89. člen SZ-1

Za presojo v tej zadevi je pomembno, da je tožnica že v vlogi za zamenjavo stanovanja (B3), na podlagi katere je bila izdana odločba z dne 19. 10. 2017, navedla, da zamenjavo potrebuje tudi zaradi zdravstvenih razlogov, in sicer zaradi lege stanovanja oziroma njegove dostopnosti z dvigalom, pri čemer naj bi bila dokumentacija "v mapi". Poleg tega trdi tudi, da je bilo njeno zdravstveno stanje upoštevano že pri dodelitvi stanovanja. Ker toženka tega razloga v izreku odločbe, s katero je odločila, da je tožnica upravičena do zamenjave stanovanja, ni izključila oziroma v njem pravice do zamenjave ni omejila zgolj na stroškovne razloge, je bila dolžna pri ponudbi primernega stanovanja preizkusiti tudi v tožničini vlogi uveljavljane zdravstvene razloge. Če tega ni mogla storiti, ker zdravstvena dokumentacija ni bila priložena vlogi in zato z njo ni razpolagala, bi morala od tožnice zahtevati, da ji to dokumentacijo predloži. Če namreč zdravstvena dokumentacija res ni bila predložena (v upravnem spisu, kot ga je toženka predložila upravnemu sodišču, te dokumentacije ni), bi morala s tožničino vlogo (še preden je o njej odločila) ravnati kot z nepopolno vlogo v skladu z določbami

Tožnica je neprimernost bivanjskih razmer v postopku na prvi in drugi stopnji pojasnjevala z neustrezno površino stanovanja, kar ni predmet kriterija 2. "Kvaliteta bivanja", ampak se upošteva v okviru kriterija 3. "Neprimerna površina stanovanja", ki ga je tožnica v svoji vlogi prav tako uveljavljala in pri katerem ji je bilo priznano maksimalno število točk. Drugih trditev glede neprimernosti stanovanja tožnica ni podala oziroma jih je podala šele v tožbi (vlaga, plesen, težave z prezračevanjem), kar glede na določbe tretjega odstavka 20. člena in 52. člena ZUS-1 predstavlja nedovoljeno tožbeno novoto in zato sodišče teh navedb pri svoji odločitvi ne more upoštevati. Poleg tega, da v postopku ni zatrjevala obstoja vlage, plesni v stanovanju oziroma drugih relevantnih okoliščin, ki v skladu z določili javnega razpisa vplivajo na kakovost bivanja, tožnica tudi obrazloženo ne pojasni, zakaj ne more predložiti točkovalnega zapisnika (na primer, da zapisnik ne obstaja, da ji ga upravnik noče izročiti ipd.)

Sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnica ne izpolnjuje pogoja iz 3. alinee prvega odstavka 3. člena Pravilnika o zamenjavah stanovanj, ker je najemno pogodbo za stanovanje na naslovu ... podpisala 5. 12. 2016, torej ni bila najemnica neprofitnega stanovanja vsaj 2 leti.

Sodišče prve stopnje z zavrnitvijo toženkinega dokaznega predloga za njeno zaslišanje ni zagrešilo kršitve 5. člena ZPP. Zaslišanje strank namreč predstavlja zgolj dokazno sredstvo, toženki pa je bila zagotovljena pravica do izjavljanja v postopku. Med drugim je v drugi pripravljalni vlogi navedla, da izpolnjuje vse pogodbene obveznosti, kolikor je zavezana in kolikor lahko. Vendar pa toženka ni predložila dokazila o dejanskem plačilu obveznosti iz opomina z dne 15. 10. 2015. Čeprav je bila v skladu z 212. členom ZPP dolžna navesti dejstva, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze tožnika, dejstva o plačilu obveznosti ni konkretizirala.

Najemna pogodba brez določila, ki opredeljuje trajanje najema v nasprotju z zakonom, ne more veljati, saj gre za bistveni element pogodbe, prav tako pa tega določila ni mogoče nadomestiti z zakonsko opredelitvijo trajanja najema v smislu 17. člena OZ. Pri sklepanju najemne pogodbe je bil kršen tudi 87. člen SZ-1, ki se nanaša na izbiro upravičenca do sklenitve najemne pogodbe za neprofitno stanovanje na podlagi izvedenega javnega razpisa. 87. člen pa ni predpisan le v interesu konkretne pogodbene stranke, ampak v interesu vseh potencialnih upravičencev za sklenitev najemne pogodbe za neprofitno stanovanje. S tem, ko bi dopustili, da pogodbeno določilo o trajanju najemne pogodbe za določen čas nadomesti zakonsko določilo o trajanju najemne pogodbe po 90. členu SZ-1, bi obšli kogentno določilo 87. člena SZ-1, kar pa ni dopustno.