52. člen ZTuj-1-UPB1

Sodna presoja zakonitosti izpodbijane odločbe, ki se nanaša na prošnjo za status begunca in subsidiarno zaščito zaradi vsebinskega ujemanja z določbo 51. člena ZTuj-1 („prepoved prisilne odstranitve tujca“), hkrati pomeni tudi presojo načela non-refoulement v smislu ZTuj-1 s tem, da je načelo non-refoulement iz 51. člena Tuj-1 zgolj dodatno varovalo tega načela ius cogens za primer, ko bi prišlo do spremenjenih razmer v izvorni državi tujca po izvršljivosti odločbe o mednarodni zaščiti in v takem primeru ima stranka možnost na pristojni organ vložiti predlog za dovolitev zadrževanja po 52. členu ZTuj-1. Prva kršitev (2. odstavka 32. člena in 1. odstavka 76. člena ZMZ) v izpodbijani odločbi je torej podana, ker izrek, s katerim sta bili zavrnjeni prošnji za mednarodno zaščito, ne vsebuje paricijskega roka, v katerem bi lahko tožnici prostovoljno zapustili Slovenijo. Druga procesna nezakonitost v izpodbijani odločbi je podana zaradi tega, ker tožena stranka ni zaslišala drugo-tožeče stranke in ker ni ugotavljala vseh pravno-relevantnih dejstev v zvezi z drugo-tožečo stranko in bolezenskim stanjem dihal in ledvic prvo-tožeče stranke v kontekstu subsidiarne zaščite za obe tožn

Upravni organ se je v zadostni meri opredelil do pridobljenih poročil o aktualnih razmerah v tožnikovi matični državi. Tožnik pa ni dovolj jasno izkazal dejanj, na podlagi katerih bi tako upravni organ kot sodišče lahko presodila, da njegova vrnitev v izvorno državo ni mogoča. Zgolj navedbe, da mu grozijo tako fizično kot psihično ter da je tarča posmeha in številnih opazk, pa ne dosegajo standarda ogroženosti iz 51. člena ZTuj-1. Različna poročila sicer lahko kažejo na določene probleme glede verske svobode manjšinskih verskih skupnosti, vendar ne pomenijo takšne okoliščine, ki bi narekovale prepoved prisilne odstranitve tujca.

Splošno načelo enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave je obvezujoče pravno načelo tudi za upravne organe v upravnem postopku, ko gre za odločanje o dovoljenju za prvo prebivanje zaradi dela oziroma zaposlitve. Obveznost spoštovanja tega načela je v teh upravnih zadevah sicer specifična, kajti zaradi njihove ekonomsko-politične narave ima upravni organ določeno polje proste presoje, znotraj katere izda ali pa ne izda upravnega dovoljenja. Razlike v obravnavanju vlog, do katerih prihaja na podlagi izvajanja določene upravne politike, so dopustne samo, če imajo objektivno in upravičeno podlago, v nobenem primeru pa ne smejo biti diskriminatorne (v negativnem smislu) na podlagi določenih osebnih okoliščin, kot so na primer: rasa, vera, narodnost, spol. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka upoštevati zatrjevanja tožeče stranke glede (morebitne) prakse odločanja v tovrstnih primerih, ko gre za zavrnjene prosilce za azil, ki jim je izdano dovoljenje po 52. členu ZTuj-1 in se jim dovoljenje za prvo prebivanje zaradi dela in zaposlitve vroča v tujini, ter ponovno odločiti o zadevi ob upoštevanju načela enakosti pred zakonom.

Pravica do zadrževanja tujca v Republiki Sloveniji velja oziroma se izvaja le na ozemlju Republike Slovenije. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnik zaradi odhoda iz Republike Slovenije ne izkazuje več pravnega interesa za upravni spor v zadevi izdaje dovoljenja za zadrževanje tujca po 52. členu ZTuj-1.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožeča stranka v izvorni državi (BiH) očitno ne bo ogrožena in ji ne grozi preganjanje v smislu določbe 51. člena ZTuj-1.

Organ prve stopnje je v zvezi s trenutnim stanjem vpogledal tudi poročilo OSCE za Občino A in zaključil, da ta občina ne spada med občine, za katere velja, da so v zelo nestabilnem varnostnem okolju. Tožnica tudi tega podatka in zaključka ne izpodbija v tožbi. Tožnica tudi ne izpodbija zaključkov organa prve stopnje, da je njen strah zaradi neustreznih standardov zdravstvenega varstva v matični državi objektivno neutemeljen. Po presoji sodišča sta tako organ prve stopnje kot tožena stranka preučila aktualne razmere v matični državi tožnice in utemeljeno ugotovila, da ne trajajo več razlogi, ki jih zakon določa v 1. in 2. odstavku 52. člena v zvezi z 51. členom ZTuj-1. Tako organ prve stopnje kot tožena stranka sta navedla razloge za svojo odločitev, obrazložitev obeh odločb pa obsega vse kar zahteva 214. člen ZUP.

Zakonodajalec je vezal določilo dovolitve zadržanja na prepoved prisilne odstranitve tujca. Zadrževanje se zato dovoli, če bi bila prisilna odstranitev v nasprotju s 51. členom tega zakona (1. alinea 2. odstavka 52. člena ZTuj-1). Tožena stranka pa v izpodbijani odločbi ni ugotavljala v povezavi s 3. odstavkom 52. člena ZTuj-1 ali še trajajo razlogi na strani tožnikov, da bi bila njihova prisilna odstranitev v nasprotju z 51. členom ZTuj-1. Tožniki so v prošnji navedli razloge za podaljšanje dovoljenja za zadrževanje, vendar se tožena stranka ni opredelila do teh razlogov in tudi ni navedla dejstev in okoliščin, na podlagi katerih je sprejela svojo odločitev (3., 5. in 6. točka 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list SRS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP), zato odločbe tožene stranke ni mogoče preizkusiti. Iz izpodbijane odločbe namreč ne izhajajo razlogi, ki so narekovali izdajo prvotne odločbe o dovolitvi zadrževanja in tožena stranka ni primerjala takratnega stanja v matični državi in razlogov zakaj je bilo izdano dovoljenje za zadrževanje z razlogi in dejstvi, ki jih sedaj tožniki zatrjujejo, da vrnitev tožnikov v matično državo