20. člen ZDSS-1

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe podrobno pojasnilo, zakaj navedenih naknadno predloženih listin ni dopustilo. Pritožbeno sodišče z razlagovanjem sodišča prve stopnje soglaša. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na posebnosti ureditve v socialnih sporih, pa pritožbeno sodišče poudarja, da 19. člen ZDSS-1 ureja načelo primarne uporabe določb ZDSS-1 v postopku pred delovnim in socialnim sodiščem. V primeru, da določeno vprašanje ni urejeno v ZDSS-1, pa je potrebno uporabiti določbe ZPP. Pri sojenju je potrebno upoštevati tudi bistvo samih socialnih sporov, v katerih se presoja dokončen upravni akt, izdan v predsodnem postopku (prvi odstavek 63. člena ZDSS-1). V primeru sprememb dejanskega stanja, ki so nastale po izdaji dokončne odločbe, to narekuje nov postopek pri tožencu. Obravnava sprememb, nastalih po izdaji dokončne odločbe, bi namreč pomenila, da je sodišče prevzelo pristojnosti, ki jih ima toženec, za kar pa ni nobene pravne podlage. V zadevi je sporno, ali je bila tožnica v času od 1. 7. 2023 do 15. 9. 2023 nezmožna za delo za polni delovni čas zaradi poškodbe pri delu. Vprašanje, ali je bila tožnica od 1. 7. 2023 dalje do 15. 9. 2023 začasno

V tej zadevi gre za spor v zvezi s priznanjem pravice do vdovske pokojnine. Vprašanje veljavnosti oporoke (prava volja oporočitelja) ne pomeni predhodnega vprašanja za rešitev v tej zadevi. Ključno je namreč ugotavljanje, ali je med tožnico in pokojnim zavarovancem obstajala zunajzakonska skupnost. Pri ugotavljanju obstoja zunajzakonske skupnosti gre za ugotavljanje pravnega razmerja. Odločitev o obstoju zunajzakonske skupnosti pa velja le v zadevi, v kateri je bila sprejeta. Oporoka predstavlja zgolj enega od dokazov, ki je predmet sodne presoje. Glede ugotovitve obstoja zunajzakonske skupnosti pa so odločilni tudi drugi dokazi, ne samo veljavnost oporoke oziroma oporočiteljeva volja. Obstoj zunajzakonske skupnosti tako ne predstavlja predhodnega vprašanja v smislu 21. člena ZDSS-1.

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje, določbe prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 ni pravilno uporabilo, zato je prišlo do očitane kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe. Drži, da postopanje upravnega organa druge stopnje ni bilo skladno s tretjim odstavkom 46. člena ZSVarPre, vendar pa je utemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje ugotovljeno kršitev glede na naravo kršitve lahko samo odpravilo ter vsebinsko odločilo o zadevi (drugi odstavek 81. člena ZDSS-1). To velja še zlasti v okoliščinah konkretnega primera, ko tožnica v socialnem sporu zahteva priznanje višjih prejemkov iz javnih sredstev in daljši čas prejemanja. Vračanje zadeve upravnemu organu v novo odločanje pa bi le podaljšalo postopek. Gre za socialni spor, predmet katerega je priznanje pravic iz javnih sredstev, zato je potrebno upoštevati tudi načelo pospešitve postopka iz 20. člena ZDSS-1.

ZDSS-1 v šestem odstavku 41. člena določa, da je v sporih o prenehanju delovnega razmerja rok za pritožbo 15 dni, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi pri oblikovanju pravnega pouka v sodbi. Pritožbo tožnice je pravilno zavrglo, ker je bila vložena po poteku tega roka. Nepravilna je zato pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje odločalo v nasprotju s 333. členom ZPP, saj slednji ni bil podlaga za odločitev. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je z določitvijo 15-dnevnega roka za pritožbo v sporih o obstoju in prenehanju delovnega razmerja zakonodajalec sledil ustavno dopustnemu cilju po učinkovitejšem sodnem varstvu pravic iz delovnega razmerja, zato je s tega vidika ta ukrep dopusten. Omenjeni rok predstavlja sorazmeren poseg v pravico do sodnega varstva, je nujen, primeren in tudi sorazmeren v ožjem smislu.

