VDSS Sodba Pdp 145/2026

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici v roku 8 dni plača del plače za redno delovno uspešnost za leto 2022 v višini 1.734,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2023 do plačila ter ji povrne odmerjene stroške postopka.

Toženka v pritožbi izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga njeno spremembo oziroma razveljavitev. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je svojo odločitev oprlo na četrti odstavek 7. člena Uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju, ki po njenem mnenju presega dopustni okvir podzakonskega akta. Meni, da navedena določba z uvedbo fikcije soglasja ustvarja obveznost izplačila javnih sredstev, kar bi lahko določal le zakon, zato bi moralo sodišče uporabo te določbe zavrniti (exceptio illegalis). Dalje uveljavlja, da sodišče ni ugotovilo, ali je bila vloga za izdajo soglasja popolna, čeprav je prav na popolnost vloge vezan nastop fikcije soglasja. Ker se sodišče do tega odločilnega dejstva ni opredelilo, naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka. Toženka nadalje nasprotuje tudi odločitvi o zakonskih zamudnih obrestih, saj meni, da ni bila v zamudi, ker je storila vse potrebno za pridobitev soglasja, pristojni organi pa se o popolnosti vloge niso izrekli. Kot bistveno pa izpostavlja tudi zmotno presojo pravnih učinkov sporazuma o prenehanju delovnega razmerja z dne 22. 1. 2024, sklenjenega po tem, ko naj bi po stališču sodišča že nastopila fikcija soglasja. Meni, da sta se stranki s tem sporazumom izrecno dogovorili, da bo toženka tožnici izplačala delovno uspešnost le v primeru dejanske odločitve Vlade RS, s čimer sta nastanek in zapadlost terjatve vezali na odložni pogoj. Ker vlada do danes ni odločila, obveznost po njenem mnenju še ni nastala. Opozarja še, da se sodišče do teh navedb ni vsebinsko opredelilo, temveč jih je pavšalno zavrnilo, zato naj bi bila podana tudi bistvena kršitev pravil postopka zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica kot namestnica direktorja upravičena do dela plače za redno delovno uspešnost za leto 2022. Presodilo je, da sklep sveta toženke z dne 6. 11. 2023, s katerim je bila tožnici določena delovna uspešnost v višini 1.734,05 EUR bruto, predstavlja ustrezno podlago za izplačilo, saj je bil sprejet v okviru pristojnosti sveta in v skladu z materialnimi omejitvami glede obsega sredstev. Kot ključno je štelo, da je bil sklep pravilno posredovan v soglasje ustanovitelju (vladi) preko pristojnega ministrstva, zaradi česar je začel teči 30-dnevni rok iz 7. člena Uredbe. Ker vlada v tem roku ni odločila, je nastopila fikcija soglasja. Zato odsotnost izrecnega soglasja vlade ne preprečuje izplačila.

Pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno relevantnih vprašanj, zlasti do pristojnosti posameznega organa v postopku odločanja, nastopa fikcije soglasja in pravnih učinkov Sporazuma z dne 22. 1. 2024. To, da se ni strinjalo s posamezno pravno razlago toženke, ne pomeni, da razlogov ni podalo.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabo četrtega odstavka 7. člena Uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju (Uredba) zavrniti, ker naj bi ta določba z vzpostavitvijo pravne fikcije nedopustno samostojno uvajala obveznost izplačila iz javnih sredstev. Pravico do dela plače za redno delovno uspešnost javnih uslužbencev plačne skupine B, kamor spadajo tudi direktorji (in namestniki direktorjev) določa že zakon, in sicer Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) v členih 21., 22. in 22.a). Uredba ne ustvarja nove pravice, temveč ureja način njenega uresničevanja, vključno s postopkom odločanja in rokom za izdajo soglasja. Določba o fikciji soglasja ne posega v zakonsko ureditev pravice, temveč zagotavlja njeno učinkovito uresničitev in preprečuje nedopustno zavlačevanje odločanja. Zato ne gre za urejanje materije, ki bi bila pridržana izključno zakonu, temveč za dopustno konkretizacijo zakonske norme. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo in ni imelo podlage za uporabo instituta exceptio illegalis.

