29. člen ZDSS-1

Res je sicer, da se je toženka na predlagane dokaze "kot doslej" sklicevala tudi ob podaji nadaljnjih navedb, vendar pa to tudi po presoji sodišča druge stopnje ne more pomeniti, da je toženka za vse nadaljnje trditve, pod katere je navedla dokaz: "kot doslej", predlagala vse že predhodno predlagane dokaze, temveč lahko pomeni zgolj, da toženka nadaljnjih dokazov ne predlaga. Toženka je namreč v zvezi z opozorilom in trpinčenjem predlagala tudi nekatere priče in listinske dokaze, ki so se glede na podano trditveno podlago nanašali izključno na očitke v opozorilu, zato ni bilo mogoče sklepati, da toženka te iste dokaze "kot doslej" predlaga tudi za vse ostale trditve, ki jih je podala v nadaljevanju odgovora na tožbo in nadaljnjih vlogah, ko ni predlagala nobenih novih dokazov, temveč pod dokaz zgolj zapisala "kot doslej". Stališče toženke, da gre pri tem za uveljavljeno nomotehniko predlaganja dokazov, s čimer so zajeti vsi dokazi, predlagani s to vlogo in z vsemi predhodnimi vlogami stranke v spisu, ni pravilno. Res je, da je tak način predlaganja dokazov v spisih relativno pogost, vendar stranka, ki glede na podano trditveno podlago za njo hkrati določno ne predlaga ustreznih

Tožena stranka je dokazala, da nima več ustreznega delovnega mesta, na katero bi se lahko tožnik vrnil. Poleg tega je dokazala subjektivno porušen odnos med tožnikom in toženo stranko, pri čemer je tožnik v postopku na prvi stopnji tudi sam navajal, da je s toženo stranko v konfliktnem razmerju. Ko se presoja o izgubi zaupanja, se v presoji možnosti reintegracije oziroma sodne razveze vsekakor upošteva tudi dotedanji odnos delavca do dela in do sodelavcev. Slednji pa je bil takšen, da porušeno zaupanje vsekakor objektivizira. Če delodajalec denarnega povračila v roku za prostovoljno izpolnitev obveznosti ne izplača, pride v zamudo in poleg denarnega povračila dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

Ne drži, da bi šlo za takojšen umik tožbe le, če bi do tega prišlo v roku 8 dni po izpolnitvi zahtevka. V predmetni zadevi je potrebno o stroških postopka odločiti tako kot v drugih istovrstnih primerih zoper isto toženo stranko, ko so pripadniki Slovenske vojske v posledici (delne) izpolnitve zahtevka (v celoti) umaknili tožbo, vendar tega niso storili takoj po izpolnitvi, pač pa nekaj mesecev kasneje, v vmesnem času pa niso bila opravljena procesna dejanja, v zvezi s katerimi bi strankam nastali dodatni stroški postopka. V zvezi s presojo, kaj pomeni "takoj" po prvem odstavku 158. člena ZPP, ni relevantno sklicevanje pritožbe na paricijski rok 8 dni iz 29. člena ZDSS-1.

Za presojo pomena dikcije ''takoj'' iz prvega odstavka 158. člena ZPP ni relevantno sklicevanje pritožbe na paricijski rok 8 dni iz 29. člena ZDSS-1 ter na rok 15 dni za soglasje k umiku tožbe iz drugega odstavka 188. člena ZPP.

Prav tako je za vprašanje, kaj pomeni ''takoj'' iz prvega odstavka 158. člena ZPP, nerelevantno sklicevanje pritožbe na paricijski rok 8 dni iz 29. člena ZDSS-1 ter na rok 15 dni za soglasje k umiku tožbe iz drugega odstavka 188. člena ZPP.

Ker pogoji iz 367a. člena ZPP za dopustitev revizije niso podani, je Vrhovno sodišče predlog tožeče stranke zavrnilo (367c. člen ZPP).

Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije v 62. členu določa, da delavcu pripada pogodbena kazen, kadar je s pravnomočno odločbo sodišča ugotovljeno, da je delavcu delovno razmerje prenehalo na nezakonit način (1. odstavek) in da pogodbena kazen znaša pet povprečnih neto plač v zavodu za zadnje tri mesece pred pravnomočnostjo sodbe (2. odstavek). Na podlagi zatrjevanj v tožbi in njej priloženih dokazov s strani tožnika izhaja, da je bilo na podlagi pravnomočne sodbe ugotovljeno, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Zato je tožena stranka glede na določbo 62. člena kolektivne pogodbe dolžna tožniku plačati pogodbeno kazen v višini petih povprečnih neto plač pri toženi stranki v zadnjih treh mesecih pred pravnomočnostjo in je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Tožeča stranka je tožencu izplačala odpravnino na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, pri čemer je bila ta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi v sodnem postopku pravnomočno razveljavljena. Ker je odpadla pravna podlaga za izplačilo odpravnine tožencu, je dolžan toženec prejeto odpravnino na podlagi člena 190/3 OZ vrniti tožeči stranki. Na utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke po členu 190/3 OZ ne vpliva dejstvo, da je bila v postopku presoje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti uporabljena določba člena 118/2 ZDR, v posledici katere so bile tožencu priznane delovna doba in druge pravice iz delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje in prisojena odškodnina.