Pred postavitvijo začasnega zastopnika je sodišče skladno z ustaljeno sodno prakso in pravno teorijo dolžno opraviti vsa potrebna procesna dejanja, na podlagi katerih bi lahko vročilo tožbo toženi stranki v odgovor, ter opraviti tehtanje med pravico tožnika po učinkovitem sodnem varstvu brez nepotrebnega odlašanja na eni strani in pravico toženca do izjavljanja pred sodiščem na drugi strani.

Dejstvo, da v postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 1290/2021 (v katerem naj bi se glede na izpodbijani sklep reševalo predhodno vprašanje) sploh še ni bila razpisana obravnava, ter datum vložitve predmetne tožbe (19. 7. 2021), pri čemer sta stranki v tem sporu podali že obširne navedbe in večje število listinskih dokazov glede vprašanja, kdo je zakoniti zastopnik toženke, pritožbe utemeljeno nasprotujejo prekinitvi postopka, saj bi ta nasprotovala načelom smotrnosti in pospešitve postopka.

Sodišče prve stopnje pravilno ni dovolilo spremembe tožbe. Predmetni spor za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je po svoji naravi kompleksen in dokazno obsežen, zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je bolj smotrno, da se druge zahtevke, ki jih tožnica uveljavlja s spremenjeno tožbo, torej odškodninski spor, ki temelji na povsem drugi dejanski in pravni podlagi ter dokaznih sredstvih, ne obravnava v tej pravdi, saj je prvo toženec spremembi tožbe izrecno nasprotoval. V predmetni zadevi delovno sodišče ne more odločati o sporih med fizičnimi osebami (zaposlenimi), saj zanje ni stvarno pristojno, niti ni pristojno za odločanje o odškodninski odgovornosti med fizičnimi osebami zaradi potencialne škode, ki bi si jo povzročili kot sodelavci. Če zaradi spremenjenih okoliščin med postopkom pride do situacije, da je pristojno sodišče druge vrste (na primer sodišče splošne pristojnosti, kot je to v konkretnem primeru), se mora specializirano sodišče (delovno sodišče) izreči za stvarno nepristojno.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče pri odločanju zgolj o primarnem tožbenem zahtevku napačno uporabilo določilo 192. člena ZPP, zaradi česar je upoštevajoč drugi odstavek 310. člena ZPP prišlo do relativno bistvene kršitve postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Pravilna je trditev pritožnika, da je v primarnem tožbenem zahtevku prvotoženka legitimirana kot izdajatelj odločbe, vendar je zavezanec po tej odločbi tako po primarnem kot po podrednem tožbenem zahtevku drugotoženka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da konkretno razmerje med primarnim in podrednim zahtevkom, omogoča sodišču odločitev o obeh zahtevkih z isto sodbo. Tožeča stranka je med postopkom večkrat oblikovala svoj tožbeni zahtevek. Iz oblikovanih tožbenih zahtevkov je razvidno, da je ožji zahtevek vključen v širšega. Sodišče je v okoliščinah konkretnega primera spregledalo, da je zavezanec tako po primarnem tožbenem zahtevku kot po podrejenem zahtevku drugotoženka, na katero so tožniki z vlogo z dne 10. 7. 2019 razširili svojo tožbo. Sodišče je v 4. točki obrazložitve sodne odločbe sicer pravilno ugotovilo, da se je drugotoženka spustila v obravnavanje v glavne stvari, zaradi česar je sodišče š

Postopek razrešitve ali odpoklica je drugačen od postopka redne odpovedi iz krivdnega razloga in z redno odpovedjo delodajalec ne more z enim aktom odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavskemu direktorju in pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, iz katere pravice in obveznosti mirujejo. Istočasno ne moreta biti v veljavi dve pogodbi o zaposlitvi naenkrat.

Priča je za vse tri naroke, na katere je bila vabljena na zaslišanja, sodišču sicer sporočila, da se jih ne more udeležiti, vendar ni predložila nobenega dokazila, da je njen izostanek opravičen. Sodišče prve stopnje je zato pričin izostanek s tretjega razpisanega naroka po tem, ko je prva dva preložilo, utemeljeno štelo za neupravičen in pričo zaradi oviranja nemotenega dela sodišča kaznovalo z denarno kaznijo.

Kadar v sodnem spisu ni vabila strankam na prvi narok za glavno obravnavo, zakonitosti sklepa o ustavitvi postopka zaradi štetja tožbe za umaknjeno ni mogoče preiskusiti, ker ni mogoče ugotoviti, ali je bila stranka v vabilu sploh opozorjena na pravne posledice izostanka iz 2. odstavka 28. člena ZDSS.