16. člen ZZK-1

Ne SPZ in tudi ne ZZK-1 ne nalagata zemljiškoknjižnemu sodišču, da po uradni dolžnosti, v primeru, ko skupni del stavb pridobi z vpisom – vpis novih osnovnih pravnih položajev, drug status, prenese izvedeno pravico, hipoteko, ki je bila vpisana kot omejitev le pri posameznih delih stavb.

Pozivanje sodišča k navajanju še dodatnih trditev glede načinov dostopa do zemljišč, katerih del je bila nekoč sporna parcela, pa bi preraslo že v preiskovalno vlogo sodišča, ki ga ZPP ne dovoljuje. Trditveno in dokazno breme namreč z materialno procesnim vodstvom ni nadomeščeno, temveč je omiljeno in to le v primerih, ko stranka, ob zahtevani procesni skrbnosti, ne uspe udejaniti svojega trditvenega bremena. Za tak primer pa, ob znani materialno pravni podlagi (določbe o priposestvovanju), s katero bo sodišče okvalificiralo ugotovljena dejstva, ni šlo. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče zaradi neustrezne izvedbe materialnega procesnega vodstva kršilo pravico do izjave, ki bi prerasla v kršitev tožnikovih ustavnih pravic.

Zveza med zavarovano terjatvijo in hipoteko se vzpostavi s pravnim poslom, v katerem hipoteka nastane, tj. zastavno pogodbo. Hipoteka ima sicer pravno naravo akcesorne pravice v odnosu do zavarovane terjatve, vendar je pravna podlaga njenega nastanka zastavna pogodba. Pravna podlaga za nastanek predmetnih hipotek tako ni kreditna pogodba s spremembami, kot bi bilo mogoče razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe, pač pa Sporazumi o zavarovanju denarne terjatve v notarskih zapisih, ki imajo vse elemente zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla (zemljiškoknjižno dovolilo). Izjave zastaviteljev, da ostajajo doslej dogovorjena zavarovanja in pogoji nespremenjeni in veljajo še naprej, imajo samo obligacijskopravni učinek in lahko ustvarijo le novo zavezo glede ustanovitve nove hipoteke za zavarovanje nove terjatve, nimajo pa same po sebi stvarnopravnih učinkov, ki lahko nastanejo le po strogih pravilih stvarnega prava, in so odločilni za utemeljenost hipotekarne tožbe. V primeru, da so poroki, ki so obenem tudi zastavitelji, s poroštvom prevzeli večje obveznosti, kot z zastavno pravico (tudi zaradi stroge obličnosti stvarnega prava), ni dopustno na tej osnovi širit

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka obrestni del zahtevka postavila nedoločno, saj ni opredelila začetka teka zakonskih zamudnih obresti. To je sodišču prve stopnje narekovalo, da tožečo stranko v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZPP pozove k popravi oziroma dopolnitvi zahtevka. Določno postavljen zahtevek je namreč pogoj za njegovo vsebinsko obravnavanje. Ločiti je namreč treba med formalnimi in vsebinskimi pomanjkljivostmi tožbe oziroma zahtevka. Poziv sodišča k popravi nedoločnega zahtevka v smislu prvega odstavka 108. člena ZPP ni časovno omejen. Odpravi vsebinskih pomanjkljivosti zahtevka pa je namenjena določba 285. člena ZPP, v kateri je urejeno materialno procesno vodstvo.

Stranki sta sklenili pogodbo o zastavi toženkine nepremičnine za tuj dolg (128. člen Stvarnopravnega zakonika). Toženka je dovolila vknjižbo hipoteke. Zemljiškoknjižnega dovolila ni overila, to pa je potrebno, da bi se hipoteka lahko vpisala v zemljiški knjigi (23. člen SPZ). Že v prejšnji razveljavitveni odločbi je sodišče druge stopnje poudarilo, da sta se stranki očitno dogovorili za "nekaj več", in sicer notarsko hipoteko, s čimer se nadomešča klasično zemljiškoknjižno dovolilo (primerjaj 142. člen SPZ), in ni ovire, da tožeča stranka zahteva klasično overitev v smislu 23. člena SPZ, za vknjižbo v zemljiški knjigi, s čemer bosta stranki dosegli namen pogodbe o ustanovitvi hipoteke, ki se ustanovi ne že s pravnim poslom, pač pa šele z vknjižbo.

