VDSS Sodba in sklep Pdp 186/2020

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I., II., III. in V. točki izreka (ugodilnem delu) spremeni tako, da na novo glasi:

"I. Zavrne se zahtevek tožnice, da je sklep Komisije za pritožbe z dne 7. 3. 2018 v zvezi s sklepom tožene stranke z dne 27. 9. 2017 nezakonit in se razveljavi.

II. Zavrne se zahtevek tožnice na ugotovitev, da je s 1. 4. 2012 napredovala za 2 plačilna razreda in ji pravica do plače po 33. plačnem razredu pripada od 1. 4. 2014 dalje.

III. Zavrne se zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna za čas od 1. 4. 2014 do 30. 11. 2015 obračunati razliko v plači med 31. in 33. plačnim razredom, vključno z razliko pri vseh dodatkih k plači, ki bi jih tožnica prejela od osnove za 33. plačni razred, od tako obračunane razlike odvesti davke in prispevke ter tožnici plačati neto zneske mesečnih razlik v plači, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov razlike v plači za mesec avgusta 2015, september 2015, oktober 2015 in november 2015, ki tečejo od 11. v mesecu za razliko preteklega meseca do plačila.

V. Tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 186,30 EUR, v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku paricijskega roka."

II. Sklep sodišča prve stopnje z dne 9. 1. 2020 glede plačila sodne takse se razveljavi.

III. Tožnica je dolžna toženi stranki plačati pritožbene stroške v znesku 229,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po izteku paricijskega roka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sklep Komisije za pritožbe z dne 7. 3. 2018 v zvezi s sklepom tožene stranke z dne 27. 9. 2017 nezakonit in se razveljavi ter da se ugotovi, da je tožeča stranka s 1. 4. 2019 napredovala za 2 plačilna razreda in ji pravica do plače po 33. plačnem razredu pripada od 1. 4. 2014 dalje; da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 1. 4. 2014 do 30. 11. 2015 obračunati razliko v plači med 31. in 33. plačnim razredom, vključno z razliko pri vseh dodatkih k plači, ki bi jih tožnica prejela od osnove za 33. plačni razred, od tako obračunane razlike odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki plačati neto zneske mesečnih razlik v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov razlike v plači za mesec avgusta, september, oktober in november 2015, ki tečejo od 11. dne v mesecu za pretekli mesec (III. izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnice, da je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od neto razlike zneska v plači za čas od 1. 4. 2014 do 6. 9. 2015 in plačilo zakonskih zamudnih obresti od 6. do 10. dne v mesecu od neto razlik plač (IV. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške postopka v višini 391,99 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. izreka).

