17. člen ZDIJZ

Kriterij materializirane oblike dokumenta ne pomeni, da se mora informacija nahajati zgolj v neki fizični obliki, pač pa je treba sem šteti tudi elektronsko obliko pa tudi t.i. potencialni dokument, saj je treba ta kriterij tolmačiti kar najširše. Če obstajajo izjeme, se dostop do podatka kot informacije javnega značaja po določbah ZDIJZ zavrne, ne glede na to, ali prosilec tak podatek potrebuje za varstvo svojih pravic in pravnih koristi ali zaradi nameravane seznanitve javnosti s kršitvami izbirnega postopka. To namreč pomeni le, da ne gre za informacijo javnega značaja.

Tožnik informacije, s katero se želi seznaniti, ni navedel na način, da bi jo bilo mogoče identificirati.

Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo zaradi kršitev pravil postopka, saj je izrek odločbe v nasprotju z obrazložitvijo, med strankama pa ostaja sporno tudi vprašanje, kaj je prosilka v svoji zahtevi za dostop do IJZ sploh zahtevala.

Priklic podatkov iz računalniške baze ne pomeni ustvarjanja novega dokumenta v smislu ZDIJZ. Prvostopenjski organ bi moral pred izdajo odločbe prosilca z dopisom pozvati, da se izjasni, za katere ostale predmete po posameznih šolskih letih zahteva podatke.

Do podatkov, ki jih potrebuje organ, da odloči o zahtevi (za ponovno uporabo) in o tem izda obrazloženo odločbo, lahko prosilec pride le na podlagi in v skladu s postopkovnimi določbami ZUP. Te pa med drugim določajo, da mora organ ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8.člen ZUP). To pa pomeni, da samo navedba prosilca, da želi podatke za nepridobiten namen, ker sodeluje v raziskavi mednarodne organizacije, ne da bi za to priložil ali ponudil kakršnokoli dokazilo, ne dokazuje, da je prosilec res upravičen do tega. V konkretnem primeru je prosilec v postopku najprej zatrjeval, da prosi v imenu mednarodne nevladne organizacije B., v dopolnitvi pa je navedel, da prosi v svojem imenu. Ne za eno ne za drugo trditev pa ni ponudil nobenih dokazil oziroma ni na noben način izkazal, za kakšno raziskavo potrebuje podatke, oziroma da se res izvaja raziskava, del katere je. To pa je odločilna okoliščina, da je organ lahko ugotovil, da o vlogi prosilca ne more odločati po vsebini, saj kljub pozivanju na dopolnitev vloge in kljub prosilčevem dopolnjevanju, ni imel dovolj podatkov, da bi o zadevi lahko izdal ob

V fazi odločanja tožene stranke je bilo jasno, da tožnik zahteva zgolj dostop do zaključenih ugotovitev Poročila o projektu iz točk 4.3. in 4.4. To pomeni, da bi tožena stranka morala primerjati vsebino objavljenega članka v časopisu K. z zaključnimi ugotovitvami Poročila o projektu v točkah 4.3. in 4.4. in če bi ugotovila, da se po vsebini ujemata, bi morala tožniku posredovati, kje se zahtevana informacija nahaja, in zahtevo zavrniti; če pa bi ugotovila, da se vsebini ne ujemata, potem bi morala presojati, če so v navedenih točkah Poročila o projektu poslovne skrivnosti vpletenih operaterjev. Ker tožena stranka pri uporabi testa javnega interesa ni uporabila določb ZEKom-1, ki se nanašajo na razmerje med ZDIJZ in ZEKom-1, je odločba nezakonita, saj se je niti ne da preizkusiti.

Med strankama ni spora o odločilnem dejstvu, da je tožnik svoj prvotni zahtevek za dostop do informacij javnega značaja opredelil kot zahtevo za „vpogled v zadnje aktualne študije“, na kar pravilno opozarja tožena stranka, ki je kot drugostopni organ na tak zahtevek stranke vezana pri odločanju o pritožbi v skladu z določilom 1. odstavka 133. člena ZUP v povezavi z 2. točko 2. odstavka 17. člena ZDIJZ in 4. odstavkom 27. člena ZDIJZ, po katerem se postopek s pritožbo izvaja po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek (ZUP). Ob upoštevanju 1. odstavka 2. člena ZUS-1, po katerem v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, je pravilno tudi stališče tožene stranke, da (šele) v tožbi razširjenega zahtevka stranke (sedaj tožnika) pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe (tožene stranke kot drugostopnega organa v zvezi z odločitvijo o pritožbi zoper prvostopni akt) ni mogoče upoštevati, ker je postavljen šele v postopku upravnega spora.

