VSL Sodba I Cpg 582/2022

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 854.569,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2019 dalje do plačila in

- v II. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pravdnega postopka.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 10.506,165 EUR.

Uvodno

1Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici plača 854.569,69 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti vse stroške postopka (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje toženka in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže, podredno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3Tožnica je odgovorila na pritožbo in višjemu sodišču predlaga, da jo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4Pritožba je utemeljena.

5Obravnavani spor zadeva plačilo odškodnine na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti v povezavi s pogodbami o sodelovanju pri gradnji nakupovalnega centra. Tožnica je trdila, da je s toženko (ki se je tedaj imenovala A. d. o. o.), sklenila pogodbo, po kateri se je ta (kot investitor) zavezala z izvajalcem gradbenih del skleniti tako pogodbo, ki bo vsebovala določilo, da je izvajalec dolžan tožnici plačati 1,3% vrednosti gradbene pogodbe oziroma največ 854.569,69 EUR. Kot izvajalec gradbenih del je bil sprva predviden B. d. d., ki pa je leta 2011 končal v stečaju. Gradnja nakupovalnega centra se je začela leta 2017. Toženka je prekršila pogodbene obveznosti, ko je sklenila gradbeno pogodbo s F. in vanjo ni vnesla obveznosti plačila tožnici. Tožnica svoj zahtevek utemeljuje tudi na podlagi 130. člena OZ, ki ureja obljubo dejanja tretjega. Toženka je ugovarjala, da v razmerju do tožnice ni prevzela nobenih obveznosti, pogodba, na katero se sklicuje, pa ni zavezujoča, saj predstavlja le pismo o nameri; o zahtevku tožnice je že bilo pravnomočno odločeno v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani II P 641/2021, kjer je bil zahtevek pravnomočno zavrnjen (sodbi VSL II Cp 1790/2013 in VSRS II Ips 107/2014).

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pravno podlago za določitev v sporu predstavljajo Pogodba o sodelovanju pri gradnji nakupovalnega centra (A1, v nadaljevanju Pogodba A1) in Pogodba z dne 2. 12. 2005 (A2, v nadaljevanju Pogodba A2).

7S Pogodbo A1 so se tožnica, toženka in B. d. d. v bistvenem dogovorili, da pogodbo sklepajo za namene določitve pogojev za sodelovanje B. d. d. pri izgradnji nakupovalnega centra in soglašajo, da B. sodeluje v vlogi izvajalca gradbenih del. B. se je zavezal plačati tožnici 1,3% vrednosti sklenjene gradbene pogodbe oziroma skupno največ 854.569,69 EUR pod pogoji, da je (i) podpisana pogodba za izgradnjo nakupovalnega centra in (ii) da se navedeni znesek plača sorazmerno s plačili toženke B. na podlagi podpisane gradbene pogodbe.

8Pogodbo A2 so sklenili tožnica, toženka in D. NC. V pogodbo so stranke zapisale ugotovitev, da sta toženka in D. od tožnice odkupili določena zemljišča in da je Mestni svet C. 14. 2. 2005 zavrnil spremembe odloka o PUP, zato je bila realizacija nakupovalnega centra onemogočena v do tedaj predvidenem obsegu. Toženka in D. sta se s pogodbo odločili obdržati odkupljena zemljišča, nakupovalni center pa bo zgrajen postopoma, v skladu s PUP. Toženka in D. sta se v razmerju do tožnice odpovedali odstopnim pravicam in bo toženka še neplačan znesek nakazala tožnici, kot je določeno v dodatku z dne 2. 12. 2005 h kupni pogodbi z dne 19. 12. 2000. V obravnavanem sporu je ključen 8. člen pogodbe, ki določa, da se pogodbene stranke strinjajo, da ostane v veljavi dogovor o sodelovanju pri izvedbi nakupovalnega centra, sklenjen med tožnico, toženko in B. z dne 18. 9 .2003. V primeru spremembe tretje stranke v dogovoru o sodelovanju (B.), se v aneks vnese nova tretja stranka, pogoji o sodelovanju pa ostanejo enaki kot v osnovnem dogovoru.

9Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila Pogodba A1 odraz spora med tožnico in toženko glede kupnine za zemljišča, ki jih je kupovala tožnica za toženko in D. S Pogodbo A1 se je spor razrešil na način, da je sporni znesek v plačilo na določen način prevzel B., ki bi navkljub „prevzemu“ dela plačila pridobil velik gradbeni posel. S Pogodbo A1 toženka sicer ni prevzela nobene obveznosti dodatnega plačila tožnici. Pogodba A2 je bila sklenjena v okoliščini, da je C. zavrnil spremembe odloka o PUP, kar je tedaj onemogočilo predvideno gradnjo nakupovalnega centra. Pogodbeniki so se odločili za nadaljevanje investicije s postopno gradnjo, toženka in D. pa sta se odpovedali odstopnim pravicam iz prodajne pogodbe za nepremičnine. Tožnica in toženka sta se zavezali, da bosta v primeru spremembe izvajalca gradbenih del sklenili aneks, s katerim bosta nadomestili B. z novim izvajalcem. Toženka je prekršila svojo zavezo iz Pogodbe A2, ker ni leta 2017 skupaj z novim izvajalcem F. sklenila aneksa pod enakimi pogoji, kot so bili dogovorjeni z B. To se pokaže kot kršitev 3. člena Pogodbe A1. Zato je tožnica izgubila terjatev do izvajalca gradbenih del v znesku 854.569,69 EUR. Toženka tekom postopka ni trdila, da naj bi obveščala tožnico o pogajanjih z novim izvajalcem gradbenih del.

Glede ugovora pravnomočno razsojene stvari (res iudicata)

10Ne držijo pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno tožbo zavreči, ker je o zadevi že bilo pravnomočno odločeno v postopku II P 641/2021. Niti ne držijo pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora, saj nasprotno izhaja 6. točke obrazložitve.

11Res je, da sta v tem in prejšnjem postopku stranki in dajatvena zahtevka identična. Vendar je pri generičnih zahtevkih, kot je denarni, potrebno upoštevati tudi dejansko podlago sodbe. V naši sodni praksi je pri zahtevkih, o katerih je bilo pravnomočno odločeno, uveljavljena procesna ekvivalenčna teorija, ki pri oceni istovetnosti tožbenega zahtevka v objektivnem smislu enakovredno upošteva dva elementa: tožbeni predlog in (dejanski) tožbeni temelj.¹

12Prejšnji postopek je temeljil na trditvah tožnice, da je toženka na podlagi Pogodbe A1 zavezana tožnici plačati 854.569,69 EUR, kar je bilo zavrnjeno. K plačilu po tisti pogodbi se je pogojno zavezal le B. Sodba je postala pravnomočna novembra 2013. V tem postopku pa je bistvo navedb tožnice v tem, da je toženka odškodninsko odgovorna, ker se je s Pogodbo A2 zavezala, da bo vsak izvajalec gradnje nakupovalnega centra prevzel zavezo B. o plačilu tožnice. To pa naj bi toženka prekršila, ker je v letu 2017 sklenila gradbeno pogodbo s F. in s tožnico ni sklenila aneksa k Pogodbi A1, ki bi vseboval takšno določilo. Že iz navedene primerjave je jasno, da gre za dva različna tožbena temelja. Prvi postopek je v bistvu izhajal iz izpolnitvenega zahtevka na podlagi pogodbe, v obravnavnem sporu pa je temelj odškodninski. Pri tem je treba upoštevati tudi dejstvo, da se v času prejšnjega postopka z gradnjo sploh še ni začelo in ni bila sklenjena kakšna gradbena pogodba. Do tega je prišlo šele v letu 2017, ko je bila sklenjena pogodba s F. To odločilno pravno dejstvo ni bilo predmet obravnave v prejšnjem postopku, ker še ni obstajalo, zato tudi iz tega vidika načelo res iudicata ne more biti prekršeno. Prav tako pa to negira navedbe pritožnice, da so dejstva v obeh primerih identična. Ugovor in tozadevne pritožbene navedbe v smeri res iudicata so že iz teh razlogov neutemeljene.

Glede razlage 8. člena Pogodbe z dne 2. 12. 2005

13Pritožba v nadaljevanju navaja, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo 8. člen Pogodbe A2. Meri na to, da je sodišče preseglo trditveno podlago tožnice s tem, ko je drugi stavek sporne določbe interpretiralo kot skupno pogodbeno zavezo in ne kot enostransko zavezo toženke, da ji bo gradbeni izvajalec plačal, kot je trdila tožnica. Sodišče ni podalo razlage o pravni naravi določbe. Toženka je trdila, da lahko predstavlja kvečjemu predpogodbo, vendar ne izpolnjuje pogojev niti za to. Sporno določbo je mogoče razumeti le na način, da se bo v primeru spremembe tretje stranke (B.) v Pogodbi A1, s katero soglašajo vse stranke, sklenil aneks k Pogodbi A1. Ker je bilo pravnomočno ugotovljeno, da toženka ni zavezala B., tudi ni mogla zavezati kateregakoli drugega izvajalca. Navedena določba tudi nima zakonske zahtevane podlage (kavze). Toženka na njeni podlagi ni pridobila nobene koristi, tožnica pa naj bi pridobila novo zavezo zagotovitve obveznosti kateregakoli izvajalca gradnje, da bo plačal znesek tožnici.