Če sta se stranki dogovorili še za „nekaj več“, to je notarsko hipoteko, s čimer se nadomešča klasično zemljiškoknjižno dovolilo, ni ovire, da bi tožeča stranka zahtevala zgolj „klasično“ overitev v smislu 23. člena SPZ. Izrek sodbe, ki glasi na izstavitev listine, sposobne za vpis v zemljiški knjigi, vsebinsko obsega tudi obveznost overitve podpisov. Sodna odločba, ki nadomešča zemljiškoknjižno dovolilo, mora v izreku opredeliti izjavo volje, ki je zemljiškoknjižno dovolilo. Ko gre za hipoteko, mora biti označena tako nepremičnina, na kateri se hipoteka ustanavlja, kot tudi višina in zapadlost zavarovane terjatve.

Zemljiškoknjižno sodišče ni pojasnilo, zakaj glede na konkretni sklep o izvršbi, ki je bil v tej zadevi podlaga za zaznambo izvršbe in vknjižbo hipoteke, vprašanje njegove pravnomočnosti ni pomembno. Presoditi bi moralo ne le, ali je obvestilu priložena ustrezna zemljiškoknjižna listina temveč tudi, ali je predlagani vpis, kot izhaja iz obvestila, skladen z vsebino listine.

Zemljiškoknjižno sodišče je pri vpisu po 86. in 88. členu ZZK-1 (pomotoma) navedlo nižji znesek zavarovane terjatve, kot izhaja iz sklepa o izvršbi. Ob pravilni uporabi materialnega prava je pritožbeno sodišče pomanjkljivost samo odpravilo.

Po določbi 16. člena ZZK-1 se ob vpisu hipoteke vpiše glavnica, obresti (dogovorjene) pa le, če gre za tek obresti pred zapadlostjo. V zakonu tudi ni podlage za vpis stroškov postopka kot stranske terjatve. Zaradi določne opredelitve pravice, kot izhaja iz sklepa o zavarovanju, je po četrtem odst. 14. člena ZZK-1 pravilno, da se vpiše glavnica, glede obresti oz. dospelosti pa navede „glej opis“ ter pod „dodatnim opisom“ navede, da je zastavna pravica (hipoteka) ustanovljena v zavarovanje upnikove denarne terjatve (glavnice) s pripadki, kot je to določno opisano v izreku sklepa o zavarovanju.

Po določbi 3. odst. 152. čl. ZZK-1 mora biti sklep o vpisu obrazložen le, če se z njim zavrže oziroma zavrne zemljiškoknjižni predlog oziroma odloči, da se vpis ne opravi. Četudi pritožnica ni bila predlagateljica tega postopka, ampak je zemljiškoknjižno sodišče odločalo po uradni dolžnosti, sklepa ni bilo dolžno obrazložiti.

Zaznamba sklepa o izvršbi in vknjižba hipoteke se v postopku izvršbe na podlagi izvršilnega naslova opravita pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. Zemljiškoknjižno sodišče je na izdani sklep o izvršbi vezano tudi v tem smislu, da mora terjatev, za katero vknjiži hipoteko, navesti tako, kot izhaja iz sklepa o izvršbi.

Pri maksimalni hipoteki za vpis v zemljiško knjigo namreč zadostuje, da se vpiše le podatek o najvišjem znesku, do katerega v zavarovanje jamči nepremičnina (18. člen ZZK-1), in ne vsi tisti podatki, ki so potrebni za običajno hipoteko, kot to določa 16. člen ZZK-1, in sicer višina glavnice terjatve, valutna klavzula, obrestna mera in zapadlost terjatve.

Vpisana hipoteka se torej razteza na vse obveznosti, ki nastanejo med zastavnim upnikom in zastavnima dolžnikoma po sklenitvi sporazuma o ustanovitvi hipoteke in pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu. Po oceni pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, ko se je glede ostalih pogojev sklicevalo na pogodbo, ki je podlaga za glavni vpis.

Na podlagi 2. odstavka 87. člena ZZK-1 ima zaznamba izvršbe za posledico, da upnik, na čigar predlog je bil izdan sklep o izvršbi, z zaznambo izvršbe na podlagi tega sklepa pridobi na nepremičninah hipoteko, vendar v obravnavani zadevi vknjižbe hipoteke po uradni dolžnosti na podlagi 88. člena ZZK-1 ni bilo mogoče opraviti, saj sklep o izvršbi v tem delu ni vseboval podatkov o terjatvi zavarovani s hipoteko, kot to določa 16. člen ZZK-1, kar je pogoj za vknjižbo hipoteke.

Če je nepremičnina v skupni lastnini, se lahko obremeni le nepremičnina kot celota, kar izhaja že iz splošnih pravil o skupni lastnini, ko idealni delež posameznega skupnega lastnika ni vnaprej določen in zato s stvarjo lahko razpolagajo le vsi skupni lastniki skupaj.