31. člen SZ-1

Upravnik mora skrbeti za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov (2. alineja četrtega odstavka 118. člena SPZ), to pa brez rednih dobav ni mogoče. Zato mora upravnik, čeprav k temu ni izrecno zavezan, kljub temu poravnati te stroške, saj le tako lahko v celoti in popolnoma izpolni svojo obveznost kot upravnik večstanovanjske stavbe in prepreči morebitno škodo, ki bi nastala kot posledica prekinitve dobav zaradi neplačil. V takšnih primerih ima zato upravnik pravico do povrnitve plačanega, in sicer na temelju pravil o subrogaciji. Skupni deli so solastnina vseh etažnih lastnikov posameznih delov (skupni deli) ali solastnina nekaterih etažnih lastnikov posameznih delov (posebni skupni deli) (četrti odstavek 3. člena SZ-1), pri čemer je ureditev splošnih skupnih delov predpisana kot pravilo, ureditev in obstoj posebnih skupnih delov pa kot izjema. V skladu s tretjim odstavkom 5. člena SZ-1 spadajo med skupne inštalacije, naprave in opremo tudi dvigala. Poseben skupni del se lahko določi že s pogodbo o medsebojnih razmerjih, v vsakem primeru pa je za oblikovanje posebnega skupnega dela potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov (22. člen SZ-1 in drugi odstavek 32. člena S

Tožnica na popisnem listu dodatno zaračunanih hišniških del za februar in april 2020 (nad dvema urama mesečno) ni konkretizirala, niti hišniška dela iz popisnega lista niso razvidna. Zaradi tega tožnica ne glede na sklep etažnih lastnikov, ki je hišniška dela omejeval na 2 uri mesečno, ni upravičena do plačila dodatno vtoževanih hišniških storitev, saj dodatno zaračunani hišniški stroški niso bili konkretizirani in izkazani. Ker ograja po dejanskih ugotovitvah sodišča ni predstavljala skupnega dela stavbe niti toženkinega posebnega dela, temveč posebni del drugega etažnega lastnika, za plačilo nastalega stroška toženka ne odgovarja.

Med določbami ZPP, ki veljajo za spore majhne vrednosti, ni posebnega pravila o spremembi tožbe. To pomeni, in slednje je enotno sprejeto v sodni praksi in teoriji, da je tudi v sporu majhne vrednosti sprememba tožbe dopustna. Tudi po stališču višjega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med pravdnima strankama. Glede na zgoraj navedeno o postavljenem zahtevku so zato neutemeljene pritožbene trditve, da se je tožeča stranka s tem želela izogniti posebnim procesnim določbam o postopku v spornih majhne vrednosti. Pritožnica sama uveljavlja prav to, da mora po zakonu imeti izvajalec institucionalnega varstva (to je dom starejših občanov v zgradbi) za izvajanje osnovne oskrbe s predpisom na delovnih mestih zaposlenega vratarja - receptorja. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da se v stavbi izvaja dejavnost, katere narava narekuje varnostno - receptorsko službo, je torej pravilna, sklicevanje na potrebnost soglasja vseh etažnih lastnikov pa zato, ker je za posle rednega upravljanja potrebno soglasje lastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev glede na večstanovanjsko stavbo, pa neutemeljeno.

Čim je tožena stranka ugovarjala izračunu posameznih postavk stroškov in posledično poziv sodišča v okviru materialno procesnega vodstva v tej smeri ni bil potreben, bi tožeča stranka morala navesti znesek, ki ga je plačala dobavitelju za dobavo oziroma storitev, ključ delitve (del celote) in znesek, ki je odpadel na toženo stranko za vsako postavko vtoževanega računa. Tožeča stranka bi torej morala v svoji trditveni podlagi metodo izračuna posameznega stroška aplicirati na konkretno vtoževane stroške in se ne zgolj sklicevati na obširno listinsko dokumentacijo v obliki razdelilnikov. Šele v takem primeru bi sodišče lahko opravilo preizkus pravilnosti obračuna med strankama spornih stroškov. Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru zahteve ni zavrnilo iz razloga, ker tožena stranka ni bila neupravičeno obogatena, temveč iz razloga, ker zatrjevane obogatitve zaradi pomanjkljive trditvene podlage po višini ni moglo preveriti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upravnik na podlagi sklepa 3/4 etažnih lastnikov opravil asfaltiranje funkcionalnega dela zemljišče stavbe. Ker gre za redno vzdrževanje skupnega dela in je bila zadosti velika večina etažnih lastnikov, mora tožena stranka povrniti ustrezni del, kar je založil upravnik (30. člen SZ-1 in 190. člen OZ).

Kot pritožba izpostavlja v delu, v katerem izpodbija odločitev o veljavnosti drugega odstavka 6. člena Pogodbe o upravljanju, v postopku na prvi stopnji ni nobena od strank zatrjevala, da Pogodba v kateremkoli delu, vključno z delilnikom stroškov, ne bi bila veljavna. Ker nobena od strank ni zatrjevala njegove neveljavnosti, je sodišče prve stopnje zmotno odklonilo njegovo uporabo s sklicevanjem nanjo.

Sodišče lahko zavrne izvedbo dokaza, če je ta nepotreben, ker je dejstvo že dokazano, nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazoval, ni pravno odločilno, ali ker gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva. Diskrecijsko pravico za zavrnitev dokaznega predloga ima torej sodišče prve stopnje le tedaj, ko so za njeno uporabo podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Če je v eni tožbi združenih več zahtevkov, je treba jasno opredeliti vsak zahtevek posebej. To je še posebej pomembno ravno v primerih upravnikovih zahtevkov, ko stroške, ki so nastali v zvezi z upravljanjem (poslovne ali večstanovanjske) stavbe, uveljavlja po različnih pravnih temeljih. Dolžnost tožeče stranke iz citiranega člena ZPP je zato po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru obsegala tudi ločeno trditev o višini tistega dela zahtevka, ki se nanaša na vtoževane stroške obratovanja (ne zgolj o skupni vtoževani višini, v katero so všteti tudi stroški upravljanja) oziroma še bolj specifično - na tiste stroške obratovanja, ki so bili zaračunani upoštevaje solastniški delež tožene stranke. V primeru uveljavljanja več, zlasti tudi več vrst zahtevkov, mora namreč