VDSS Sodba Pdp 111/2022

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova odpravnine ob upokojitvi dodatno obračunati znesek 2.877,93 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2021 dalje do plačila (I. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več, pa je zavrnilo, in sicer obračun še dodatnega zneska odpravnine ob upokojitvi v višini 1.063,62 EUR bruto, odvedbo davkov in prispevkov in izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2021 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 236,58 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper odločitev v I. in III. točki izreka sodbe se pritožuje toženka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tudi v izpodbijanem delu. Meni, da je sodišče napačno upoštevalo višino tožnikove plače za mesec junij 2021, saj je poleg osnovne plače, ki je na plačilni listi označena kot Z070 in ki jo je upoštevala toženka, upoštevalo tudi praznik in letni dopust, dodatno pa je v osnovo za izračun odpravnine vštelo še dodatek za delo preko polnega delovnega časa in del plače za delovno uspešnost. Pojasnjuje, da je odpravnino ob upokojitvi tožnika izračunala enako kot ostalim javnim uslužbencem, skladno z navodilom Ministrstva za javno upravo, iz katerega izhaja, da je zadnja plača javnega uslužbenca dejanska plača za redno delo, ki jo je prejel za 174 ur v zadnjem mesecu pred upokojitvijo z vsemi dodatki, razen dodatkom za delo preko polnega delovnega časa. Vztraja na stališču, da bi moralo sodišče kot pravno podlago za odločitev poleg določb ZSPJS upoštevati tudi Uredbo o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju. Meni, da je pri izračunu osnove pravilno upoštevala, da je plača tožnika brez variabilnih dodatkov in delovne uspešnosti meseca junija 2021 znašala 2.004,81 EUR oziroma brez stalnih in variabilnih dodatkov ter delovne uspešnosti 1.606,68 EUR in ne 2.390,82 EUR. Izračun, ki ga je opravilo sodišče, je napačen, ker je sodišče upoštevalo tudi variabilni dodatek (torej dodatek za nadurno delo) in delovno uspešnost, in tudi zato, ker je v znesku, ki ga je kot osnovo za izračun odpravnine upoštevalo sodišče, vštelo tudi obe nadomestili plače, to je nadomestilo za praznik in letni dopust. Drži, da 32. člen ZSPJS vključuje tudi dodatek za delo preko polnega delovnega časa, vendar pa je ta dodatek variabilen, medtem ko so ostali dodatki stalni dodatki, kar je argument za različno obravnavo dodatkov. Ker gre za delo preko rednega delovnega časa, se tega dodatka pri izračunu osnove za odmero odpravnine ne upošteva. Nadalje sodišču očita, da ni ponudilo nobenega utemeljenega razloga niti zakonske podlage, zaradi katere je pri osnovi za izračun odpravnine upoštevalo tudi del plače za delovno uspešnost, zato meni, da je podana kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbi prilaga izsek iz Navodil v sistemu MFERAC, ki določa osnovo za izračun odpravnine ob upokojitvi. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj je ta napačna zaradi napačne odločitve v ugodilnem delu sodbe. V zvezi s stroški postopka še izpostavlja, da tožnikova pripravljalna vloga ni bila potrebna za postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in da je odločitev materialno pravno pravilna.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh odločilnih dejstev in ugovorov toženke ter da izpodbijana sodba tudi sicer nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, zato nista podani v pritožbi očitani kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek za plačilo premalo izplačane odpravnine ob upokojitvi po prvem odstavku 4. člena Aneksa k Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti (Aneks h KPND; Ur. l. RS, št. 80/2018). Ta določa, da znaša odpravnina ob odhodu v pokoj tri povprečne mesečne plače zaposlenega v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece oziroma tri zadnje mesečne plače javnega uslužbenca, če je to zanj ugodneje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka pri izračunu tožnikove odpravnine pravilno upoštevala tri plače v zadnjem mesecu tožnikovega dela pri toženki, to je tri plače za mesec junij 2021 (kar ni predmet presoje v pritožbenem postopku), vendar pa toženka ni upoštevala pravilne višine te tožnikove plače (čemur toženka v pritožbi nasprotuje). Upoštevala je namreč nižji znesek plače za mesec junij 2021, kot jo je obračunala tožniku, saj ni upoštevala obračunane osnovne plače (pač pa nižji znesek), kot tudi ne dodatka za delo preko polnega delovnega časa, ki ga je tožnik prejel za ta mesec.

