28. člen ZDSS-1

Čeprav znanstveno res ni potrjeno učinkovanje prehranskega dopolnila, je v obravnavanem primeru odločilno, da tožnik od februarja 2018 do 10. 9. 2019 več ni bil hospitaliziran, da so proti epileptična zdravila postopoma ukinjana in da se je izboljšal interes za okolico ter samostojno hojo. V terapevtski indikaciji je bistvena prav izpoved izvedene priče - specialista pediatra in nevrologa, da od prejemanja prehranskega dopolnila tožnik ni bil hospitaliziran in da so bila tudi proti epileptična zdravila postopoma ukinjena. Navedena dejstva, ki niso le plod opažanj tožnikovih staršev, temveč tudi lečečega specialista, so dovoljšnji pokazatelj pozitivnih učinkov prehranskega dopolnila v tožnikovem primeru. Sodišče prve stopnje je posledično izpodbijani odločbi kot nezakoniti utemeljeno odpravilo in tožniku priznalo pravico do povračila stroškov za to prehransko dopolnilo.

Odvetnik, ki neopravičeno ne pristopi na pravilno razpisan narok za glavno obravnavo, ravna neskrbno. V konkretnem primeru kot vzroka nastali škodi ni mogoče šteti prvega odstavka 28. člena ZDSS-1. Takšna zakonska določba je le omogočila sodišču prve stopnje izdajo zamudne sodbe pod tam navedenimi pogoji, kar pomeni, da je zakonsko določilo predstavljalo le nujen pogoj (conditio sine qua non) za razplet delovnopravnega spora, do katerega je kasneje prišlo. Navedeno pa ne pomeni, da je zakonska ureditev kot taka vzrok nastali škodi, temveč je nastanek škode le omogočila. Prvi odstavek 28. člena ZDSS-1 je bil torej le pogoj za nadaljnji razplet dogodkov, ne pa njegov vzrok.

Ker tožnik z naroka očitno ni izostal iz upravičenega vzroka, saj za zamudo ni navedel nobenega opravičljivega razloga, je njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljeno zavrnjen.

Poravnalnega naroka oziroma prvega naroka za glavno obravnavo se ni udeležila nobena stranka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno izdalo obravnavani sklep o ustavitvi postopka, potem ko je ugotovilo, da je bilo za oba naroka vabilo strankam pravilno vročeno, toda na nobenega ni pristopil nihče. Takšen izostanek obeh strank pa ima za posledico, da se šteje tožba za umaknjeno (tretji odstavek 28. člena ZDSS-1). Po drugem odstavku 115. člena ZPP lahko sodišče v primeru, če stranka ali pooblaščenec ne pride na narok zaradi zdravstvenih razlogov, narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter ji onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Oseba mora predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu, v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. S Pravilnikom o obrazcu zdravniškega potrdila o upravičeni odsotnosti z naroka glavne obravnave ali drugega procesnega dejanja pred sodiščem je določena vsebina ter oblika obrazca, ki je drugačna od odločbe ZZZS o bolniškem staležu zakonitega zastopnika tožeče stranke. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo prošnje tožeče stranke za preložitev glavne obravnave.

V tretjem odstavku 28. člena ZDSS-1 je določeno, da se v primeru, če na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo ali na kakšen poznejši narok ne pride nobena stranka, narok preloži. Če tudi na naslednji narok ne pride nobena stranka, se šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila. Do takšne posledice pa lahko pride pod pogojem, da je bila stranka pravilno vabljena, in da ni izkazala upravičenih razlogov za izostanek oziroma ni splošno znanih okoliščin, iz katerih izhaja, da stranka iz upravičenih razlogov ni mogla priti na narok. Stranka je glede na drugi odstavek 280. člena ZPP pravilno vabljena na narok za glavno obravnavo, če ji ostane zadosti časa za pripravo, vendar najmanj 15 dni od prejema vabila. Tožniku do razpisanega naroka za glavno obravnavo ni ostalo 15 dni za pripravo na narok. Ker ni bil pravilno vabljen na narok za glavno obravnavo, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za postopanje po tretjem odstavku 28. člena ZDSS-1. Zato je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o ustavitvi postopka nezakonit.

