33. člen ZDSS-1

V delovnih in socialnih sporih zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti, ki je vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (kar je v tem primeru individualni delovni spor), je nedovoljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila tožeča stranka, v skladu s 33. členom ZDSS-1 v delovnih in socialnih sporih ni dovoljena, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo (1. odstavek 374. člena ZPP).

V delovnih in socialnih sporih ni dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti (33. člen ZDSS-1). Sodišče prve stopnje je vlogo tožeče stranke kot izredno pravno sredstvo pravilno obravnavalo, kakor da bi bila vložena revizija. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, kakor to določa 86. člen ZPP. Pooblaščenec tožnice nima opravljenega pravniškega državnega izpita, zato je sodišče prve stopnje pravilno, v skladu s prvim odstavkom 91. člena ZPP, izredno pravno sredstvo kot nedovoljeno zavrglo.

Tožnik je vložil pritožbo zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, kar pa ni dovoljeno pravno sredstvo, saj so zoper sodne odločbe drugostopenjskih sodišč dovoljena zgolj izredna pravna sredstva – na primer revizija ali obnova postopka (šestindvajseto poglavje ZPP, 33. člen ZDSS-1). Pritožba zoper pravnomočen sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, je tako nedovoljena in jo je treba zavreči.

Zahteva za varstvo zakonitosti v delovnih in socialnih sporih ni dovoljena.