51. člen ZTuj-1-UPB1

Ukrepi, ki omejujejo pravico do prebivanja v državi, lahko v nekaterih primerih kršijo 8. člen EKČP, če ustvarjajo nesorazmerne posledice za zasebno (tudi družinsko življenje) pri prizadetih posameznikih. Kadar gre za t.i. "dolgotrajne priseljence" je namreč potrebno "pravično uravnoteženje" nasprotnih interesov države in pritožnika in poseg v pravico do zasebnosti mora biti "nujen" v demokratični družbi, da ne pride do kršitve pravice iz 8. člena EKČP. Tudi v takih situacijah so obveznosti države podpisnice EKČP negativne in pozitivne. Negativne obveznosti se kažejo v tem, da so prepovedana samovoljna ravnanja javnih oblasti, ki pomenijo poseg v pravico do zasebnosti. Pozitivne obveznosti pa se nanašajo na potrebo po "učinkovitem" spoštovanju zasebnega (ali družinskega življenja ali pa obojega), predvsem pri dolgotrajnih priseljencih v smislu, da imajo taki tujci učinkovito in realno možnost, da regularizirajo bivanje v državi. Države članice morajo zagotoviti, da se državljanom tretjih držav, ki spadajo pod režim Direktive o vračanju 2008/115, zavarovani pravica do zasebnosti in prepoved nečloveškega ravnanja ter da se "kolikor je mogoče, ohrani enotnost družine z družin

Sodna presoja zakonitosti izpodbijane odločbe, ki se nanaša na prošnjo za status begunca in subsidiarno zaščito zaradi vsebinskega ujemanja z določbo 51. člena ZTuj-1 („prepoved prisilne odstranitve tujca“), hkrati pomeni tudi presojo načela non-refoulement v smislu ZTuj-1 s tem, da je načelo non-refoulement iz 51. člena Tuj-1 zgolj dodatno varovalo tega načela ius cogens za primer, ko bi prišlo do spremenjenih razmer v izvorni državi tujca po izvršljivosti odločbe o mednarodni zaščiti in v takem primeru ima stranka možnost na pristojni organ vložiti predlog za dovolitev zadrževanja po 52. členu ZTuj-1. Prva kršitev (2. odstavka 32. člena in 1. odstavka 76. člena ZMZ) v izpodbijani odločbi je torej podana, ker izrek, s katerim sta bili zavrnjeni prošnji za mednarodno zaščito, ne vsebuje paricijskega roka, v katerem bi lahko tožnici prostovoljno zapustili Slovenijo. Druga procesna nezakonitost v izpodbijani odločbi je podana zaradi tega, ker tožena stranka ni zaslišala drugo-tožeče stranke in ker ni ugotavljala vseh pravno-relevantnih dejstev v zvezi z drugo-tožečo stranko in bolezenskim stanjem dihal in ledvic prvo-tožeče stranke v kontekstu subsidiarne zaščite za obe tožn

Upravni organ se je v zadostni meri opredelil do pridobljenih poročil o aktualnih razmerah v tožnikovi matični državi. Tožnik pa ni dovolj jasno izkazal dejanj, na podlagi katerih bi tako upravni organ kot sodišče lahko presodila, da njegova vrnitev v izvorno državo ni mogoča. Zgolj navedbe, da mu grozijo tako fizično kot psihično ter da je tarča posmeha in številnih opazk, pa ne dosegajo standarda ogroženosti iz 51. člena ZTuj-1. Različna poročila sicer lahko kažejo na določene probleme glede verske svobode manjšinskih verskih skupnosti, vendar ne pomenijo takšne okoliščine, ki bi narekovale prepoved prisilne odstranitve tujca.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožeča stranka v izvorni državi (BiH) očitno ne bo ogrožena in ji ne grozi preganjanje v smislu določbe 51. člena ZTuj-1.