14Pritožnica v bistvenem torej osporava razlago 8. člena Pogodbe A2 oziroma natančneje, njenega drugega stavka. Sporna določba se v celoti glasi: „Pogodbene stranke se strinjajo, da ostane v veljavi dogovor o sodelovanju pri izvedbi NC, sklenjen med E., A. in B. z dne 18. 9. 2003 (v originalu „Agreement on cooperation in the construction of the shopping center“). V primeru spremembe tretje stranke v dogovoru o sodelovanju se v aneks k dogovoru vnese nova tretja stranka, pogoji o sodelovanju pa ostanejo enaki kot v osnovnem dogovoru.“

15Med strankama je razlaga te določbe sporna, zato je njeno vsebino treba ugotoviti z metodami razlage. V skladu z 82. členom OZ se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ. Zakon primarno torej izhaja iz jezikovne razlage, ki tudi določa meje možne razlage. Možni besedni pomen konkretnega in posamičnega pravnega pravila, ki izhaja iz besednega zapisa besedila pogodbe, tako določa zunanjo mejo, ki je sodišče, ki mora pri svojem odločanju uporabiti to konkretno in posamično pravilo, ne sme prestopiti.²

16Višje sodišče pritrjuje pritožbi, da iz drugega stavka 8. člena Pogodbe A2 ne izhaja prevzem obveznosti toženke, da bo z izvajalcem gradbenih del nakupovalnega centra sklenila tako pogodbo, ki bo vsebovala določilo, da je izvajalec dolžan tožnici plačati znesek v skladu s pogoji Pogodbe A1. Navedeni del določbe po presoji višjega sodišča ne določa kaj drugega kot to, da se v primeru spremembe tretje stranke Pogodbe A1 (to je B.), sklene aneks, ki določi novo tretjo stranko, z enakimi pogoji kot v osnovnem dogovoru. Ta del določbe je v bistvu vsebinsko prazen. Za vsako spremembo pogodbe je potrebno soglasje pogodbenih strank o spremembi pogodbe, kar se v praksi imenuje kot aneks. Zaradi tega posebno pogodbeno določilo niti ni potrebno.

17Nesporno je, da do spremembe tretje pogodbene stranke v Pogodbi A1 iz leta 2003 ni prišlo. Zamišljena realizacija projekta se je zamaknila za več kot 10 let, saj se je gradnja začela šele leta 2017, v vmesnem času (leta 2011) pa se je nad B. začel stečajni postopek. Pritožnica navaja, da gradbene pogodbe s F. sploh ni sklenila ona, pač pa družba D., ki ni bila stranka Pogodbe A1. Navedeno ni sporno niti za tožnico, ki se s tem strinja v odgovoru na pritožbo, prav tako se je s tem strinjala v svojih vlogah. Zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, da je gradbeno pogodbo s F. sklenila toženka (34. in 35. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe).

18Pogodba A1 je v 3. členu plačilo B. tožnici pogojevala s podpisom pogodbe za IZGRADNJO NAKUPOVALNEGA CENTRA, KOT je DOLOČENO V 2. ČLENU. Slednji pa je določal, da bosta druga in tretja pogodbena stranka A. in B.) sklenili pogodbo v vrednosti približno 50% investicijske vrednosti projekta (približno 50.000.000,00 EUR). A. oziroma toženka ter B. gradbene pogodbe nista sklenila.

19Zato bi morala tožnica za ugoditev zahtevku izkazati: 1.) da 8. člen Pogodbe A2 določa zavezo toženke, da bo vsak izvajalec gradbenih del, s katerim bo toženka sklenila pogodbo, nase prevzel obveznost plačila vtoževanega zneska tožnici, ali 2.) da mora vsak izvajalec gradnje nakupovalnega centra najprej pristopiti k dogovoru o sodelovanju (Pogodbi A1) in 3.) da taka zaveza obstoji tudi za primer, da gradbene pogodbe za izgradnjo nakupovalnega centra ne bo sklenila toženka, ampak tretja oseba. Noben od teh pogojev v 8. členu Pogodbe A2 ni določen oziroma bi takšen zaključek že presegel jezikovno ter s tem zunanjo mejo njene razlage.

