49. člen ZSPJS

Tožnik je ob prevedbi v nov plačni sistem leta 2008 pridobil pravico do t.i. varovane plače, to je pravico do prejemanja razlike med primerljivim zneskom plače po predpisih, ki so se uporabljali do vstopa v nov plačni sistem in primerljivim zneskom plače po predpisih novega plačnega sistema. Tožena stranka je tožniku do vključno maja 2012 izplačevala varovano plačo, od junija 2012 dalje pa plačo brez upoštevanja pravice do varovane plače. Dne 31. 5. 2012 je namreč pričel veljati ZUJF, ki je v 116. členu črtal pravno podlago za izplačilo varovane plače (prvi in drugi odstavek 49. člena ZSPJS). Tožnik zato v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je tožena stranka enostransko posegla v njegovo pravico do izplačila plače.

Tožnica ob prevedbi plače z dnem 1. 8. 2008 ni bila upravičena do zahtevanega višjega količnika plače. Tožnica je prejemala plačo, izračunano skladno z osnovo (količnikom) določeno v pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto samostojni analitik I, ki jo je podpisala, z njo soglašala in tej pogodbi tudi ni ugovarjala, zato je bilo to delovno mesto pravilno prevedeno v delovno mesto farmacevt - delo s citostatiki v 38. plačilni razred. Tožnici je zakonito določen 38. plačilni razred in je zato zahtevek tožnice, ki se nanaša na obdobje od 1. 8. 2008 dalje za ugotovitev pravilnosti prevedbe plače, skladno z novim plačnim sistemom in posledično uveljavljanje razlike v plači, neutemeljen.

Tožbeni zahtevek, kot ga je postavila tožnica, je denarni zahtevek (izplačilo razlike v plači), ki ga je možno uveljavljati pred sodiščem neposredno (4. odstavek 204. člena ZDR). Tožnica ne izpodbija odločb tožene stranke oziroma pogodbe o zaposlitvi, temveč vtožuje le razliko v plači med plačo, ki ji je bila določena v pogodbi o zaposlitvi in plačo, do katere bi bila upravičena, če bi toženka upoštevala višji količnik zaradi napredovanj. Takšen zahtevek pa je tudi v primeru, če je postavljen opisno (kot je bilo v konkretnem primeru), potrebno obravnavati kot čisti denarni zahtevek, za katerega tožnici ni potrebno izkazovati predhodnega varstva pravic pri delodajalcu. Iz 4. odstavka 3.a člena ZSPJS izhaja, da je v primeru napačne določitve in izplačila plače (ki je določena in izplačana v nasprotju s 3. odstavkom 3. člena ZSPJS) pisna zahteva javnega uslužbenca procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da lahko javni uslužbenec pred pristojnim sodiščem vloži zahtevo za sodno varstvo. ZSPJS torej ne določa roka za sodno varstvo, prav tako pa tudi kot procesno predpostavko za sodno varstvo določa zgolj vložitev pisne zahteve pri delodajalcu. Tožnica je na tožen

V primeru presoje zakonitosti aneksa k pogodbi o zaposlitvi, s katerim je bila opravljena prevedba po prehodu v nov plačni sistem, je bistveno, ali je bila prevedba plače v nov plačni sistem opravljena pravilno in v skladu z ZSPJS in splošnimi akti. Nominalni znesek osnovne plače delovnega mesta oziroma naziva, ki je podlaga za prevedbo, se določi tako, da se seštevek količnika delovnega mesta in dodatkov iz 49.b člena ZSPJS, pomnoži z vrednostjo osnove za obračun plač iz 4. odstavka 49. člena ZSPJS (2. odstavka 49. člena ZSPJS).

Določbo 49a. člena ZSPJS je potrebno razumeti tako, da se ob prevedbi nominalnih zneskov osnovne plače delovnega mesta oziroma naziva upošteva količnik, ki je bil za delovno mesto oziroma naziv določen v individualnem delovno pravnem aktu javnega uslužbenca, zadnjem veljavnem v mesecu pred prvim izplačilom plač po tem zakonu.

Ker 4. odstavek 49.c člena ZSPJS določa, da se nominalni znesek osnove plače prevede z uvrstitvijo v po vrednosti najbližji plačni razred iz priloge 1 zakona, bi morala biti tožnica uvrščena v tisti plačni razred iz priloge 1, ki je po vrednosti najbližji nominalnemu znesku osnovne plače. V obravnavanem primeru je sodišče izdalo sodbo, s katero je le ugotovilo nezakonitost izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka je bila kot višja sodnica pravilno prevedena v plačni razred 52 (izhajajoč iz njenega količnika 3,47) in pravilno uvrščena v 52. plačni razred. V obravnavnem primeru gre za sistemsko ureditev, ki ne upošteva vseh napredovanj, ampak le tista, ki so dosežena na zadnjem sodniškem mestu (torej okrajni sodnik, okrožni sodnik, višji sodnik ali vrhovni sodnik).