469. člen ZKP-UPB1

Za postopek proti mladoletniku je praviloma krajevno pristojno sodišče po kraju njegovega stalnega prebivališča. Le izjemoma je možna regresija k splošni določbi prvega odstavka 26. člena ZKP, ki kot krajevno pristojno določa sodišče po kraju izvršenega kaznivega dejanja.

Vsak mladoletnik, ki je osumljen kaznivega dejanja, ima pravico do individualne ocene, s katero se ugotovijo posebne potrebe mladoletnika glede varstva, izobraževanja, usposabljanja in socialnega vključevanja, ali in v kolikšni meri bi bili za mladoletnika potrebni posebni ukrepi v času kazenskega postopka, obseg njegove kazenske odgovornosti in ustreznost določene kazni ali vzgojnega ukrepa. Čeprav je individualna ocena mladoletnika izjemnega pomena za ustrezno obravnavo mladoletnika v kazenskem postopku, zaradi česar mora sodišče tekom kazenskega postopka zaslišati mladoletnikove starše, njegovega skrbnika in druge, ki lahko dajo o njem potrebne podatke ter zahtevati od organa socialnega varstva poročilo o okoliščinah iz prvega odstavka 469. člena ZKP, je sodišče dolžno upoštevati tudi koristi mladoletnika, da se z izvedbo predlaganih dokazov postopek ne podaljša nesorazmerno, saj je v omenjenem postopku v ospredju načelo hitrega postopanja, da se postopek čim prej konča (461. člen ZKP). Zagovornik ob podaji dokaznega predloga za zaslišanje mladoletnikove sestre ni navedel, kaj relevantnega, koristnega oziroma ključnega bi bilo ugotovljeno z njeno izpovedbo, tudi n

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje mlajšemu mladoletniku zaradi storitve kaznivega dejanja zlorabe znamenj za pomoč in nevarnost po prvem odstavku 309. člena KZ-1 izreklo vzgojni ukrep ukor. Navedeni ukrep izreče sodišče mladoletniku, glede katerega spozna, da bo že z grajo dosežen namen vzgojnih ukrepov (prvi odstavek 76. člena KZ). Posebnost vzgojnega ukrepa ukor je, da se izvrši takoj z izrekom graje mladoletniku, na način, da mu sodnica oziroma sodnik za mladoletnike po opravljeni seji ali glavni obravnavi prikaže škodljivost in nepravilnost njegovega ravnanja in ga opozori, da mu bo lahko izreklo strožjo kazensko sankcijo, če bi storil novo kaznivo dejanje. Lastnost vzgojnega ukrepa ukor je torej v tem, da vzgojno učinkuje takoj ob izreku. Tudi po oceni sodišča druge stopnje potrebuje mladoletnik, poleg usmerjanja družine, stalno strokovno nadzorstvo svetovalca CSD. Cilj nadzorstva organa socialnega varstva je, da se lahko mladoletnik kot odgovorna oseba lažje vključi v širšo družbo in da je v njej sprejet, zato je nujno, da strokovni delavec - svetovalec na CSD mladoletnika redno spremlja in mu pomaga pri uspešnem dokončanju šolanja.

Tudi pri izreku mladoletniškega zapora se zasledujeta namena prevzgoje in resocializacije, kar smiselno izhaja iz določb o njegovi uporabi, odmeri in izvršitvi, ki so usmerjene predvsem v usposabljanje mladoletnika za družbeno sprejemljiv način življenja. Sodišče prve stopnje se je do vseh (zakonsko določenih) pogojev natančno in izčrpno opredelilo ter tehtno pojasnilo, da v obravnavanem primeru izrek vzgojnega ukrepa za mladoletnika ne bi bil primeren. Prepričljivo je, na podlagi pridobljene temeljite individualne ocene mladoletnika in presoje konkretnih navedenih okoliščin, presodilo, da je treba mladoletniku izreči mladoletniški zapor, saj je storil hudo kaznivo dejanje s tem, ko je na povsem nedopusten način, z zavestnim in naklepnim ravnanjem vzel življenje svojemu očetu. V skladu z določbo 90. člena KZ je pravilno upoštevalo tudi mladoletnikovo starost, saj je ob storitvi kaznivega dejanja komaj dopolnil šestnajst let, pri čemer je pravilno ugotovilo, da gre za še nezgrajeno osebnost ter dejstvo, da bo imel mladoletnik v mladoletniškem zaporu možnost pridobiti poklic (zaenkrat ima končano zgolj osnovnošolsko izobraževanje), prav tako mu bo lahko, glede na njego

Za storitev kaznivega dejanja ropa ni relevantno, ali je pištola, s katero storilec grozi oškodovancu, prava, pomembno je le, da je oškodovanec prepričan, da je - ni treba, da je grožnja objektivno uresničljiva, mora pa biti resna, torej takšna, da pri oškodovancu objektivno vzbudi občutek osebne ogroženosti oziroma strahu ter da storilec to hoče.

Okoliščine, da je mladoletnik v krajšem časovnem obdobju storil enajst raznovrstnih kaznivih dejanj, pri čemer se je stopnja osumljenčevega nasilja stopnjevala, da je brez zaposlitve in ne dela niti honorarno, da od staršev dobiva žepnino, ki očitno ne zadošča njegovim potrebam, ter da se do sedaj ni šolal, kljub osumljenčevi nekaznovanosti dajejo dovolj trdno podlago za sklep o njegovi nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj.