30. člen ZIN

Sodišče pojasnjuje, da je pritožba zoper odločbo o ukrepu, izdano na prvi stopnji, po ZUP sicer praviloma suspenzivna in zadrži izvršitev odločbe do odločitve o pritožbi, da pa lahko v skladu z drugim odstavkom 236. člena ZUP1 področni zakon določi, da pritožba ne zadrži izvršitve. V takem primeru je treba skladno s četrtim odstavkom 213. člena ZUP nesuspenzivnost pritožbe vpisati v izrek odločbe. Eden od zakonov, ki določa, da pritožba ne zadrži izvršitve, je ZIN, ki v 30. členu določba, da pritožba zoper odločbo inšpektorja ne zadrži njene izvršitve, če s posebnim zakonom ni določeno drugače. ZIN je torej za postopke inšpekcijskega nadzora izrecno določil, da pritožba zoper odločbo inšpektorja nima suspenzivnega učinka.

Po 30. členu Zakona o inšpekcijskem nadzoru pritožba zoper odločbo inšpektorja ne zadrži njene izvršitve, če ni s posebnim zakonom drugače določeno. GZ-1 drugačne določbe nima. Povedano pomeni, da je podlaga vpisu tudi odločba, ki še ni dokončna ali pravnomočna, je pa glede na določbo 30. člena ZIN izvršljiva. Ko zemljiškoknjižno sodišče prejme obvestilo upravnega organa, ki mu je priložena odločba, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, mora vpis opraviti po uradni dolžnosti, če so izpolnjeni še drugi pogoji po 148. členu Zakona o zemljiški knjigi.

Predmetno zemljišče je dostopno vsem pod enakimi pogoji, torej z namenom prehoda med zasebnimi zemljišči, tožnik pa je s svojim posegom - postavitvijo leseno ovire, to onemogočil. V 10. točki 5. člena Odloka o splošnem redu v Mestni občini Slovenj Gradec je določeno, da je na območju občine prepovedano izvajati kakršnekoli posege na javnih površinah brez dovoljenja lastnika ali upravljalca. V zadevi ni sporno, da tožnik takšnega dovoljenja ni imel, zato je inšpektorica utemeljeno in pravilno izdala izpodbijano odločbo.

Zemljiškoknjižno sodišče po uradni dolžnosti vpiše v zemljiško knjigo zaznambo izrečenega inšpekcijskega ukrepa in posebnih prepovedi. Ne v Gradbenem zakonu in tudi ne v določbah Zakona o inšpekcijskem nadzoru in Zakona o zemljiški knjigi ni podlage za zaključek, ki ga ponuja pritožba, da bi bila za vpis zaznambe prepovedi iz inšpekcijske odločbe v zemljiški knjigi potrebna dokončnost oz. pravnomočnost upravne odločbe. Zoper odločbo inšpektorja ima posameznik pritožbo, ki pa ne zadrži izvršitve (30. člen ZIN).

Pravno nevzdržno bi bilo, da bi lahko posamezniki ignorirali odločbe pristojnih inšpekcij z zanašanjem na to, da bodo dosegli odpravo v nadaljnjih postopkih. Odprava odločbe učinkuje za nazaj (ex tunc). V primeru odprave določene odločbe, se odpravijo tudi posledice, ki so na njeni podlagi nastale. Tega pravila vendarle ni mogoče uporabiti na način, da se z odpravo za nazaj odobri ravnanje, ki je nasprotovalo inšpekcijski odločbi v času, ko je ta še veljala in bila tudi izvršljiva. Zakon za takšne primere predvideva druga sredstva, in sicer odškodninsko odgovornost države oz. samoupravne lokalne skupnosti za škodo, ki je bila zavezancu ali drugi osebi povzročena s protipravnim dejanjem ali opustitvijo dejanja inšpektorja pri izvajanju nalog inšpekcijskega nadzora. Takšna ugotovitev ne pomeni poseganja v pristojnost Socialne inšpekcije. Treba je namreč upoštevati, da tožnica javne službe ne opravlja več, da zoper njo v tej zvezi niso več v teku inšpekcijski ali drugi upravni postopki. Zato ima takšna ugotovitev sodišča prve stopnje posledice le v civilnopravnem sporu in ne posega v upravno pristojnost.

