18. člen ZDIJZ

Tožnik informacije, s katero se želi seznaniti, ni navedel na način, da bi jo bilo mogoče identificirati.

Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo zaradi kršitev pravil postopka, saj je izrek odločbe v nasprotju z obrazložitvijo, med strankama pa ostaja sporno tudi vprašanje, kaj je prosilka v svoji zahtevi za dostop do IJZ sploh zahtevala.

Priklic podatkov iz računalniške baze ne pomeni ustvarjanja novega dokumenta v smislu ZDIJZ. Prvostopenjski organ bi moral pred izdajo odločbe prosilca z dopisom pozvati, da se izjasni, za katere ostale predmete po posameznih šolskih letih zahteva podatke.

Do podatkov, ki jih potrebuje organ, da odloči o zahtevi (za ponovno uporabo) in o tem izda obrazloženo odločbo, lahko prosilec pride le na podlagi in v skladu s postopkovnimi določbami ZUP. Te pa med drugim določajo, da mora organ ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8.člen ZUP). To pa pomeni, da samo navedba prosilca, da želi podatke za nepridobiten namen, ker sodeluje v raziskavi mednarodne organizacije, ne da bi za to priložil ali ponudil kakršnokoli dokazilo, ne dokazuje, da je prosilec res upravičen do tega. V konkretnem primeru je prosilec v postopku najprej zatrjeval, da prosi v imenu mednarodne nevladne organizacije B., v dopolnitvi pa je navedel, da prosi v svojem imenu. Ne za eno ne za drugo trditev pa ni ponudil nobenih dokazil oziroma ni na noben način izkazal, za kakšno raziskavo potrebuje podatke, oziroma da se res izvaja raziskava, del katere je. To pa je odločilna okoliščina, da je organ lahko ugotovil, da o vlogi prosilca ne more odločati po vsebini, saj kljub pozivanju na dopolnitev vloge in kljub prosilčevem dopolnjevanju, ni imel dovolj podatkov, da bi o zadevi lahko izdal ob

Pričakovanje prosilca, da se mu kot informacija javnega značaja pošiljajo njegove lastne vloge, nima zagotovljenega pravnega varstva v smislu anonimizacije njegovih osebnih podatkov po določilih ZVOP, kar v nasprotnem primeru privede do nepotrebnega obremenjevanja zavezancev. Če je podana pisna zahteva, ima prosilec pravno varstvo; če pa prosilec ne poda pisne zahteve, ampak poda le neformalno oziroma ustno zahtevo (14. člen ZDIJZ), se takšna neformalna zahteva ne šteje za vlogo v upravnem postopku (4. odstavek 14. člena ZDIJZ).

Zaradi narave tožilske organizacije in določil ZDIJZ ter ZInfP je sodišče upoštevalo, da Vrhovno državno tožilstvo, na podlagi široke razlage določila 3. odstavka 7. člena ZUS-1, lahko vloži tožbo v tem upravnem sporu, ker izpodbijani akt posega v pravni položaj Vrhovnega državnega tožilstva. Samo če je podana pisna zahteva, ima prosilec pravno varstvo; če pa prosilec ne poda pisne zahteve, ampak poda le neformalno oziroma ustno zahtevo (14. člen ZDIJZ), se takšna neformalna zahteva ne šteje za vlogo v upravnem postopku (4. odstavek 14. člena ZDIJZ). Dejstvo, da tožeča stranka prizadete stranke ni posebej opozorila, da če ne bo podala pisne zahteve v smislu ZDIJZ in ZUP, ne bo imela pravnega varstva, ne more biti podlaga za razlago, da je prizadeta stranka upravičena do pravnega varstva kljub določilu 13. člena ZDIJZ. V primeru neformalne zahteve namreč ne gre za nepopolno ali nerazumljivo vlogo v smislu 67. člena ZUP oziroma 18. člena ZDIJZ.

V predmetni zadevi se postopek začne na zahtevo stranke in upravni organ izda odločbo o zadevi, ki je predmet postopka, ne pa o nečem, kar se morda smiselno povezuje z zahtevo stranke. Tožena stranka je zato s samoiniciativno reinterpretacijo – glede na jasno stališče prizadete stranke v pritožbi, da ne zahteva kopije prijave, ampak vsebinsko pojasnilo prijave – kršila določbo 1. odstavka 213. člena ZUP.