Iz tožnikove vloge za vpogled v spis ni mogoče sklepati, da želi informacijo, ki ustreza pojmu informacije javnega značaja v smislu ZDIJZ, temveč, da želi pregledovati in prepisovati dokumente določenih upravnih zadev. Zato upravni organ ni mogel tožnikove zahteve obravnavati kot zahteve za pridobitev informacij javnega značaja po ZDIJZ. Upravni organ je tožnikovo zahtevo napačno pravno kvalificiral; obravnavati bi jo moral glede na vsebino in tožnikovo opredelitev po določbah 82. člena ZUP in ne v smislu določb ZDIJZ. Ker je ni obravnaval takšno, kot je bila vložena, je kršil pravila postopka.

V predmetni zadevi se postopek začne na zahtevo stranke in upravni organ izda odločbo o zadevi, ki je predmet postopka, ne pa o nečem, kar se morda smiselno povezuje z zahtevo stranke. Tožena stranka je zato s samoiniciativno reinterpretacijo – glede na jasno stališče prizadete stranke v pritožbi, da ne zahteva kopije prijave, ampak vsebinsko pojasnilo prijave – kršila določbo 1. odstavka 213. člena ZUP.

Višje sodišče je predlog za pregled in prepis spisa obravnavalo po določbah ZPP. Veljavna zakonska ureditev sicer dopušča razlago, da je do dokumentov iz sodnega spisa možno dostopati tudi po ZDIJZ, vendar pa je po presoji Vrhovnega sodišča v konkretnem primeru ZPP specialn(ejš)i predpis. Zmotno je stališče Višjega sodišča, ki je zavrnilo predlagateljičin predlog za pregled spisa z utemeljitvijo, da „ne izkazuje pravnega interesa v zvezi z zadevo, medtem ko dejanski interes za utemeljitev tega predloga ne zadošča“. Predpostavka za pregled in prepis spisa po drugem odstavku 150. člena ZPP je namreč opravičena korist, ki jo mora na strani predlagateljice sodišče ugotavljati v vsakem konkretnem primeru posebej.

Nepravilna je utemeljitev Informacijskega pooblaščenca, da ni stvarno pristojen za odločanje o pritožbi glede stroškov, ker je zakonodajalec eksplicitno določil, v katerih primerih je dovoljena pritožba, o kateri je pristojen odločati Informacijski pooblaščenec (2. in 4. odst. 17. člena ZDIJZ). Stroški postopka po ZUP (ki se uporablja tudi v navedeni upravni zadevi, ker gre za upravni akt) so vedno vezani na postopek o določeni upravni stvari in so del odločbe o glavni stvari, lahko pa se o stroških postopka odloči s sklepom, vendar mora biti to v odločbi o glavni stvari navedeno.

Pojem stranke opredeljuje ZUP v procesnem smislu glede na položaj, ki ga ima lahko oseba v upravnem sporu, ne pa tudi v materialnem smislu, ki pove, kdo ima po materialnem predpisu kakšno obveznost ali kakšno posebno korist v konkretni upravni stvari. V obravnavanem primeru je materialni predpis ZDIJZ, ki v 5. členu konkretno opredeljuje, da so informacije javnega značaja prosto dostopne le pravnim ali fizičnim osebam. Poslanska skupina pa nima statusa pravne osebe niti nima statusa fizične osebe, zaradi česar ne more biti stranka po določbah ZDIJZ.

Sodišče pri razlagi določila 4. člena ZDIJZ ni štelo za bistveno oceno tožene stranke, da bi za 60.000 vpisov predelava zahtevala nesorazmerno količino administrativnega dela, v zvezi s čimer ji tožnik očita arbitrarnost, ampak je štelo za bistveno, da med strankama niti ni sporno, da je potrebno dodatno delo za pridobitev zahtevanih informacij, da zahtevani dokument še ne obstaja oziroma da zahtevani dokument ni izdelan, ampak da ga je treba šele ustvariti, da gre za približno 60.000 vpisov in da zakonodajalec izrecno ni predvidel, da je treba dostop do informacije javnega značaja zagotoviti tudi zaradi izkoriščanja gospodarske funkcije teh informacij. Slednje se je zgodilo šele z uveljavitvijo ZDIJZ-A po izdaji izpodbijane odločbe, pri čemer sodišče ni spregledalo dejstva, da je v novi ureditvi, ki jo je sodišče upoštevalo zgolj kot pomagalo pri ugotavljanju zakonodajalčevega namena pred uveljavitvijo ZDIJZ-A, določeno, da pri zagotavljanju dostopa do informacije javnega značaja organ ni dolžan zagotavljati pretvorbe iz ene oblike v drugo ali zagotoviti izvlečkov iz dokumentov, kadar bi to pomenilo nesorazmeren napor izven preprostega postopka.