60. člen ZDSS-1

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka, je podana v 194. členu ZPIZ-2 v zvezi s 190. členom OZ. ZPIZ-2 v 194. členu izrecno določa, da je oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna prejeto vrniti v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Po 3. odstavku 190. člena OZ pa obveznost vrnitve neupravičene pridobitve obstaja vselej, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Gre za verzijsko terjatev, za katero je bistven premik premoženja brez pravnega temelja ali na temelju, ki je naknadno odpadel, kot v predmetni zadevi s pravnomočnostjo odločbe, kar je ključnega pomena za zakonitost izpodbijanih upravnih aktov.

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da tožnica ni izpolnila pogoja pravočasnosti prijave pri zavodu za zaposlovanje, kot pogoja za pridobitev pravice do oskrbnine. Pogoj prijave pri zavodu za zaposlovanje v 30 dneh od izgube pravice do vdovske pokojnine iz 2. odstavka 129. člena ZPIZ-1 je treba interpretirati tako, da rok prične teči takrat, ko se zavarovanec seznani z izgubo pravice. Tožnica namreč prijavne dolžnosti za priznanje pravice do oskrbnine ni mogla izpolniti, še preden je bila seznanjena s prenehanjem pravice do vdovske oziroma družinske pokojnine. V konkretnem primeru je bila tožnica o izgubi pravice obveščena z vročitvijo odločbe dne 27. 11. 2012. Od tega dne dalje je začel teči 30-dnevni rok za prijavo pri zavodu za zaposlovanje. Ker se je tožnica na zavod prijavila dne 16. 11. 2012, torej še preden je rok sploh začel teči, je pogoj pravočasnosti prijave iz 2. odstavka 129. člena ZPIZ-1 izpolnjen in da tožnica izpolnjuje vse pogoje za priznanje pravice do oskrbnine po 2. odstavku 129. člena ZPIZ-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijani odločbi odpravilo in tožnici priznalo pravico do oskrbnine.</

V postopku z mednarodnim elementom, ko je bila zahteva sprožena na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Sloveniji in BIH, je pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine mogoče priznati ob popolni nezmožnosti za organizirano pridobitno delo. Torej v primeru obstoja I. kategorije invalidnosti iz 1. alinee 2. odst. 60. člena ZPIZ-1. Ta pogoj pa v obravnavani zadevi ni izpolnjen. Zmanjšana delovna zmožnost v smislu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni je bila ugotovljena že v prejšnjem, pravnomočno končanem predsodnem upravnem postopku, ko tožnik še ni dopolnil 50 let starosti. Že tedaj je bilo ocenjeno, da ga niti s poklicno rehabilitacijo ni mogoče usposobiti za delo v polnem delovnem času. Ker se je v obravnavanem predsodnem in sodnem postopku izkazalo, da je pri njem še vedno podana preostala delovna zmožnost v enakem obsegu, niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine iz 2. alinee 67. člena ZPIZ-1

Ker je bil tožnik izbrisan iz evidence oseb, prijavljenih pri zavodu za zaposlovanje, mu je toženec utemeljeno ustavil izplačevanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugo ustrezno delo. Nadomestilo, ki ga je prejel po ustavitvi izplačevanja, je prejel neupravičeno in ga je dolžan vrniti tožencu.

Ker je bila tožnica glede na zdravstveno stanje v spornem obdobju zmožna za delo z omejitvami, ki so ji kot invalidu III. kategorije priznane s pravnomočno odločbo zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bila v spornem obdobju začasno nezmožna za delo zaradi bolezni, neutemeljen.

Ker v obdobju do dokončne odločbe toženca pri tožnici še ni bila ugotovljena popolna nezmožnost za delo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo njen tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba in da se tožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti.