52. člen ZSPJS

Za odločitev je bistveno, ali je posamezna dejavnost, v zvezi s katero je bila tožniku odrejena pripravljenost, izvzeta od uporabe direktive; če je (vaje in usposabljanje), je bil kljub poudarjeni razpoložljivosti upravičen do plačila v višini 50 % urne postavke skladno z nacionalno zakonodajo. V nasprotnem primeru, za kar je šlo pri varovanju državne meje, pa je, ker se pripravljenost šteje v delovni čas, njegov zahtevek iz naslova razlike v plači utemeljen.

Tožnik je po pogodbi o zaposlitvi upravičen le do dodatka za delovno dobo, ne pa tudi do dodatka za stalnost. Glede na to, da ZSPJS v 23. členu ne določa dodatka za stalnost in tožnik tudi v pogodbi o zaposlitvi ni imel določeno, da mu pripada dodatek za stalnost, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da za izplačilo dodatka za stalnost tožniku, ni obstajala ustrezna pravna podlaga.

ZSPJS je z dnem uveljavitve (1. 8. 2008) posegel v vse področne zakone, ki določajo plače v javnem sektorju tako, da je razveljavil tiste določbe zakonov in predpisov, ki določajo plačo, s tem pa tudi višino dodatka za stalnost. Zato ne drži pritožbena navedba, da je v spornem primeru uporabljiv le prvi odstavek 98.f člena ZObr.

KPJS ne določa višine dodatka za stalnost, ampak jo določa 52. člen ZSPJS, kjer je določeno, da je dodatek za stalnost enak dodatku za delovno dobo, ki je določen v 35. členu KPJS. Zato pritožba napačno navaja, da je višina dodatka za stalnost, določena s KPJS, v nasprotju z določbo 4. člena ZKolP, ker naj bi bila v KPJS višina dodatka za stalnost manj ugodna od višine, ki je določena z zakonom. Sodišče prve stopnje je pravilno zavzelo stališče, da je ZSPJS s 1. 8. 2008 posegel v vse področne zakone, ki določajo plače v javnem sektorju, saj je takšne določbe razveljavil, kar se nanaša tudi na višino dodatka za stalnost. Določbe področnih zakonov tako veljajo le v delu, ki se nanašajo na določitev pogojev za priznanje pravice do dodatka, ne pa tudi višine. Ta je sedaj enotna in znaša 0,33 % od osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe.

Ob upoštevanju celotne določbe šestega odstavka 105. člena ZFU je pravilen sklep, da so javni uslužbenci do dodatka za stalnost upravičeni le za obdobje, ko so opravljali delo pooblaščenih uradnih oseb v smislu določb ZCS-1 oziroma uradnih oseb v smislu določb ZFU. Pri presoji pravice do dodatka za stalnost je treba upoštevati nadaljnjo določbo drugega stavka šestega odstavka 105. člena ZFU o tem, da dodatek za stalnost iz prejšnjega stavka pripada uradnim osebam iz tega zakona, ki opravlja zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu, v višini, določeni z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju. Iz te določbe nedvomno izhaja, da so do dodatka na stalnost upravičeni zgolj tisti zaposleni v finančni upravi, ki so uradne osebe v smislu določb ZFU in ki opravljajo zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu in ne vsi uslužbenci finančne uprave.