Toženka v pritožbi očita, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je bila vloga za izdajo soglasja popolna. Toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirano zatrjevala, da vloga ne bi bila popolna, niti ni navedla, katere sestavine naj bi ji manjkale. Tega ne navede niti v pritožbi. Nasprotno, iz razlogov sodbe (točka 14) izhaja, da je sama priznavala ustreznost in popolnost vloge. Ker gre za dejansko vprašanje, ki ga toženka prvič problematizira šele v pritožbi brez konkretnih navedb, se pritožbeno sodišče s tem očitkom ne more vsebinsko ukvarjati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ne glede na to pa pritožbeno sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz nespornih dejstev med strankama in zato ni zagrešilo očitane bistvene kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Bistveni pritožbeni očitek se nanaša na razlago Sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 1. 2024 (B4). Pritožba uveljavlja, da sta stranki po nastopu fikcije soglasja izrecno dogovorili, da bo toženka obveznost izpolnila le v primeru dejanske odločitve Vlade RS, s čimer naj bi uvedli odložni pogoj. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Iz vsebine sporazuma izhaja, da sta stranki določili, da delodajalec tožnici iz delovnega razmerja ne dolguje ničesar drugega, razen med drugim tudi "morebitno izplačilo redne delovne uspešnosti za leto 2022 v skladu z Uredbo". S tem sta to terjatev izrecno opredelili kot še odprto oziroma neporavnano. Takšna formulacija pomeni, da sporazum tega vprašanja ni dokončno uredil, temveč ga je prepustil nadaljnji realizaciji v skladu z veljavno pravno ureditvijo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka ne izpodbija (tudi sicer pravilnega) pravnega stališča sodišča prve stopnje glede narave odločanja o delu plače za redno delovno uspešnost kot sestavljenega odločanja enega organa s soglasjem drugega organa, pri katerem soglasje ustanovitelja nastopi tudi po fikciji iz četrtega odstavka 7. člena Uredbe. Navedeni pravni okvir je v pritožbenem postopku nesporen, zato je treba tudi sporazum razlagati v okviru tega pravnega režima, ne pa mimo njega.

Sporazum se izrecno sklicuje na Uredbo o plačah direktorjev v javnem sektorju. S tem sta stranki sprejeli pravni režim, ki ureja pogoje in način uresničevanja pravice do dela plače za redno delovno uspešnost, vključno z določbo o fikciji soglasja ustanovitelja. Zato določb sporazuma ni mogoče razlagati tako, da bi izključevale učinke navedene fikcije ali uvajale strožji pogoj (dejansko odločitev vlade), kot ga določa sama Uredba. To bi bilo tudi v nasprotju z načelom omejitve pogodbene avtonomije iz 9. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in torej nezakonito. Določilo sporazuma, da bo delodajalec znesek izplačal, ko bo Vlada RS odločila, da javni uslužbenki pripada izplačilo, je tako treba razumeti v okviru zgoraj opisanega pravnega režima, ki vključuje tudi fikcijo soglasja. Navedeno določilo predstavlja zgolj deklaratorno klavzulo o načinu izplačila, ki temelji na napačni predpostavki, da je odločitev vlade še potrebna. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da sporazum ne uvaja odložnega pogoja in ne vpliva na že nastalo obveznost toženke.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da toženka ni bila v zamudi. Obveznost izplačila je zapadla z nastopom fikcije soglasja po poteku 30-dnevnega roka. Dejstvo, da pristojni organ ni odločil o soglasju, ne vpliva na zapadlost obveznosti, saj prav namen pravne ureditve v Uredbi preprečuje, da bi neaktivnost organa šla v škodo upravičenca. Sodišče prve stopnje je zato pravilno prisodilo tudi zakonske zamudne obresti.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP, prvi odstavek 165. člena ZPP).