S sklepom z dne 9. 1. 2020 je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici v roku 8 dni plačati stroške sodne takse v znesku 120,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper ugodilni del sodbe in zoper sklep z dne 9. 1. 2020 se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Napredovanje javnih uslužbencev v plačne razrede ureja Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) in Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede. ZSPJS v tretjem odstavku 16. člena določa, da lahko javni uslužbenec na podlagi tega zakona napreduje vsaka tri leta za en ali dva plačna razreda, če izpolnjuje predpisane pogoje. Po mnenju tožene stranke je logična razlaga "napredovalnega obdobja" lahko zgolj in samo, da gre za obdobje, ki mora preteči oziroma poteči, da je pogoj "napredovalnega obdobja" sploh lahko izpolnjen. Napredovalno obdobje ne more biti krajše od treh polnih koledarskih let oziroma zgolj toliko, da javni uslužbenec od prve zaposlitve pridobi tri letne ocene, ampak šele po pretečenih treh letih. Drugačna razlaga navedenih določb oziroma razlaga tožnice bi pomenila, da javni uslužbenec lahko napreduje še preden potečejo tri leta, kar pa ni namen tretjega odstavka 16. člena ZSPJS in tretjega odstavka 1. člena Uredbe. Tožnica se je pri toženi stranki prvič zaposlila dne 1. 7. 2017 na delovnem mestu pripravnik - kriminalistični inšpektor - tehnični izvedenec, kjer je bila zaposlena do 30. 4. 2008 in je v tem času opravljala pripravništvo, nato pa je s 1. 5. 2008 tožnica nastopila delo na delovnem mestu kriminalistični inšpektor - tehnični izvedenec. Ker je tožnici napredovalno obdobje pričelo teči s 1. 5. 2008, bi tožnica pogoj doseženega oziroma pretečenega triletnega napredovalnega obdobja prvič lahko izpolnila 1. 5. 2011, vendar se tožnici na podlagi četrtega odstavka 8. člena Zakona in interventnih ukrepih v napredovalno obdobje ni štel čas od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011. Tožnica je pogoj pretečenega triletnega napredovalnega obdobja izpolnila s 1. 5. 2012 in ker se v skladu z določbo prvega odstavka 5. člena Uredbe postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev za vse javne uslužbence izvede do 15. marca in ker tožnica do 15. marca 2012 še ni izpolnila pogoja doseženega oziroma pretečenega triletnega napredovalnega obdobja, v letu 2012 ni napredovala v plačni razred. Tožnica bi lahko napredovala v letu 2013, vendar pa je ZUJF določil, da ne glede na 16. in 17. člen ZSPJS in na njegovi podlagi sprejetih predpisov in drugih predpisov in splošnih aktov javni uslužbenci in funkcionarji, ki izpolnjujejo pogoje za napredovanje v letu 2013 v letu 2013 ne napredujejo v višji plačni razred in ne napredujejo v višji naziv. Prav tako je Zakon o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2013 in 2014 določil, da javni uslužbenci in funkcionarji, ki izpolnjujejo pogoj za napredovanje v letu 2014, ne napredujejo v višji plačni razred in ne napredujejo v višji naziv. Obrazložitev sodišča, da v konkretnem primeru za napredovanje ni treba upoštevati triletnega napredovalnega obdobja, je v popolnem nasprotju z materialnopravnimi predpisi. Tudi v 19. točki obrazložitve sodišče napačno razlaga, da je bil namen uredbodajalca, da z uredbo določi drugačne, milejše pogoje za napredovanje, kot so bili določeni v Pravilniku, ki v prvem odstavku 5. člena določa, da zaposleni lahko napredujejo po preteku najmanj treh let od prve razporeditve oziroma zadnjega napredovanja. Tožnica dne 1. 4. 2012 še ni izpolnjevala pogojev za napredovanje v plačni razred, saj je napredovalno obdobje tožnice pričelo teči s 1. 5. 2008 in bi pogoj triletnega napredovalnega obdobja izpolnila šele s 1. 5. 2012. Potrebno je ločiti med napredovalnim in ocenjevalnim obdobjem. Napredovalno obdobje je obdobje treh let po prvi zaposlitvi, oziroma od zadnjega napredovanja v višji plačni razred. Ocenjevalno obdobje pa je obdobje od 1. 1. do 31. 12. vsakega leta. Tožena stranka se je sklicevala na sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 674/2018 z dne 8. 5. 2019 in I Pd 871/2018 z dne 15. 5. 2019, kjer je sodišče ugotovilo, da morata biti za napredovanje v višji plačni razred kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer pridobljene tri letne ocene ter pretečeno napredovalno obdobje treh let. Enako pa je sodišče odločilo tudi v zadevi opr. št. I Pd 14/2018 z dne 5. 11. 2019. Ker je odločitev o glavni stvari zmotna, je sodišče toženi stranki tudi napačno naložilo plačilo stroškov postopka, zato tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da tako ZSPJS in Uredba drugače kot prej veljavni pravilnik določata, da javni uslužbenec napreduje vsaka tri leta in ne določata, da javni uslužbenec napreduje šele, ko potečejo polna tri leta od zaposlitve oziroma zadnjega napredovanja. S Pravilnikom o napredovanju zaposlenih v državni upravi je bilo napredovalno obdobje določeno drugače, in sicer, da zaposleni lahko napreduje po poteku najmanj treh let od prve razporeditve. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pa napačno uporabilo materialno pravo.

