5.a člen ZDIJZ

Parlamentarna preiskava ni nadzorni postopek v smislu prvega in drugega odstavka 5.a člena ZDIJZ. Parlamentarna preiskava tudi ni (drug) sodni postopek v smislu 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Iz petega odstavka 1. člena Pravilnika o varovanju zaupnih podatkov v Banki Slovenije izhaja, da se v Banki Sloveniji zaupni podatki obravnavajo kot poslovna skrivnost, kar pomeni, da so vsi tisti podatki, ki so zaupni, po določilu pravilnika hkrati tudi poslovna skrivnost. Če tožeča stranka tega pravilnika v postopku na drugi stopnji ni predložila, to še ne pomeni, da taki podatki ne morejo biti poslovna skrivnost, saj je pravilnik tovrstne podatke določal kot poslovno skrivnost, del zahtevanih podatkov pa so tudi podatki o nazivih obeh bank, ki jih tožeča stranka ne želi razkriti. S tem v zvezi se sodišče pridružuje stališču tožeče stranke, da bi morala tožena stranka v postopku razčistiti dejansko stanje in bi lahko podala tožeči stranki tudi zahtevo za dopolnitev dokumentacije.

Sodišče se strinja s tožniki v delu, da toženka za stališče, da je podan objektivni kriterij poslovne skrivnosti, ki ga sicer toženka, kot sama zapiše, ni ugotavljala, ga pa je ugotovila, ni navedla zadostnih razlogov, zato Odločbe IP v tem delu ni mogoče preizkusiti. Odločbe IP se ne da preizkusiti v delu, ki se nanaša na izjemo po drugem odstavku 5a. člena ZDIJZ. Odločba IP o ugotovljeni izjemi po drugem odstavku 5a. člena ZDIJZ nima razlogov.

Po določbah ZDIJZ se zavrne zahteva za posredovanje podatkov, glede katerih je dostop v skladu z zakonom prepovedan ali omejen tudi strankam, udeležencem ali oškodovancem v sodnem, upravnem ali z zakonom določenem nadzornem postopku. Pri dostopu do informacij imajo posebna določila področne (procesne) zakonodaje glede možnosti oseb za vpogled v spise sodišč in drugih pristojnih organov značaj specialne urditve (lex specialis) glede na določbe ZDIJZ. ZDIJZ se lahko kot splošnejši predpis uporablja le v tistih primerih in v zvezi z dostopom do tistih informacij, do katerih dostop ni urejen s specialnimi zakoni.

Drugi odstavek 16. člena ZIN, v skladu s katerim je inšpektor dolžan varovati tajnost vira prijave in vira drugih informacij, na podlagi katerih se opravlja inšpekcijski nadzor, se na podlagi jazikovne razlage nanaša izključno na vir prijave oziroma vir drugih informacij, torej na subjekt, ki je dal določene podatke ali obvestila, in da vsebina prijave oziroma informacij s to določbo ni zajeta. Da tožena stranka ni ravnala skladno z navedenimi izhodišči iz 7. člena ZDIJZ, saj razen osebnih podatkov prijavitelja in drugih fizičnih oseb ni prekrila vseh naveznih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na vir prijave, zaradi česar bi bila ogrožena njegova tajnost.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je skladna s 5.a členom ZDIJZ razlaga sodišča, po kateri parlamentarna preiskava predstavlja nadzorni postopek v smislu prvega in drugega odstavka 5.a člena ZDIJZ.

Izjeme, kdaj se dostop do informacij javnega značaja omeji, so za različne situacije določene v 5.a, 6. in 6.a1 členu ZDIJZ. Ko gre za zavezanca po 1. členu ZDIJZ, mora tožena stranka najprej preveriti ali se za konkretnega zavezanca uporablja določilo 5.a člena ZDIJZ in šele ob ugotovitvi, da omenjeno določilo ne pride v poštev, lahko tožena stranka preide na uporabo prvega odstavka 6. člena ZDIJZ v zvezi z drugim ali/in tretjim odstavkom 6. člena ZDIJZ. Navedeno postopanje je potrebno iz razloga, ker so izjeme iz 5.a člena ZDIJZ drugače urejene za določene pravne subjekte glede na izjeme določene v 6. členu ZDIJZ in ker je določba 5.a. člena ZDIJZ specialna določba glede na 6. člen ZDIJZ.

