VSM Sodba in sklep I Cp 511/2025

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na podredni tožbeni zahtevek (II. točko izreka) in stroške postopka (III. točka izreka) razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje (I. točka izreka).

III. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahteva, da se ugotovi, da je do 1/2 solastnica nepremičnine parc. št. 1845/2 k. o. ..., toženec pa solastnik do preostale 1/2 ter da je toženec dolžan izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim bo omogočen vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Nadalje je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, s katerim tožnica zahteva, da ji je toženec dolžan plačati 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. V III. točki izreka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožnica. Navaja, da je sodišče zmotno vlaganja pravdnih strank opredelilo kot vlaganje tožnice v premoženje pokojne matere toženca, saj sta oba zakonca vlagala svoje skupno premoženje v stanovanjsko hišo z namenom, da bosta tam z družino živela. Tako je zmoten zaključek, da tožnica ni vlagala v skupno premoženje in ni pridobila deleža na skupnem premoženju, saj je obseg vlaganj opisala in trdila, kaj vse je bilo financirano iz skupnih sredstev. Tožnica je pridobila delež na skupnem premoženju na zakonski podlagi, katerega pa je potrebno šele določiti, obseg pa je dokazovala z izvedencem gradbene stroke. Nadalje se ne strinja z zastaranjem njenega zahtevka, saj dokler se zakonca ne sporazumeta o deležih na skupnem premoženju, zastaranje zahtevkov ne teče. Sodišče je vzelo napačno pravno podlago, ko je uporabilo določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj bi moralo odločiti v skladu z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Res je, da se je tožnica odselila v letu 2013, zakonska zveza pa takrat še ni razpadla, saj sta se s tožencem razvezala šele v letu 2023. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

5Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da se ugotovi, da je solastnica na 1/2 nepremičnine, ki je sedaj v izključni lasti toženca, slednjo pa je podedoval po svoji materi.

6Med strankama je nesporno, da sta razvezana zakonca, ki sta se leta 1997 preselila v stanovanjsko hišo v lasti toženčeve matere, kateri je slednjo po smrti matere podedoval in je sedaj v zemljiško knjigo vpisan kot lastnik do celote. Nadalje je nesporno, da se je tožnica iz skupnega naslova odselila aprila 2013 in da sta se pravdni stranki 7. 7. 2023 razvezali.

7Tožnica tako uveljavlja eno polovico nepremičnine iz naslova vlaganj skupnega premoženja pravdnih strank v nepremičnino tretjega - matere toženca, podredno pa uveljavlja izplačilo denarnega zneska iz naslova vlaganj skupnega premoženja pravdnih strank v nepremičnino, pri čemer delež na skupnem premoženju ocenjuje na 1/2. Glede na časovni okvir glavnine zatrjevanih vlaganj v letu 1996 in 1997 je sodišče prve stopnje pravilno v predmetni zadevi uporabilo določbe takrat veljavnega ZTLR, prav tako pa je v predmetni zadevi potrebno uporabiti določbe takrat veljavnega ZZZDR. Tožničin zahtevek temelji na 59. členu ZZZDR. Takrat veljavni ZTLR je omogočal pridobitev lastninske pravice tudi z vlaganji ob soglasju lastnika stvari bodisi originarno, če je z vlagatelji nastala nova stvar v smislu določil o gradnji na tujem svetu (21. do 26. člen ZTLR), bodisi s pravnim poslom (33. člen ZTLR). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da glede na zatrjevanja tožnice zgolj golo dovoljenje oziroma strinjanje takratne lastnice - tašče tožnice, da nekdo adaptira obstoječo stanovanjsko hišo, še ne pomeni, da lastnik stvari avtomatično privoli v spremembo solastninskih razmerij. Na podlagi teh zatrjevanj je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni pridobila solastninskega deleža na nepremičnini, pravilen, saj dejstvo, da jima je toženčeva mati dovolila bivati in v nepremičnini ter opraviti določene spremembe in izboljšave, slednji ne dajejo solastniških upravičenj (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

8Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da glede na zatrjevanja tožnice slednja ni podala ustreznih trditev, v kolikšni meri so se vlaganja odrazila na obravnavani nepremičnini, da je nastal nov del objekta oziroma se spremenila sama identiteta stavbe. Iz njenih navedb namreč izhaja, da je še vedno šlo za isti stanovanjski objekt, ki je bil kvalitetnejši za bivanje, zato o nastanku nove stvari ni mogoče govoriti.¹

9Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje primarni tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, zato je sodišče druge stopnje v tem delu (II. točka izreka) pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10Tožnica je v podrednem tožbenem zahtevku zatrjevala, da sta v času trajanja zakonske zveze skupaj s tožencem vlagala v nepremičnino pokojne tašče, in sicer sta vložila kot skupno premoženje v znesku 80.000,00 EUR, zato iz tega naslova zahteva 1/2 zneska, kar predstavlja vtoževanih 40.000,00 EUR.

11Zaključek sodišča prve stopnje, da je predmetni zahtevek zastaral, je materialno pravno zmoten, saj navedenega denarnega zneska ni mogoče obravnavati kot obligacijskega po takratnem ZOR oz. niti po sedanjem OZ.

12Tožnica uveljavlja izplačilo svojega deleža na skupnem premoženju skladu z 59. členom ZZZDR².

13Predmetni spor je tako spor o skupnem premoženju in deležih strank na njem. Res je, da tožnica ni postavila ugotovitvenega zahtevka, vendar ugotavljanje deleža na skupnem premoženju predstavlja predhodno vprašanje, sam spor pa je spor stvarnopravne narave. Tožnica namreč uveljavlja civilno delitev tega premoženja tako, da ji večinski lastnik izplača delež, ki predstavlja delež na skupnem premoženju. Zgolj zaradi vtoževanja denarnega zneska, ki predstavlja ekvivalent njenega deleža na skupnem premoženju, ki sta ga s tožencem vlagala v premoženje tretje osebe, zahtevek ne izgubi stvarnopravne narave in zaradi tega spor ne postane obligacijski.³Ker je predmetni zahtevek potrebno obravnavati skladno z ZZZDR, bivša zakonca - pravdni stranki, pa se o sami višini deleža na skupnem premoženju še nista sporazumela, takšno zastaranje denarnega zahtevka ne more pričeti teči, saj zahtevek še ni določljiv, kot pravilno opozarja pritožba.⁴

14Zaradi zmotnega materialnopravnega pristopa sodišča prve stopnje, ki je v predmetni zadevi uporabilo 48. člen SPZ, ne da bi upoštevalo določbe ZZZDR oziroma Družinskega zakonika (DZ), sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev in je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je sodišče druge stopnje pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede podrednega zahtevka (II. točka izreka) razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, saj sodišče na drugi stopnji ne more predmetna vprašanja prvič reševati samo (355. člen ZPP).

15Posledično je razveljavilo tudi odločitev o stroških pravdnega postopka (III. točka izreka).

16V ponovljenem postopku, bo sodišče prve stopnje podredni zahtevek obravnavalo z vidika pravice do delitve skupnega premoženja (59. člen ZZZDR), ki je nastalo z vlaganji v času trajanja zakonske zveze, pri tem se bo moralo ukvarjati še z ugovori toženca o nadpolovičnem deležu na skupnem premoženju.

17Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP.

¹ VS RS II Ips 721/2006 z dne 12. 3. 2009, sodba II Ips 872/2009 z dne 30. 6. 2011 in druge.
² 59. člen ZZZDR: 1) Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. 2) V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva sodišče ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.
³ VS RS Sodba II Ips 305/1996 z dne 5. 2. 1998.
⁴ VS RS Sodba in sklep II Ips 1216/2008 z dne 21. 6. 2012, VS RS sodba II Ips 108/2001 z dne 4. 10. 2001.