20Drugačnega zaključka sicer ne bi dala niti razlaga te določbe v skladu z njenim namenom. Razlaga pogodbe v skladu z njenim namenom lahko vključuje različne pristope, npr. ugotavljanje poslovnih interesov za sklenitev pogodbe, kavze, faze pogajanj, dosedanje prakse med strankama in druge možne načine.³ Višje sodišče sledi pritožnici v navajanju, da s Pogodbo A1 toženka do tožnice ni prevzela nobene obveznosti. To je bilo navsezadnje tudi ugotovljeno v postopku II P 641/2021, takšna pa je bila tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča v tej zadevi (23. točka obrazložitve). Zato višje sodišče ne vidi razloga, zakaj bi s Pogodbo A2 toženka prevzela obveznost oziroma zavezo, da bo vsak izvajalec gradnje z gradbeno pogodbo zavezan tožnici plačati 854.569,69 EUR, pri čemer tožnica z gradbeno pogodbo nima ničesar. S Pogodbo A1 se je k plačilu tožnici zavezal le B. v svojem imenu in za svoj račun, kot zagotovilo, da bo prejel velik gradbeni posel. Nagibe B. za prevzem takšne obveznosti je sodišče prve stopnje ustrezno ugotovilo z zaslišanjem prič G. G. in H. H., ki sta v tistem obdobju delala za B. in smiselno izpovedala, da je Pogodbo A1 B. podpisal, ker si je obetal pridobitev gradbenega posla in je v zameno za to bil pripravljen tudi plačati sporni znesek tožnici. Iz tega nagiba ni mogoče sklepati, da bi se vsak potencialni izvajalec gradnje zavezal enako, sploh ker je vmes minilo več kot 10 let, niti da bi toženka nase kasneje sprejela obveznost, da bo zagotovila, da vsak izvajalec sprejme takšno obveznost.

21V Pogodbi A2 višje sodišče ne vidi, kaj bi naj toženka v zameno prejela oziroma kakšna je njena korist za takšno obvezo. Razlaga tožnice bi torej pomenila, da je tožnica nase prevzela strogo obveznost zagotovitve, da bo tožnici gradbeni izvajalec, s katerim tožnica sicer nima nič, plačal visok denarni znesek, pri čemer pa toženka za to ni prejela razvidne koristi. Takšna razlagi trči tudi v pravilo drugega odstavka 82. člena OZ, ki določa, da je ob iskanju skupnega namena pogodbenikov določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku. Med načeli obligacijskega prava je določeno tudi načelo enake vrednosti dajatev (8. člen OZ). Po presoji višjega sodišča mora biti vsebina pogodbe izražena toliko bolj jasno, kolikor določa težjo obveznost ene od strank, še posebej če korist te stranke ni neposredno razvidna. V nasprotnem primeru sporne določbe ni mogoče razlagati v škodo stranke, ki bi naj prevzela obveznost. Aplicirano na konkreten primer, se višje sodišče strinja s pritožnico, da 8. člena Pogodbe A2, ni mogoče razlagati v škodo toženke, saj bi naj le ona prevzela zatrjevano obveznost, medtem ko je tožnica ni.

22Zaradi obrazloženih razlogov višje sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da 8. člen Pogodbe A2 določa, da bosta stranki v primeru spremembe izvajalca gradbenih del sklenili aneks, s katerim bosta nadomestili B. z novim izvajalcem in je s tem toženka prekršila svojo zavezo, ker ni leta 2017 skupaj z novim izvajalcem F. sklenila aneksa k Pogodbi A1 pod enakimi pogoji, kot so bili dogovorjeni z B. Ker obveznosti, kot jo zatrjuje tožnica, Pogodba A2 ne določa, toženka ne more odškodninsko odgovarjati za očitano kršitev.

23Tožbeni zahtevek je zato neutemeljen. Višje sodišče je izpodbijano sodbo zato spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo (358. člen ZPP).

24V posledici spremembe sodbe je izrek o stroških pravdnega postopka spremenilo tako, da je tožnica tista, ki mora toženki povrniti njene stroške pravdnega postopka. Ker si je sodišče prve stopnje končno odločitev o pravdnih stroških pridržalo za po pravnomočnosti sodbe, bo o tem odločilo s posebnim sklepom (četrti odstavek 163. člena ZPP).

25Zaradi uspeha s pritožbo je toženka upravičena tudi do povračila stroškov pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). V skladu s priglašenim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT) je toženka upravičena do povračila stroškov za pritožbo – 5.375 točk, materialnih stroškov – 63,75 točk, k čemur se prišteje še 22% DDV, in stroška sodne takse 6.525,00 EUR. Vrednost točke je 0,60 EUR. Toženka je upravičena do povračila pritožbenih stroškov v znesku 10.506,17 EUR.

¹ VSRS sklep II Ips 118/2015.
² N. Plavšak v Obligacije s komentarjem, TFL, komentar 82. člena OZ.
³ Prav tam.