281. člen ZZavar-1 ni specialnejši predpis glede na ZDIJZ, zato sta organa zahtevo prosilca pravilno obravnavala po pogojih, določenih v ZDIJZ. ZZavar-1 in ZDIJZ namreč urejata dve različni pravici, in sicer ZZavar-1 zgolj možnost objave določenih dokumentov, med tem ko ZDIJZ omogoča dostop do informacije javnega značaja prosilcu. Zato objava ukrepov po ZZavar-1 ne vpliva na pravice prosilcev po ZDIJZ, saj predmet dostopa niso samo dokumenti, katerih javno objavo ureja ZZavar-1, pač pa tudi drugi dokumenti. Zgolj od Agencije za zavarovalni nadzor je odvisno ali bo, in če bo sploh določene ukrepe objavila na svojih spletnih straneh. Zato fizičnim in pravnim osebam, ki želijo dostop do informacij javnega značaja, ni mogoče odreči te pravice na podlagi ZDIJZ. ZDIJZ ureja vsakomur prost dostop do informacij javnega značaja brez izkazovanja posebnega pravnega interesa, vse z namenom zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice fizičnih in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja. Ta pravica pa ni absolutna. Tudi če so dokumenti nedvomno dokumenti javnega značaja, saj so nastali v postopku zavarovalnega nadzora, in so torej n

Osnovni namen ZDIJZ kot zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, je, da se izvaja načelo transparentnosti javnega sektorja in doseže čim večja obveščenost javnosti o delovanju institucij, ki jih ZDIJZ zavezuje. Institut delnega dostopa je zato v praksi treba uporabiti, kadar je to le mogoče, in prosilcem omogočiti kar največjo mero dostopa. Vprašanje upravičenosti uporabe instituta delnega dostopa se lahko postavi, če izločanje podatkov organu povzroči nesorazmeren napor in, kadar dokument vsebuje več ali pretežni del nejavnih podatkov. V konkretni zadevi je toženka tožnici naložila, da poleg soglasja za priključitev prosilki posreduje še osem dokumentov, pri čemer je za tožnico, kot že rečeno, sporno posredovanje predvsem treh dokumentov, pri čemer tožnica v tožbi niti ne zatrjuje, da bi ji institut delnega dostopa povzročil nesorazmeren napor.

Pri 5.a členu ZDIJZ gre za izjemo, s katero se varuje izvedba nadzorstvenih postopkov s strani nadzornih organov, pri čemer so izrecno navedeni Banka Slovenije, organ pristojen za nadzor trga vrednostnih papirjev ali zavarovalniški nadzor. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je zakonodajalec te postopke vezal na institucije, ki opravljajo oblastne, javno pravne naloge na področju finančnega nadzora in da je treba izjeme od prostega dostopa razlagati ozko in pri tem izhajati iz namena določbe, ki je usmerjena v tri ključne, tudi evropsko priznane regulatorje. Pravilna je ugotovitev tožene stranke, da je izjemo iz 5.a člena ZDIJZ mogoče uporabiti le za tiste nadzorne organe, ki opravljajo oblastne, javno pravne naloge na področju finančnega nadzora, nadzorna komisija tožeče stranke pa ni specializirana za finančni nadzor, ampak je interni organ tožeče stranke.

Medijski pritisk po presoji sodišča ne predstavlja motnje v delovanju organa. Tudi če je poročanje medijev o delu posameznega tožilca negativno in pri njem povzroči razburjenje oz. razmišljanje o odzivu javnosti na takšno poročanje, gre pri tem še vedno zgolj za dogajanje v duševni (intimni) sferi posameznika, kar samo po sebi ne more predstavljati motnje v delovanju organizacije, v kateri je ta zaposlen. Stanje, v katerem je oseba, zoper katero se vodi postopek, seznanjena z identiteto državnega tožilca, ki je nosilec pregona zoper njo, prej ali slej nastopi skoraj v vsakem kazenskem postopku (če ni preiskovanje kaznivega dejanja ustavljeno v dovolj zgodnji fazi postopka). Takšno stanje torej samo po sebi ne more predstavljati motnje v delovanju tožnice. Tožba bi tako v tem delu lahko bila uspešna le v primeru, če bi tožnica dokazala, da ima faza predkazenskega postopka določene značilnosti, zaradi katerih ima razkritje identitete državnega tožilca v njej povsem drugačne posledice kot v kasnejših fazah postopka. Test javnega interesa lahko pripelje zgolj do razkritja neke informacije, ki bi bila sicer kot izjema izključena iz prostega dostopa, ne more pa povzročiti, da ne

V postopkih po ZDIJZ potrebno upoštevati ne le tiste izjeme, ki so določene v ZDIJZ, ampak tudi izjeme, ki so določene v področnih zakonih. Po mnenju sodišča predstavlja določilo 488. člena ZTFI izjemo od dostopa do informacij javnega značaja, ki jo določa specialni področni zakon glede na splošna določila ZDIJZ. Izpodbijana odločba je v tem delu tako pomanjkljivo obrazložena, da se je ne da preizkusiti, saj se drugostopenjski organ ni opredelil do zatrjevane izjeme, ki jo določa področni zakon.