6Med strankama je bilo predvsem sporno, ali je izpolnitev triletnega napredovalnega obdobja absolutni pogoj za napredovanje po Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami - ZSPJS) in Uredbi o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008 s spremembami - Uredba). Med strankama ni bilo sporno, da je tožnica zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist - tehnični izvedenec v uradniškem nazivu kriminalistični inšpektor specialist I, in da je tožnica pri toženi stranki vložila zahtevo za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja, katero je tožena stranka zavrnila in to odločitev je potrdila Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja. Tožnica je s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi dne 19. 6. 2007 za določen čas od 1. 7. 2007 do 30. 4. 2008 za opravljanje pripravništva kot pripravnica kriminalističnega inšpektorja - tehnična izvedenka. Po opravljenem pripravništvu je tožnica na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 5. 2008 nadaljevala zaposlitev pri toženi stranki in bi tožnica pogoj doseženega oziroma pretečenega triletnega napredovalnega obdobja izpolnila 1. 5. 2011, vendar se tožnici, na podlagi četrtega odstavka 8. člena Zakona o interventnih ukrepih (ZIU), v napredovalno obdobje ni štel čas od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011. Tožnica je pogoj pretečenega triletnega napredovalnega obdobja izpolnila 1. 5. 2012, ker pa se skladno z določbo prvega odstavka 5. člena Uredbe postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev za javne uslužbence izvede do 15. marca in ker tožnica do 15. marca 2012 ni izpolnila pogoja doseženega oziroma pretečenega triletnega napredovalnega obdobja, v letu 2012 ni napredovala v plačni razred.

7Utemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je izpolnitev triletnega napredovalnega obdobja absoluten pogoj za napredovanje, na podlagi 16. člena ZSPJS. V tretjem odstavku 16. člena ZSPJS je določeno, da javni uslužbenec lahko na podlagi tega zakona napreduje vsaka tri leta za en ali dva plačna razreda, če izpolnjuje predpisane pogoje. Kot napredovalno obdobje se šteje čas od zadnjega napredovanja v višji plačni razred. Pristojni organ oziroma predstojnik najmanj enkrat letno preveri izpolnjevanje pogojev za napredovanje. V skladu z določb prvega odstavka 5. člena Uredbe se postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev za vse javne uslužbence izvede do 15. marca. V 17.a členu ZSPJS je določeno, da če javni uslužbenec na osnovi veljavne ocene iz 6. odstavka 16. člena izpolni pogoje za napredovanje v skladu s predpisi, ki urejajo napredovanje na delovnem mestu oziroma v nazivu, napreduje od 1. aprila v letu, ko izpolni pogoje za nepredovanje v višji plačni razred.

8Ker je tožnici napredovalno obdobje pričelo teči s 1. 5. 2008, bi tožnica pogoj doseženega oziroma pretečenega triletnega napredovalnega obdobja prvič lahko izpolnila s 1. 5. 2011, vendar se tožnici na podlagi četrtega odstavka 8. člena Zakona o interventnih ukrepih (ZIU) v napredovalno obdobje ni štel čas od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011.

9Pravilno poudarja pritožba, da je tožnica sicer pogoj pretečenega triletnega napredovalnega obdobja izpolnila 1. 5. 2012, ker pa se je skladno z določbo prvega odstavka 5. člena Uredbe postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev za vse javne uslužbence izvede do 15. marca, in ker tožnica do 15. marca 2012 ni izpolnila pogoja doseženega oziroma pretečenega triletnega napredovalnega obdobja, v letu 2012 ni napredovala v plačni razred. Tožnica bi lahko napredovala v letu 2013, vendar pa je 162. člen Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) določil, da ne glede na 16. in 17. člen ZSPJS in na njegovi podlagi sprejetih predpisov ter ne glede na določbe drugih predpisov in splošnih aktov, javni uslužbenci in funkcionarji, ki izpolnjujejo pogoje za napredovanje v letu 2013, v letu 2013 ne napredujejo v višji plačni razred in ne napredujejo v višji naziv. Zakon o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2013 in 2014 pa je v 62. členu določil, da ne glede na 16. in 17. člen ZSPJS in na njegovi podlagi sprejetih predpisov ter ne glede na določbe drugih predpisov in splošnih aktov javnih uslužbencev in funkcionarjev, ki izpolnjujejo pogoje za napredovanje v letu 2014, v letu 2014 ne napredujejo v višji plačni razred in ne napredujejo v višji naziv. Glede na zakonske omejitve tožnica torej v letu 2013 še ni izpolnila pogojev za napredovanje, prav tako pa v plačni razred javni uslužbenci niso mogli napredovati v letu 2013 in 2014. Zato tožena stranka v pritožbi utemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica do napredovanja za dva plačna razreda upravičena od 1. 4. 2012 dalje.

10Napačna je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da mora javni uslužbenec pridobiti tri letne ocene, ki mu omogočajo napredovanje ter da je pri napredovanju bistveno ustrezno število točk in ne pretek treh koledarskih let, od prve zaposlitve oziroma zadnjega napredovanja. Zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožnica morala napredovati že 1. 4. 2012, ker niti ZSPJS niti Uredba ne določata izrecno, da javni uslužbenec napreduje v plačni razred šele po pretečenem triletnem napredovalnem obdobju, je napačen. Sodišče prve stopnje bi moralo razlagati določbi tretjega odstavka 16. člena ZSPJS in tretjega odstavka 1. člena Uredbe tako, da mora javni uslužbenec do 1. 4. v letu, v katerem napreduje, poleg pridobitve treh ocen izpolniti tudi pogoj triletnega napredovalnega obdobja. Tretjega odstavka 16. člena ZSPJS ni mogoče tolmačiti drugače, kot da mora med napredovanji preteči tri leta. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je pravilna razlaga, da besedna zveza "vsaka tri leta" pomeni, da mora miniti polna tri leta do 1. 4. v letu, ko se preverja izpolnjevanje pogojev za napredovanje. Na to ne vpliva, da je bilo v Pravilniku o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 41/94 s spremembami), ki je veljal pred Uredbo, izrecno določeno, da zaposleni lahko napreduje po preteku najmanj treh let od prve razporeditve. Zgolj dejstvo, da v besedilu ZSPJS in Uredbe ni izrecno predpisan pogoj napredovalnega obdobja najmanj treh let (kot je to določal Pravilnik), ne pomeni, da je napredovalno obdobje lahko krajše od treh let, če zaposleni prej kot v treh letih pridobi tri ocene dela, kot to napačno tolmači sodišče prve stopnje.

11Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo izpodbijani del sodbe, tako da je zahtevek v celoti zavrnilo. Zaradi navedenega je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, o katerih je pritožbeno sodišče odločalno na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP (načelo uspeha v postopku) in prvega odstavka 155. člena ZPP (priznanje za pravdo potrebnih stroškov). Tožena stranka, ki je v sporu uspela, je v skladu z določbami Odvetniške tarife (OT) upravičena do 300 točk za odgovor na tožbo, materialne stroške v višini 10,5 točke, kar skupaj znaša 310,5 točke in ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR, znašajo stroški postopka 186,30 EUR. Sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov za prvo pripravljalno vlogo (225 točk), ker se je tožena stranka v pripravljalni vlogi sklicevala le na judikate Višjega delovnega in socialnega sodišča v podobnih primerih, sicer pa tudi stroškov naroka za glavno obravnavo ni priznalo, saj sta se stranki odpovedali glavni obravnavi.

12Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 9. 1. 2020 toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati stroške sodne takse v znesku 120,00 EUR, ki jih je plačala tožnica, in ker sodišče o priglašeni sodni taksi kot stroških postopka, ni odločilo v sodni odločbi z dne 23. 12. 2019, je s sklepom glede na uspeh v sporu naložilo plačilo sodne takse toženi stranki. Glede na to, da je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje in zavrnilo zahtevek tožnice, tudi ni pravne podlage za naložitev plačila sodne takse toženi stranki, zato je sklep sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče razveljavilo.

13Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odmerilo pritožbene stroške. Tožnica je toženi stranki dolžna povrniti stroške pritožbe (375 točk in 2 % materialnih stroškov - 7,5 točke) v višini 382,5 točk oziroma 229,50 EUR.