10. člen ZDSS-1

Predlagana odložitev izvršitve posamičnih upravnih aktov iz spora o glavni stvari je brezpredmetna, saj je bila odločba o prenehanju vodenja v evidenci brezposelnih oseb, ob nastopu njene dokončnosti z dnem 2. 3. 2016, že izvršena. S predlaganim ukrepom zavarovanja iz prve alineje 1. odstavka 70. člen ZDSS-1 tako ni mogoče doseči namena zavarovanja nedenarne terjatve. Ni mogoče zavarovati stanja, kakršno je bilo pred izbrisom iz evidence brezposelnih. Logično je, da ni mogoče odložiti izvršitve posamičnega upravnega akta, ki je že izvršen pred vložitvijo predlaganega ukrepa zavarovanja. Posledično je utemeljeno zavrnjen predlog o ponovni prijavi in vpisu v evidenco brezposelnih oseb ter izdaji potrdila o vodenju v evidenci. Ta del predloga predstavlja t. i. regulacijski del začasne odredbe, ki je enak delu tožbenega zahtevka iz spora o glavni stvari. Z začasnim ukrepom zavarovanja praviloma ni mogoče odločati na način, kot v sporu o glavni stvari. V sodni in ustavnosodni praksi je glede tega izoblikovano stališče, da je potrebno k presoji, ali sme biti vsebina začasne odredbe enaka tožbenemu zahtevku, pristopati restriktivno.

V 10. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih je določeno, da se v delovnih sporih stranke ne morejo sporazumeti o krajevni pristojnosti, zato ni relevantno, da sta se stranki s pogodbo o zaposlitvi dogovorili o krajevni pristojnosti Delovnega sodišča v Mariboru. Prvi odstavek 8. člena ZDSS-1 določa posebno krajevno pristojnost, kadar je tožeča stranka delavec. Ta pravica izbire je določena v korist delavca, kar pomeni, da ima delavec možnost vložiti tožbo pri sodišču splošne pristojnosti, ali pri sodišču posebne pristojnosti. ZPP v 22. členu določa, da se sodišče lahko izreče za krajevno nepristojno na ugovor tožene stranke, ki ga lahko poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave. Sodišče pa se po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno le, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno, in sicer le ob predhodnem preizkusu tožbe (člen 22/2 ZPP). ZDSS-1 v 2. odstavku 8. člena določa izključno krajevno pristojnost Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani za odločanje v individualnih delovnih sporih, v zvezi s pravicami in obveznostmi iz industrijske lastnine, ki nastanejo med delavcem in delodajalcem na podlagi delovnega ra

V 10. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih je določeno, da se v delovnih sporih stranke ne morejo sporazumeti o krajevni pristojnosti, zato ni relevantno, da sta se stranki s pogodbo o zaposlitvi dogovorili o krajevni pristojnosti Delovnega sodišča v Mariboru. Prvi odstavek 8. člena ZDSS-1 določa posebno krajevno pristojnost, kadar je tožeča stranka delavec. Ta pravica izbire je določena v korist delavca, kar pomeni, da ima delavec možnost vložiti tožbo pri sodišču splošne pristojnosti, ali pri sodišču posebne pristojnosti. Sodišče se lahko izreče za krajevno nepristojno na ugovor tožene stranke, ki ga lahko poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave. Sodišče pa se po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno le, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno, in sicer le ob predhodnem preizkusu tožbe. ZDSS-1 v 2. odstavku 8. člena določa izključno krajevno pristojnost Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani za odločanje v individualnih delovnih sporih, v zvezi s pravicami in obveznostmi iz industrijske lastnine, ki nastanejo med delavcem in delodajalcem na podlagi delovnega razmerja. Na izključno krajevno pristojnost p

Krajevna pristojnost v individualnih delovnih sporih je določena v 8. členu ZDSS-1. Po tej določbi je za odločanje v individualnih delovnih sporih, če je tožeča stranka delavec, poleg sodišča, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko, pristojno tudi sodišče, na območju katerega se opravlja ali se je opravljalo delo ali bi se moralo opravljati delo ter sodišče, na območju katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje. V obravnavani zadevi je tožeča stranka delodajalec, tožena stranka pa delavec, zato je potrebno glede krajevne pristojnosti upoštevati določbe 47. člena ZPP, ki se uporablja na podlagi določb 19. člena ZDSS-1. Ta določa, da je za sojenje splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima tožena stranka stalno prebivališče. Ker ima tožena stranka stalno prebivališče v Ljubljani, Delovno sodišče v Mariboru ni krajevno pristojno za odločanje v obravnavanem individualnem delovnem sporu. Ugovor tožene stranke glede krajevne pristojnosti je zato utemeljen in mu je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo.

Če je tožeča stranka delavec, je za odločanje krajevno pristojno poleg sodišča, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko, tudi sodišče, na območju katerega se opravlja ali se je opravljalo delo ali bi se moralo opravljati delo, ter sodišče, na območju katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje (prvi odstavek 8. člena ZDSS-1). Zato je tožnik lahko izbiral, ali bo tožbo vložil pri sodišču, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko, oziroma pri sodišču, na območju katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje, ali pa pri sodišču, na območju katerega se je delo opravljalo.

V postopku v delovnih sporih se stranke oziroma udeleženci ne morejo sporazumeti o krajevni pristojnosti (10. člen ZDSS-1). Izbirna pravica iz prvega odstavka 8. člena ZDSS-1 je določena v korist delavca. Ta ima možnost vložiti tožbo pri sodišču splošne pristojnosti, ali pa pri sodišču posebne pristojnosti.

Izbirna pristojnost je določena v korist delavca, kar pomeni, da ima delavec možnost vložiti tožbo pri sodišču splošne pristojnosti ali pri sodišču posebne pristojnosti. Skladno s tem je tožnica lahko izbirala, ali bo tožbo vložila pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani (splošno krajevno pristojnem sodišču za toženo stranko) ali pri sodišču, na območju katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje, ali pa pri Delovnem sodišču v Mariboru, Oddelek na Ptuju, na območju katerega se je delo opravljalo.

Za vtoževano obdobje je tožnik upravičen do obračuna bruto plače, skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, prav tako pa je upravičen tudi do provizije, saj je bil sklenjen tak ustni dogovor med strankama, in sicer v višini, kot izhaja iz opravljenega obračuna s strani tožene stranke.