Revizijska hiša ne more soditi med „nadzorni organ“, ki bi na podlagi zakonskih pooblastil izvajal postopek nadzora, saj nima javnopravnega pooblastila, da bi na podlagi lastne odločitve oziroma po uradni dolžnosti in brez plačila izvedla postopek pri drugem subjektu. Gre za pogodbeno razmerje, postopek pa se izvede na podlagi naročila posamezne stranke in proti plačilu.

Določilo 488. člena ZTFI predstavlja izjemo od dostopa do informacij javnega značaja, ki jo določa specialni področni zakon glede na splošna določila ZDIJZ. Iz tega določila izhaja, da so zaupne prav vse informacije, razen tistih, ki so izrecno dostopne po tem zakonu ali kakšnem drugem zakonu. ZTFI pa določa v različnih določilih, kaj je javno dostopno.

Pritožbeni postopek po določbi 45. člena ZMed je vedno omejen na na formalni preizkus, ali odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta v smislu prvega odstavka 4. člena ZDIJZ in na vsebinski preizkus, ali je ta dokument prosto dostopen ali predmet izjem iz prvega odstavka 6. člena ali 5.a člena ZDIJZ. IP je v obravnavnem primeru ugotovil, da zahtevane informacije ne izhajajo iz dokumenta, s katerim bi razpolagal organ. Sodišče pa nima nobene podlage za dvom, da tožena stranka na ogledu zadeve, ko je vpogledala v spis pri organu, in ko ni zasledila nobenega dokumenta, ki bi se nanašal na konkretnega zavezanca, ni ravnala s potrebno skrbnostjo in doslednostjo oziroma da je dejstva zmotno ali malomarno ugotovila.

Drugostopenjski organ ni presojal, ali je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije. Test javnega javnega interesa ni isto kot presoja, ali je nek podatek po zakonu javen oziroma ali gre za podatek o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev. V prvostopenjski odločbi prvostopenjski organ tudi ni ugotavljal, ali je podana ta izjema iz 3. odst. 6. člena ZDIJZ, torej ali gre pri zahtevani dokumentaciji, ki se nanaša na zapisnike in dnevne rede sej Usmerjevalnega odbora, za tako informacijo, ki se nanaša na porabo javnih sredstev.

Priklic obstoječih podatkov iz računalniške baze ne pomeni ustvarjanja novega dokumenta, če je to mogoče opraviti enostavno in hitro. Tožnica ugovor, da bi posredovanje zahtevanih podatkov (s tem povezan priklic in nato anonimizacija) popolnoma ohromilo njeno delo, poda zgolj pavšalno.

Glede na vsebino prijave ter očitno izraženo željo prijavitelja po anonimnosti so organi v obravnavani zadevi po presoji sodišča dolžni na podlagi določbe četrtega odstavka 118. člena ZNPPol varovati tajnost vira prijave. Po omenjeni zakonski določbi, na uporabo katere napotuje tretji odstavek 5a. člena ZDIJZ, in na katero se v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno sklicuje tudi Informacijska pooblaščenka, so predmet varstva osebni podatki prijavitelja, ki se zaradi zaščite njegove identitete ne smejo razkriti nikomur (razen sodišču na podlagi sodne odredbe). Namen varstva vira prijave po določbi tretjega odstavka 5a. člena ZDIJZ je namreč zaščita prijaviteljev pred morebitnim razkritjem, ki vzpodbuja k prijavi kršitev, kar je v interesu javnosti. Zato je treba onemogočiti dostop tudi do tistih podatkov, ki zgolj posredno nakazujejo na identiteto prijavitelja.

Varovanje tajnosti vira predstavlja že samo dejstvo oz. informacija, da je v konkretni zadevi prijavitelj vložil prijavo, kar bi posledično pomenilo, da že posredovanje kakršnega koli podatka o tem, ali se je pred organom vodil konkretni postopek, v katerem je prijavitelj poimensko naveden, predstavlja kršitev dolžnosti varovanja tajnosti vira.

Predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu in s tem upravni akt, ki se lahko izpodbija, je odločba, s katero informacijski pooblaščenec kot pritožbeni organ odloči o pritožbi prosilca zoper odločbo organa, s katerim je ta njegovo zahtevo za dostop do informacije javnega značaja zavrnil ali zavrgel. Toženka šteje, da „poseben“ upravni postopek po ZBan-1 še ni končan. Glede na to, da gre za izjemo od dostopa do informacij javnega značaja in jo je zato treba obravnavati restriktivno, bi morala toženka najprej pojasniti, za kateri konkretni upravni postopek iz ZBan-1 v obravnavanem primeru (NLB) sploh gre, upoštevaje, da je organ cenitvi stanja bank naročil pri zunanjem izvajalcu v postopku nadzora zoper NLB in da je bila odločba o izrednih ukrepih že izdana in izvršena.