O tožnikovi pravici do povračila nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede pravice do povračila potnih stroškov, povračila stroškov zdravstvene storitve in stroškov za nakup zdravil je bilo že pravnomočno odločeno z odločbo tožene stranke. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno in da se dejansko in pravno stanje ni spremenilo, pritožba ne izpodbija. Prav tako ne odločitve prvostopenjskega sodišča o zavrženju dela tožbe v obsegu, ki se nanaša na povračilo nadomestil za april, maj, junij in julij 2010 ter za mesece januar, februar in marec 2011, o katerih s sklepom ni bilo odločeno, vendar o teh zahtevkih tudi ni bilo odločeno z dokončno odločbo, ker tožnik tega predhodno pri toženi stranki ni zahteval. V danem primeru gre za postopkovno odločitev, ki temelji na določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb tožene stranke in povračilo nadomestila plače.

ZDSS-1 v tretjem odstavku 28. člena določa, da se v primeru, če na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo ali na kakšen poznejši narok ne pride nobena stranka, narok preloži. Če tudi na naslednji narok ne pride nobena stranka, se šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila. Sodišče prve stopnje je razpisalo prvi narok. Iz zapisnika je razvidno, da se tega naroka ni udeležila nobena od vabljenih strank. Sodišče prve stopnje je nato razpisalo nov narok, ki se ga prav tako ni udeležila nobena od vabljenih strank. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožba umaknjena in pravilno ustavilo postopek.

Stranki v konkretnem socialnem sporu nista pristopili na prvi narok za glavno obravnavo in izostanka nista opravičili. Ker stranki tudi na naslednji narok nista pristopili, je sodišče prve stopnje pravilno ustavilo postopek v skladu s 3. odstavkom 28. člena ZDSS-1. Izostanek obeh strank z dveh zaporednih narokov povzroči fikcijo umika. Ni razloga, da bi sodišče nadaljevalo postopek, za katerega nobena od strank ne izkaže pravnega interesa.

Sodišče prve stopnje je v 3. točki obrazložitve uporabilo nepravilen izraz, ko je navedlo, da je odločilo na podlagi stanja spisa. Vendar je tako iz ostale obrazložitve kot iz zapisnika naroka za glavno obravnavo razvidno, da v resnici ni šlo za odločanje na podlagi stanja v spisu v smislu določbe četrtega odstavka 28. člena ZDSS-1, temveč za odločanje na podlagi izvedenega dokaznega postopka in opravljene glavne obravnave. Četrti odstavek 28. člena ZDSS-1 določa, da sodišče lahko odloči glede na stanje spisa, če na kakšen poznejši narok ne pride nobena stranka in je sodišče že opravilo narok, na katerem so se izvajali dokazi, in je dejansko stanje dovolj pojasnjeno. Odločitev na podlagi stanja spisa pomeni, da sodišče ne izvaja nadaljnjih dokazov, čeprav jih je predhodno že odredilo.

Prve razpisane glavne obravnave se ni udeležila nobena stranka. Enako se je zgodilo tudi na ponovno razpisanem naroku, na katerega ni pristopil tožnik, niti tožena stranka. Takšen izostanek obeh strank ima za posledico, da se šteje tožba za umaknjeno (čl. 28/3 ZDSS-1).

Vrednost spornega predmeta v sporih premoženjske narave se določa glede na tožbeni zahtevek, to je glede na vrednost glavnega zahtevka, ne pa glede na morebitno drugačno opredelitev te vrednosti s strani tožeče stranke. Tožeča stranka je upravičena do povračila stroškov, ki jih je priglasila v zahtevi za povračilo stroškov, ki jo je podala ob umiku tožbe, glede na ocenjeno vrednost spora, medtem ko do višjih stroškov ni upravičena, ker jih ni pravočasno uveljavljala in jih zato ne more zahtevati šele v pritožbi.