Skladno s prvim odstavkom 28. člena ZVKD-1 je potrebno pridobiti kulturnovarstveno soglasje za vsak poseg v kulturni spomenik. Kot poseg v dediščino so v 27. točki 3. člena ZVKD-1 opredeljena vsa dela, dejavnosti in ravnanja, ki kakor koli spreminjajo videz, strukturo, notranja razmerja in uporabo dediščine ali ki dediščino uničujejo, razgrajujejo ali spreminjajo njeno lokacijo, zlasti pa vse spremembe dediščine, ki se štejejo za gradnjo v skladu s predpisi o graditvi objektov, dela pri vzdrževanju in uporabi dediščine, premeščanje dediščine ali njenih delov, dejavnosti in ravnanja, ki se izvajajo v zvezi z dediščino ali neposredno z njo ter iskanje arheoloških ostalin in raziskave dediščine. Glede na široko opredelitev „posega v dediščino“ zakonska določba zajema tudi postavitev ograje na predhodno stoječe kovinske stebričke.

Organ je pravilno izdal sklep o dovolitvi izvršbe, potem ko je ugotovil, da je bil izvršilni naslov vročen tožeči stranki, in da je potekel rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. S tem je namreč odločba postala izvršljiva in so izpolnjeni pogoji za začetek izvršbe.

Obravnavani postopek nadzora je bil uveden že v času veljave ZRud-1, kar glede na načelo zakonitosti iz 6. člena ZUP pomeni, da je organ, ko je postopal in odločil po sedaj veljavnem zakonu, odločil zakonito. Sodišče se ne strinja, da bi moral biti opisani primer tožnice (zlasti glede na prenehanje koncesijskega razmerja in ne-obstoj rudarske pravice) urejen v prehodnih določbah ZRud-1, saj bo pristojni organ vlogo tožnice obravnaval glede na njeno vsebino in pogoje, ki veljajo po ZRud-1, in odločil posledično temu. Mnenje ministrstva, iz katerega naj bi izhajalo, da rudarskih del ni več mogoče zakonito izvajati brez podlage v koncesijski pogodbi, pa je mnenje in ne predpis, ki bi ga bilo treba upoštevati. V primeru, da pa bo ugotovljeno, da tožnica dovoljenja za opustitev izvajanja rudarskih del ne more pridobiti in torej ne more izvesti naloženega ukrepa, pa bo stekel postopek izvršbe obveznosti, naložene z izpodbijano odločbo, določen v 134. - 138. členu ZRud-1.

Pritožnica v prvostopenjskem postopku ni niti ustrezno zatrjevala niti (verjetno) izkazala težko popravljive škode, ki naj bi ji z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala. Zgolj nasprotovanje splošnim posledicam zakonske ureditve pa za izkazovanje take škode ne zadošča, prav tako pa izdaja začasne odredbe ni namenjena spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu.

Sindikalni zaupnik ali član sveta delavcev, ki ne ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, ne uživa posebnega pravnega varstva pred odpovedjo po 113. členu ZDR, zato soglasje sindikata oziroma organa, katerega član je, ni potrebno. V tej fazi postopka verjetnost tožnikove terjatve še ni izkazana, saj iz listin, ki jih je tožnik priložil k tožbi in začasni odredbi, ni razvidno, da bi tožena stranka postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpeljala v nasprotju z določbami ZDR.

Ker se je zemljiškoknjižni postopek pričel pred izdajo odločbe Upravnega sodišča, se ta glede na določbo 147. člena ZZK-1 v tej zemljiškoknjižni zadevi ne more upoštevati.