76. člen ZDSS-1

Upoštevajoč določbo 178. člena ZPIZ-2 je bil toženec dolžan odločati o ponovni tožnikovi zahtevi po vsebini in je zmotno razlogovanje sodišča, da bi moral toženec tožnikovo zahtevo na podlagi 129. člena ZUP zavreči. Toženec z izdajo citirane odločbe ni presegel svoje pristojnosti odločanja v upravnem postopku in ni posegel v pristojnost sodišča. Podlaga za postopek in posledično za izdajo odločbe, je bila nova zahteva tožnika in tudi novo dejansko stanje.

Tožba, vložena zoper upravni akt, mora obsegati poleg sestavin, ki jih mora imeti vsaka vloga, tudi navedbo upravnega akta, zoper katerega je tožba vložena, tožbene razloge in zahtevek (1. odstavek 73. člena ZDSS-1). Če zahtevek ni zadostno opredeljen, ga mora stranka opredeliti najkasneje do konca poravnalnega naroka, oziroma če ni poravnalnega naroka, do konca prvega naroka za glavno obravnavo (2. odstavek 73. člena). Tožnik je navajal, da so vse odločitve tožene stranke, ki jih je prejel, nične in predlagal, da sodišče prve stopnje postopa po 76. členu ZDSS-1, ki se nanaša na ničnost upravnega akta in toženi stranki naloži, da izpolni obveznosti do nadomestila plače, ga odjavi iz zavarovanj in mu prizna pravico do polne invalidske pokojnine. Takšen zahtevek je nejasen in nepopoln, zato bi moralo sodišče prve stopnje postopati po 2. odstavku 73. člena ZDSS-1.

Tožniku je bilo z dokončno in pravnomočno odločbo toženca ustavljeno izplačevanje nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo. Ker je nadomestilo kljub temu prejemal, ga je prejel neupravičeno in ga je dolžan vrniti tožencu.