135. člen ZV-1

Upravni organ bi tožeči stranki moral že pred izdajo odločbe omogočiti, da se izjavi o vseh okoliščinah zadeve, zlasti upoštevaje dejstvo, da je tožeča stranka sicer izvrševala naložene obveznosti po predhodno izdanem delnem vodnem dovoljenju, izpodbijana odločba pa je posegla v njene že pridobljene pravice. Prvostopenjski organ bi v obrazložitvi izpodbijane odločbe moral tudi navesti, na določbo katere točke prvega odstavka 144. člena ZUP opira vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka, obrazložiti pa bi tudi moral, kako je določbo uporabil.

Toženka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je tožniku dana možnost priključitve na javni vodovod, saj občina s predmetnim vodovodom zagotavlja opravljanje storitev javne službe oskrbe s pitno vodo. Zato je pravilna tudi njena odločitev, da z dnem izvedbe priključitve stanovanjske stavbe na naslovu prebivanja tožnika na javni vodovod oziroma najkasneje 2 leti od dokončnosti te odločbe, preneha vodna pravica, podeljena s predhodno izdanim vodnim dovoljenjem.

Iz izpodbijanega akta izhaja, da je imel tožnik na podlagi vodnega dovoljenja z dne 23. 2. 2006 in njegove spremembe z dne 18. 10. 2006 pravico do rabe vode za tehnološke namene iz izvira ... v skupni količini največ 0,03 l/s oziroma v skupni letni količini največ 400 m3. Dovoljenje je bilo izdano za določen čas do 31. 12. 2021. Tožnik zadnja tri leta vodne pravice ni izvajal. Kot pove že samo ime, imetnik vodne pravice nima obveznosti, tj. vode ni dolžan rabiti, ampak ima pravico uporabljati vodo v obsegu, določenem v vodnem dovoljenju. Tej pravici se lahko odpove ali je ne izvršuje in če je ne izvršuje dve zaporedni leti, pravica preneha.

Tožena stranka je pravilno obračunala vodno povračilo za pridobivanje toplote v višini zneska za letno količino energije, ki bi jo lahko tožnik odvzel na podlagi dodeljene vodne pravice. Če je obseg rabe vode odvisen od letne razpoložljivosti vodnega dobra, se višina vodnega povračila zmanjša sorazmerno razmerju med letnim obsegom, ki je razpoložljiv in letnim obsegom, ki ga določa vodna pravica. Če pa je obseg rabe odvisen od načina rabe končnega uporabnika, ki ne omogoča polnega izkoriščanja vodne pravice, se višina zmanjša sorazmerno razmerju med dejanskim letnim obsegom in letnim obsegom, ki ga določa vodna pravica. Tožbena navedba, da porabi le eno tisočinko vodne dobrine iz koncesijske pogodbe tako ni upoštevna, saj tožnik v tožbi ne navaja, da način rabe vode ne omogoča polnega izkoriščanja vodne pravice, zato tudi ni razlogov za sorazmerno zmanjšanje višine vodnega povračila.

Nesorazmerni stroški, ki jih zatrjuje tožeča stranka (zamenjava vodovodne napeljave in plačilo komunalnega prispevka), ne predstavljajo stroškov, povezanih z izvedbo priključka na javni vodovod. Priključek na javni vodovod predstavlja le cevovod od javnega vodovoda do odjemnega mesta in njegova oprema.

Po 6. točki prvega odstavka 135. člena ZV-1 vodno dovoljenje za lastno oskrbo s pitno vodo preneha z nastankom obveznosti priključitve na javni vodovod po predpisih o oskrbi s pitno vodo.

Oddaljenost tožnikovih stavb od javnega vodovoda je manjša od 200 metrov, tožnika pa tudi nista izkazala, da bi jima priključitev povzročila nesorazmerne stroške, zato je vodno dovoljenje prenehalo veljati.