Ob upoštevanju določbe šestega odstavka 105. člena ZFU je pravilen sklep, da so javni uslužbenci do dodatka za stalnost upravičeni le za obdobje, ko so opravljali delo pooblaščenih uradnih oseb v smislu določb ZCS-1 oziroma uradnih oseb v smislu določb ZFU. Pri presoji pravice do dodatka za stalnost je treba upoštevati določbo drugega stavka šestega odstavka 105. člena ZFU o tem, da dodatek za stalnost iz prejšnjega stavka pripada uradnim osebam iz tega zakona, ki opravlja zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu, v višini, določeni z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju. Iz te določbe nedvomno izhaja, da so do dodatka na stalnost upravičeni zgolj tisti zaposleni v finančni upravi, ki so uradne osebe v smislu določb ZFU in ki opravljajo zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu in ne vsi uslužbenci finančne uprave.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnica z izvolitvijo v naziv redne profesorice pridobila tudi pravico do uvrstitve v plačni razred tega naziva (tj. v 50. plačni razred). Pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava, ker pri odločitvi ni upoštevalo omejitev napredovanj in načina napredovanja, ki jih je 1. 8. 2008 uveljavil ZSPJS kot kogentni predpis. Sodišče prve stopnje bi moralo plačni razred, v katerega je tožnica uvrščena od izvolitve v naziv redne profesorice dalje, določiti tako, da bi plačni razred, ki ga je dosegla v nazivu pred izvolitvijo (47. plačni razred), na podlagi prvega odstavka 19. člena ZSPJS povečalo za en plačni razred (48. plačni razred), saj za povečanje za tri plačne razrede, kot je to storilo sodišče prve stopnje (iz 47. v 50. plačni razred), ni pravne podlage.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je tožnica kot javna uslužbenka zaradi izvolitve v naziv izredni profesor upravičena napredovati v 46. plačni razred.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljala ugotovitev, da je na delovnem mestu „izredni profesor“ z dnem 1. 7. 2010 napredovala iz 43. v 46. plačni razred in da je tožena stranka dolžna z njo skleniti Aneks k pogodbi o zaposlitvi ter ji izplačati razlike v plači. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo na podlagi določb Pravilnika o napredovanju na delovnem mestu Univerze v Mariboru z dne 27. 5. 1999 - Pravilnik 1999, ki je veljal v spornem času julija 2010. Štelo je, da Pravilnik 1999 ni bil razveljavljen z uveljavitvijo Pravilnika o napredovanju zaposlenih Univerze v Mariboru v plačne razrede dne 12. 11. 2010 - Pravilnik 2008 in ga ni razveljavila niti ZSPJS. Takšno stališče sodišča prve stopnje je napačno. Res je Pravilnik 1999 še veljal, vendar je bilo potrebno zaradi načela zakonitosti upoštevati omejitev napredovanj in načina napredovanja, ki jih je uveljavil ZSPJS kot kogentni predpis. Pravilnik 1999 bi smelo sodišče uporabiti le toliko, kolikor ni v nasprotju z veljavnim zakonom ZSPJS, pri čemer po določilih ZSPJS delavec ne bi mogel napredovati za več kot dva plačna razreda. Sicer pa tudi po splošnih razlagalnih pravilih prava določ

ZVNDN v drugem odstavku 106. d člena določa, da javnim uslužbencem na področju zaščite in reševanja, ki opravljajo v skladu s sistemizacijo delovnih mest operativne naloge zaščite, reševanja in pomoči ali so razporejeni na opravljanje takih nalog v Civilni zaščiti več kot deset let, pripada za vsako nadaljnje začeto leto dela dodatek za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače. Čeprav za delovno mesto inšpektor (ki ga je zasedal tožnik) do spremembe akta o sistemizaciji pogoj opravljanja operativnih nalog zaščite, reševanja in pomoči v sistemizaciji ni bil določen, je tožnik do plačila dodatka za stalnost v vtoževanem obdobju upravičen, saj je bil razporejen na opravljanje operativnih nalog zaščite, reševanja in pomoči v Civilni zaščiti več kot deset let. Terjatev iz naslova dodatka za stalnost je dospela v plačilo z izplačilom plače za posamezni mesec, zato je bila tožena stranka v zamudi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec, in ne šele od vložitve zahteve za izplačilo dodatka za stalnost oziroma od vložitve pritožbe zoper sklep delodajalca.

Pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka za razveljavitev odločbe tožene stranke o zavrženju (prepoznega) ugovora gre za presojo pravilne uporabe materialnega prava, zaradi česar je treba sprejeti meritorno odločitev.