77. člen OZ

Ker tožnica ni dokazala, da je bivša tašča njej nakazala svoj denar, toženec pa je dokazal, da je denar, ki ga je dvignil iz tožničinega računa, njegov, ne gre za obogatitev na strani toženca.

Ker tožena stranka ni dokazala, da bi tožnika seznanila s pisnim vabilom na zagovor in očitanimi kršitvami, je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zaradi opustitve zagovora. Zasedenost delovnega mesta pomočnika direktorja za nabavo, zlasti ker je posledica nezakonite odpovedi, ni okoliščina, ki bi lahko vplivala na odločitev o reintegraciji. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni dokazala, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri njej ne bi bilo več mogoče. Zato ni izpolnjen pogoj za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 118. člena ZDR-1.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženec ob podpisu sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi tožniku ni grozil z udarcem in da besede toženca na sestanku (na katerem je govoril s povišanim tonom in tožniku rekel: „Ven! Ven! To je odpoved!“) ter nato v kadrovski pisarni (kjer je tožniku rekel: „Majster, kaj pa kompliciraš? Ugotovili smo, da si kriv, zdaj pa kompliciraš? Kaj je narobe, da ne boš podpisal?“) ne predstavljajo nedopustne grožnje, ne nazadnje pa tožena stranka ob podpisu sporazuma niti ni bila prisotna v pisarni. Nobena od zaslišanih prič ni potrdila, da bi bil tožnik prestrašen. Tožnik je najprej tudi zavrnil podpis sporazuma in ga je podpisal šele, ko je bil na njegov predlog dopolnjen. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje sporazum tudi ni ničen. Čeprav je bil povod za sklenitev sporazuma tožnikova kršitev delovne obveznosti, je ključna podlaga za sklenitev sporazuma v tem, da se doseže sporazumna razveljavitev pogodbe o zaposlitvi. Tudi če bi bile izpolnjene predpostavke za redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to ne bi zadostovalo za sklepanje o nemoralni ali nedopustni sklenitvi sporazuma, ki je eden izmed zakonsko predvid

Treba je ločiti med določitvijo tretjega, ki ni upnikov pooblaščenec, in določitvijo tretjega, ki to lastnost ima. Pooblaščenec sprejema izpolnitev za upnika in v njegovem imenu, tretji, ki te lastnosti nima, pa zase in v svojem imenu. Ta razlika se kaže v možnosti pooblastitelja, da lahko kadarkoli pooblastilo prekliče ali ga zoži, pri čemer obličnost izjave ni bistvena. Vse to velja tudi za pooblastilo za sprejem izpolnitve.

Tožena stranka je pravna oseba. Tožba s pozivom na odgovor ji je bila pravilno vročena tako, da je bilo pisanje izročeno osebi, ki je bila pooblaščena za sprejem (prvi odstavek 133. člena ZPP). Prenos sedeža tožene stranke (pri čemer je bil sklep o vpisu spremembe sedeža s pravnomočnim sklepom sodišča spremenjen tako, da je bil predlog za vpis spremembe sedeža zavrnjen), ne pomeni prenehanja pooblastila, ker ni v skladu z določbami 77. in 79. člena OZ. Tožnica vtožuje odškodnino, kot denarno odmeno za odpoved reintegraciji. Pri odmeri odškodnine na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR se ne upoštevajo kriteriji za odmero odpravnine iz prvega odstavka 109. člena ZDR, saj se ta določba nanaša na odpravnino, ki gre delavcu v primeru odpovedi iz poslovnih razlogov ali zaradi nesposobnosti.

Preklic zasedanja že sklicane skupščine je nedvomno poslovna odločitev uprave, ki mora biti hitro sporočena, da je učinkovita in to je mogoče doseči le tako, da ni vezana na nek formalni postopek, pač pa mora biti izražena na način, ki ga zazna vsak povprečno skrben delničar. Pravno odločilen za presojo ali gre za spontano skupščino ali ne, je trenutek veljavnega preklica skupščine in od tedaj dalje, ko postane preklic pravno učinkovit in zavezujoč, se pretrga vez med poprej veljavno sklicano skupščino in morebitno skupščino, ki jo delničarji, ki so se nameravali udeležiti sklicane skupščine, izvedejo kljub preklicu. Delničarji, ki so sicer prišli na zasedanje na podlagi veljavnega sklica, od trenutka učinkovanja preklica dalje niso več delničarji, ki bi se zbrali na podlagi veljavnega sklica, saj jim je takšen položaj prenehal sočasno s preklicem.

Funkcija likvidacijskega ali stečajnega upravitelja sama po sebi ne pomeni tolikšne povezanosti s sodnico, da bi bil to zadosten razlog za njeno izločitev. Drugačni neprimerni stiki med upraviteljem oz. upraviteljico in sodnico pa niso ne opredeljeni ne dokazani. Oteževanje postopka z nenehnimi zahtevami za izločitev pomeni izkoriščanje procesnih pravic v nasprotju z namenom, za katerega so predvidene. Ker so procesna ravnanja, ki pomenijo zlorabo procesnih pravic, protipravna in zato nična, jih sodišče ne sme upoštevati. Nestrinjanje z sodničinimi odločitvami in vodenjem postopka samo po sebi ni izločitveni razlog. To so razlogi za izpodbijanje odločb s predpisanimi pravnimi sredstvi in se njihova utemeljenost presoja v postopkih v zvezi s temi sredstvi. Načeloma praksa in teorija izenačujeta vrednost in učinke cesionarjevega obvestila z naznanitvijo. Učinke pa zavračata, če iz okoliščin izhaja, da se na cesionarjevo obvestilo ni mogoče zanesti. Prav za takšno situacijo gre v tem primeru. Dolžnik se na cesionarjevo obvestilo s priloženo pogodbo brez datuma, žiga in navedbe, kdo jo je za cesionarja sploh podpisal, ni mogel zanesti. Zato je njegova izpolnitev ce