8Sodišče prve stopnje je pri presoji, kaj zajema pojem plača, kot osnova za izračun odpravnine na podlagi določila prvega odstavka 4. člena Aneksa h KPND, pravilno izhajalo iz določil Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.). Ta v prvem odstavku 5. člena določa, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. ZSPJS v 23. členu določa vrste dodatkov, med katerimi so tudi dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času. Ti dodatki pa so našteti v 32. členu ZSPJS, med njimi je tudi dodatek za delo preko polnega delovnega časa.

9Upoštevaje navedena določila toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da se pri izračunu odpravnine ob upokojitvi ne upošteva dodatek za delo preko polnega delovnega časa. Osnova za izračun tožnikove odpravnine po prvem odstavku 4. člena Aneksa h KPND je tožnikova zadnja mesečna plača, kamor sodi osnovna plača, del plače za delovno uspešnost in vsi dodatki, ki so bili del plače za zadnji mesec tožnikovega dela. Toženka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za stališče, da v osnovo za izračun odpravnine sodijo le nekateri (stalni) dodatki oziroma le plačilo za delo v rednem delovnem času. Takšno stališče nima podlage v že navedenih določilih. Aneks h KPND pojma plače kot osnove za izračun odpravnine ni natančneje opredelil oziroma tega pojma ni zožil v smislu, da bi bilo treba pri osnovi upoštevati le nekatere dodatke, nekaterih pa ne, za kar se zavzema toženka. Glede na to, da so dodatki sestavni del plače, je treba v osnovo za izračun odpravnine upoštevati vse dodatke (tudi dodatek za delo preko polnega delovnega časa¹), vendar le, če so bili ti del plače za zadnji mesec dela. Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na Uredbo o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 14/2009 in nasl.), saj iz nje ne izhaja način izračuna odpravnine ob upokojitvi.

10Sodišče prve stopnje je tako kot osnovo za izračun tožnikove odpravnine pravilno upoštevalo tožnikovo celotno obračunano plačo za mesec junij 2021, vključno z obračunanim dodatkom za v tem mesecu opravljeno delo preko polnega delovnega časa. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo višino tožnikove zadnje plače, ker so v njej zajete tudi postavke za praznik, letni dopust in del plače za delovno uspešnost, ki po mnenju toženke ne bi smele biti, so nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Toženka je namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje v zvezi s tem, kaj sodi v tožnikovo plačo kot osnovo za izračun odpravnine, ugovarjala le, da se ne upoštevata dodatek za delo preko polnega delovnega časa in dodatek za delo v tveganih razmerah (slednji tožniku v mesecu juniju 2021 ni bil obračunan). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je tožnik skladno z že navedenimi določili Aneksa h KPND in ZSPJS upravičen do odpravnine, katere osnova za izračun je tožnikova zadnja obračunana plača (in ne le del te plače), ki zajema tožnikovo osnovno plačo, del plače za delovno uspešnost in dodatke, ki so bili del plače za zadnji mesec tožnikovega dela.

11Ker je predmet presoje tega spora pravilna odmera tožnikove odpravnine, niso relevantne pritožbene navedbe o tem, na kak način toženka sicer odmerja odpravnino ostalim javnim uslužbencem (prvi odstavek 360. člena ZPP). K pritožbi priložen izsek iz Navodil v sistemu MFERAC pa tudi sicer predstavlja nedovoljen nov dokaz, saj toženka ni dokazala, da ga brez svoje krivde ni mogla predložiti tekom postopka pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12Ker je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku, je posledično pravilna tudi odločitev o stroških postopka, da je torej toženka dolžna povrniti tožniku njegovemu uspehu v postopku ustrezni del stroškov postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnikova pripravljalna vloga, ki jo je vložil dne 3. 12. 2021, za postopek ni bila potrebna in da zato tožnik ni upravičen do povračila stroškov za to vlogo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Z navedeno vlogo je tožnik odgovoril na toženkine navedbe iz odgovora na tožbo, pri čemer ne držijo pritožbene navedbe, da je le ponovil tožbene navedbe; nadalje je tožnik s to vlogo glede na toženkine pripombe popravil prvo točko tožbenega zahtevka in se odpovedal glavni obravnavi. Upoštevaje navedeno mu je sodišče prve stopnje za to vlogo utemeljeno priznalo zahtevano povračilo stroškov.

13Glede na vse navedeno, ker torej niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti ne pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžna povrniti tožniku njegove stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče je tožniku priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar vse skupaj (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 279,99 EUR, ki mu jih je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

¹ Prim. sklep VSRS VIII Ips 62/2000.