35. člen ZOPNN

Določbo zakona, po kateri Program določa kmetijska gospodarstva, ki so upravičena do sredstev za odpravo posledic škode v kmetijstvu, je po presoji sodišča treba razumeti kot zakonsko pooblastilo, da (lahko) ta splošni akt določa (nadaljnje) pogoje, pod katerimi se državna pomoč izplača nosilcu posameznega kmetijskega gospodarstva, če izpolnjuje predpisane značilnosti oziroma pogoje. Skladno s prvim odstavkom 43. člena ZOPNN se sredstva za odpravo posledic škode v kmetijstvu upravičencu dodelijo na podlagi podatkov o prijavi škode v kmetijstvu iz obrazca o prijavi škode. Tožnik je vlogo za dodelitev sredstev, kot rečeno, izpolnil in jo tudi sam lastnoročno podpisal, pri čemer v njej ni navedel tudi škode na GERK-ih oziroma kulturah strna žita, zato se ta tudi ni upoštevala.

Škoda na žitih po odločitvi Vlade Republike Slovenije, ki ji prvi odstavek 37. člena v povezavi s prvim odstavkom 36. člena ZOPNN podeljuje pooblastilo, da določi kmetijske pridelke, katerih kmetijska proizvodnja je zaradi neugodnih vremenskih razmer deležna podpore, ni bila predmet ocenjevanja in tudi ne povračila. Zato se površine s posejanim strnim žitom v števcu formule, ki se je uporabila pri izračunu povprečne stopnje poškodovanosti kmetijske proizvodnje na kmetijskem gospodarstvu, niso upoštevale. Škoda s ocenjuje na ravni celotnega kmetijskega gospodarstva. Zato je pravilna odločitev toženke, ki je vse GERK-e, vključno s tistimi z nepoškodovanimi kmetijskimi pridelki, v formuli upoštevala v imenovalcu formule.

Prvostopenjski organ je imel podlago v ZOPNN in Programu odprave posledic škode v kmetijstvu zaradi suše leta 2017, da je izpad dohodka kot upravičen strošek, za katerega se namenijo sredstva za odpravo posledic škode v kmetijski proizvodnji, izračunal na ravni letne proizvodnje kmetijskega gospodarstva. Kot izhaja iz Programa, točke 5.4, se pri izračunu izpada dohodka upošteva tudi 45. člen Uredbe o metodologiji za ocenjevanje škode, po katerem se škoda na kmetijskih pridelkih, ki jo povzročijo neugodne vremenske razmere, ocenjuje na kmetijskih pridelkih, določenih v prilogi 5, ki je sestavni del te uredbe, če je uničene čez 30 odstotkov običajne letne kmetijske proizvodnje kmetijskega pridelka na posameznem kmetijskem gospodarstvu. Pri izračunu je prvostopenjski organ upošteval tiste kulture, ki so bile uvrščene v Program na podlagi postopka, kot ga predpisuje ZOPNN.

V konkretni zadevi je sporno, ali je terjatev toženke do tožnikov glede vračila sredstev, ki so bila njihovemu pravnemu predniku izplačana kot akontacija za odpravo posledic škode v kmetijstvu zaradi suše na podlagi delne odločbe z dne 26. 11. 2003, zastarala. Toženka nima prav, ko se v izpodbijani drugostopenjski odločbi sklicuje na dejstvo, da odločba o vračilu preveč plačane akontacije pokojnemu A.A. nikoli ni bila vročena. To dejstvo sicer res pomeni, da odločba z dne 22. 9. 2004 zanj ni imela nobenih pravnih učinkov, vendar pa je bila vsaj takrat ugotovljena terjatev toženke do A.A. Vsaj z izdajo odločbe z dne 22. 9. 2004 so bili namreč izpolnjeni pogoji za to, da bi toženka to terjatev lahko izterjala. V ponovljenem postopku bo moral pritožbeni organ v zvezi s pritožbenim ugovorom zastaranja ugotoviti, ali je v obravnavanem primeru nastopilo zastaranje te terjatve ter o pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo ponovno odločiti.

Zgolj napačno poimenovanje odločbe (delna namesto začasna odločba) ob ugotovitvi, da je iz nje jasno in nedvoumno razvidno, da je bila tožnici z odločbo dodeljena akontacija (torej predplačilo) sredstev in da bo o dokončno ugotovljeni škodi odločeno s posebno odločbo, ni v ničemer bistveno vplivalo na vsebinsko pravilnost odločbe. Zato je upravni organ ravnal pravilno in zakonito, ko je s kasneje izdano odločbo, ki je predmet tega upravnega spora, dokončno odmeril sredstva, ugotovil višino prejete akontacije in obračunal razliko med dokončno odmerjenimi in med prejetimi sredstvi akontacije.