.

V tej zadevi je bila izdana odločba organa prve stopnje potem, ko je bila že vložena tožba zaradi molka tako organa prve stopnje kot tudi organa druge stopnje. Zoper odločbo lahko zavarovanec (tožnik) vloži pritožbo, to pa pomeni, da so izpolnjeni vsi pogoji, določeni v petem odstavku 80. člena ZDSS1-1 za ustavitev postopka. Določba petega odstavka 80. člena ZDSS-1 se ne nanaša le na primere, ko je sodišče upravnemu organu naložilo izdajo novega upravnega akta, ta pa v določenem roku tega akta ne izda (tretji odstavek 82. člena ZDSS-1), temveč tudi na primere, kot je predmetni, torej ko upravni organ ne izda niti prvostopenjske niti drugostopenjske odločbe in šele po vložitvi tožbe izda prvostopenjsko odločbo. Če bi bila izdana drugostopenjska odločba, bi sodišče moralo postopati po drugem odstavku 80. člena ZDSS-1, in od tožnika zahtevati, da v 15-ih dneh sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja tudi na izdani upravni akt. V primeru, ko je izdan prvostopenjski akt, pa je ključno, da je zoper njega dovoljena pritožba, kar pomeni, da ima stranka pravico, da najprej v predsodnem upravnem postopku uveljavlja presojo nove odločbe in nato

Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila drugostopenjska odločba izdana 19. 4. 2024, torej še pred vložitvijo tožbe, posledično po stališču sodišča prve stopnje niso bile izpolnjene procesne predpostavke za molk organa, kot so določene v drugem odstavku 72. člena ZDSS-1 in da s tem v zvezi tožba na podlagi prvega odstavka 63. člena ZDSS-1 ni dopustna. Utemeljene so pritožbene navedbe, da glede vprašanja, kdaj je bila izdana odločba, ni odločilen datum, kot je razviden iz drugostopenjske odločbe tožene stranke. Glede vprašanja, kdaj je izdana drugostopenjska odločba, je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče v drugi zadevi. Poudarilo je, da je odločba strogo formalen upravni akt. Pisna odločba po tretjem odstavku 210. člena ZUP obsega uvod, izrek, obrazložitev, pravni pouk in podpis pristojne osebe. Vsaka odločba mora imeti na podlagi 164. člena Uredbe o upravnem poslovanju med drugim tudi številko in datum. Potrebna sta zlasti zaradi individualizacije upravnih odločb. Tako sta številka in datum odločbe obvezni sestavini pritožbe (drugi odstavek 238. člena ZUP). Vendar posamični upravni akt skladno s sodno prakso podprto tudi s pravno teorijo začne pravno učinkovati šele z dnem

Kljub temu, da je tožena stranka zamudila z izdajo odločbe (le-ta je bila izdana 17. 6. 2022, medtem ko je tožnica tožbo vložila 13. 6. 2022), je za odločitev v tej zadevi odločilno dejstvo, da je bila odločba izdana ter da je tožnica zoper navedeno prvostopenjsko odločbo tudi vložila pritožbo. V tem primeru je v teku postopek pred upravnim organom, kar pa preprečuje, da bi sodišče samo presojalo sporno zadevo, torej samo odločalo o obveznosti, pravici ali pravni koristi, kot to uveljavlja tožnica. Sodišče je zato utemeljeno, na podlagi 5. odstavka 80. člena ZDSS-1, z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek.

Iz listin sodnega spisa je razvidno, da je v obravnavani zadevi vložena tožba zaradi molka organa, da je tožena stranka sodišču kasneje sporočila, da je organ druge stopnje izdal odločbi o pritožbi glede pravice do dodatka za pomoč in postrežbo ter invalidnine za telesno okvaro in da je sodišče tožnika nato pozvalo, da ga v roku 15 dni od vročitve sklepa obvesti ali vztraja pri tožbi, v kakšnem obsegu in ali jo razširija tudi zoper drugostopenjski upravni odločbi. Tožnik je bil opozorjen, da bo postopek ustavljen, če ne bo postopal v skladu z zahtevo sodišča. Glede na to, da tožnik do izteka roka sodišča ni obvestil, da naj se postopek nadaljuje, ga je v skladu z 80. členom ZDSS-1 zakonito ustavilo.

Kjer je postopek iz spora o glavni stvari ustavljen, se tudi z začasno odredbo stanje ne more delno ali začasno reševati.

Sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi od tožnice ponovno zahtevalo, da se izjasni, ali vztraja pri vloženi tožbi. Povsem očitno je namreč, da je tožnica tožbo razširila tudi na izdani drugostopenjski akt tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena njena pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo.

Druga pripravljalna vloga, vložena po tem, ko sta tožnika že umaknila tožbo, za postopek ni bila več potrebna. Po prvem odstavku 155. člena ZPP sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.

Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno priznalo povrnitev pravdnih stroškov za sestavo prve pripravljalne vloge. Z njo sta namreč tožnika sporočila sodišču, da je toženec izdal dokončno odločbo in posledično umaknila tožbo. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da druga pripravljalna vloga, vložena po tem, ko sta že umaknila tožbo, za postopek ni bila več potrebna. Po 1. odstavku 155. člena ZPP pa sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.

Tožnica je vložila tožbo na Upravno sodišče RS, ker je Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije z odločbo zavrnil njeno vlogo za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije. Upravno sodišče RS se je s sklepom izreklo za nepristojno in po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, kot pristojnemu sodišču. Na pristojno sodišče je obravnavana zadeva prispela po preteku 30 dnevnega roka za vložitev tožbe (72. člena ZDSS-1), zato je potrebno tožničino tožbo kot prepozno zavreči. Po 1. odstavku 112. člena ZPP se vloga, ki je vezana na rok šteje, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče. ZPP v 8. odstavku 112. člena določa pravno fikcijo pravočasno vložene vloge le v primeru, ko je vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, k pristojnemu sodišču pa prispe po izteku roka. Vendar še to le pod pogojem, da je mogoča vložitev tožbe pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca iz 3. odstavka 86. člena oz. iz 3. odstavka 87. člena ZPP, ali očitni pomoti vložnika. Ker je bila vložena tožba na nepristojno sodišče po odvetn

Ker ni ugotovljeno, kaj je vsebina in predmet spora, tožbe ni mogoče zavreči zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk (dokončna odločba toženca).

Ker tožnik po tem, ko o pritožbi zoper odločbo imenovanega zdravnika zdravstvena komisija ni odločila v roku 8 dni, ni podal nove zahteve za izdajo drugostopenjske odločbe, je tožba zoper odločbo imenovanega zdravnika vložena prezgodaj in se zavrže.

Ker za izdajo upravnega organa drugostopenjskega organa nova zahteva ni bila podana, do molka organa sploh ni prišlo in tožnik tudi ni pridobil pravice vložiti tožbo na podlagi 2. odstavka 72. člena ZDSS-1, t.j. zaradi molka organa. Sodišče prve stopnje je zato pravilno postopalo, ko je tožbo zavrglo. Razširitev tožbe tudi na drugostopno odločbo toženca je možna le pod pogoji iz 80. člena ZDSS-1. Eden izmed pogojev, določenih v citirani določbi pa je, da je bil upravni akt izdan po vložitvi tožbe zaradi molka organa. Molk organa je torej eden izmed pogojev za razširitev tožbe na upravni akt, ki je bil izdan šele po vložitvi tožbe zaradi molka organa.