Pravno podlago za določitev vrednosti spornega predmeta predstavlja člen 24/1 ZOdvT, ki omejuje vrednost spornega predmeta v individualnih delovnih sporih s ponavljajočimi se dajatvami na največ triletni znesek. Ker je tožeča stranka v tožbenem zahtevku uveljavljala izplačilo razlik v plači in ker je iz tožbenih navedb razvidna le vrednost enomesečne razlike v plači, je znašala vrednost spornega predmeta glede na 24/1 člen ZOdvT 36-kratnik te mesečne razlike v plači. Ker pa tožeča stranka v pritožbi predlaga, da se ji stroški postopka na prvi stopnji odmerijo upoštevaje vrednost spornega predmeta v višini 20-kratnika mesečne razlike v plači in je tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje priglasila pravdne stroške z ozirom na takšno vrednost spornega predmeta, je potrebno pravdne stroške tožeče stranke odmeriti glede na to vrednost.

Sodišče prve stopnje je po vloženi tožnikovi tožbi in podanem odgovoru tožene stranke v sporu razpisalo poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo. Ker stranki na navedeni narok kljub izkazanemu vabilu nista pristopili, je v zadevi določilo nov narok, ki pa se ga stranki kljub izkazanemu vabilu, ob opozorilu na pravne posledice, tudi nista udeležili. Zato je sodišče prve stopnje skladno z določbo 3. odstavka 28. člena ZDSS-1 pravilno štelo, da je tožnik umaknil tožbo in v sporu postopek ustavilo.

Naslov stranke se ne ugotavlja po uradni dolžnosti. Prvi odstavek 145. člena ZPP določa, da mora stranka do vročitve odločbe sodišča druge stopnje, s katero se konča postopek, spremembo naslova takoj sporočiti sodišču. Če tega ne stori, sodišče po drugem odstavku istega člena ZPP odredi, da se vse nadaljnje vročitve za toženo stranko opravljajo, tako da se pisanje pritrdi na oglasno desko.

Kadar ne obstajajo materialnopravne predpostavke za pobot, sodišče o njegovi zavrnitvi ne odloči v izreku, pač pa v izreku le ugodi tožbenemu zahtevku tožnika, razloge za zavrnitev pobotnega ugovora pa navede v obrazložitvi sodbe.

Ustavno sodišče je razveljavilo 2. odstavek 28. člena ZDSS-1, po katerem se je, če na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo ni prišel tožnik, štelo, da je umaknil tožbo. V sporu med tožnikom in tožencem do začetka učinkovanja razveljavitve te določbe (9. 6. 2012) še ni bilo pravnomočno odločeno, zato je sodišče prve stopnje postopalo nezakonito, ko je zaradi tožnikove neudeležbe na prvem naroku postopek ustavilo.

Ker v socialnem sporu med tožnico in tožencem o pravicah iz invalidskega zavarovanja do začetka učinkovanja razveljavitve drugega odstavka 28. člena ZDSS-1 ni bilo pravnomočno odločeno, je potrebno sklep sodišča prve stopnje o ustavitvi postopka, ker tožnica ni pristopila na prvi narok za glavno obravnavo, razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da bo po izvedenem dokaznem postopku odločilo o tožbenem zahtevku.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zaradi izostanka tožeče stranke s poravnalnega oz. prvega naroka za glavno obravnavo (fikcije umika tožbe) postopek ustavilo na podlagi drugega odstavka 28. člena ZDSS-1. To določilo je bilo razveljavljeno z odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-322/11, ki je začela učinkovati pred pravnomočno odločitvijo v tem sporu. Glede na to, da je bil v tem sporu sklep izdan na podlagi predpisa, ki se ne uporablja, ga je treba razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zaradi izostanka tožeče stranke s poravnalnega oz. prvega naroka za glavno obravnavo (fikcije umika tožbe) postopek ustavilo na podlagi drugega odstavka 28. člena ZDSS-1. To določilo je bilo razveljavljeno z odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-322/11, ki je začela učinkovati do pravnomočne odločitve v tem sporu. Glede na to, da je bil v tem sporu sklep izdan na podlagi predpisa, ki se ne uporablja, ga je treba razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.

Ker je ustavno sodišče razveljavilo drugi odstavek 28. člena ZDSS-1, kar je začelo učinkovati še pred pravnomočno odločitvijo v sporu med tožnico in tožencem o pravicah iz invalidskega zavarovanja, je pritožbeno sodišče sklep o ustavitvi postopka zaradi neudeležbe tožnice na prvem naroku za glavno obravnavo, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v odločitev o tožbenem zahtevku.