VSL Sodba II Cpg 660/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 2.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2019 dalje do plačila in pravdne stroške v višini 895,96 EUR v 15 dneh z obrestno posledico.

2Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka, in sicer zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7V tej zadevi je tožeča stranka 28. 8. 2019 naročila toženi stranki prevoz plovila iz Španije v Slovenijo in 30. 8. 2019 toženi stranki plačala za to storitev izdani račun št. 2995/2019 v znesku 2.200,00 EUR. Tako je bila med pravdnima strankama sklenjena prevozna pogodba (prim. 666. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Prevoz ni bil opravljen, zato tožeča stranka zahteva vračilo plačila.

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka pred opravo storitve izrecno opozorila tožečo, da mora biti plovilo za prevoz pripravljeno na podstavku, primernem za transport. Nadalje je na podlagi komunikacije med strankama štelo, da se je tožeča stranka zavezala plačati oziroma poskrbeti za prevoz plovila (iz sosednje lučice) v marino in dvig plovila iz vode na kamion tožene stranke in s tem pripraviti plovilo za prevzem 4. 9. 2019. Tožena stranka je v elektronskem sporočilu 2. 9. 2019 potrdila, da je bilo plačilo za dvig plovila iz vode izvedeno, da bodo plovilo pripeljali v marino takrat, ko pride tja kamion, in da bodo plovilo dali nanj direktno iz vode, in je torej vedela, da bo plovilo ob njenem prihodu še v vodi.

9Tožeča stranka je trdila, da bi morala tožena stranka, glede na to, da je vedela, da tožeča stranka ni priskrbela stojala za transport plovila, prevoz odpovedati. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je razlog, da naročilo tožeče stranke ni bilo realizirano, na strani tožene stranke ne glede na stojalo za transport. Ugotovilo je namreč, da tožena stranka, ki je v marino prispela pozno popoldne, ni poskrbela za prevoz plovila iz lučice v marino in dvig plovila na kamion, čeprav je bila s takim dogovorom seznanjena.

10Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka ni izvršila prevoza zaradi razlogov, ki so nastali na njeni strani, zato je tožbenemu zahtevku ugodilo. V prejšnji točki opisano predstavlja ugotovljeno dejansko stanje, ki ga, kot je bilo uvodoma pojasnjeno, ni dovoljeno izpodbijati, zato višje sodišče ni upoštevalo pritožbenih trditev, da je nepomembno, da tožena stranka ni prišla v marino ob dogovorjeni uri, da ob prihodu v njej ni bilo ne plovila ne stojala za transport, medtem ko se o tem, da bo tožena stranka poskrbela za prevoz plovila iz lučice v marino, pravdni stranki nista niti dogovarjali, nenazadnje pa bi morala tožeča stranka to tudi plačati, česar da prav tako ni omenila. Pritožnica sicer priznava, da je vedela, da bo ob prihodu plovilo v vodi, ne pa, da ga ne bo v marini, temveč v oddaljeni lučici.

11Ker tudi z vsemi ostalimi pritožbenimi očitki o napačnem zaključku sodišča prve stopnje pritožnica podaja le svoje videnje dejanskega stanja zadeve, so ti neupoštevni in zato neutemeljeni, zato se višje sodišče do njih ni opredeljevalo.

12Poleg (pritožbeno neizpodbojne) ugotovitve sodišča prve stopnje, da do prevoza plovila ni prišlo iz razlogov na strani tožene stranke, v postopku tudi ni bilo sporno, da je tožeča stranka takoj, ko je od tožene stranke izvedela, da ta ni prevzela plovila za prevoz, slednji naročila, naj se vrne v marino in prevoz opravi ali pa že prejeto plačilo vrne. Upoštevaje drugi in tretji odstavek 105. člena OZ je zato sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, zato tudi pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen.

13Ker torej pritožba ne uveljavlja dovoljenih in utemeljenih pritožbenih razlogov, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Tožena stranka je priglasila stroške pritožbenega postopka, ki pa jih krije sama. Odgovor na pritožbo pa zato, ker v njem tožeča stranka odgovarja pritožnici o ugotovljenem dejanskem stanju in dokazni oceni, ni v ničemer prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben (155. člen ZPP). Zato tožeča stranka sama krije stroške, ki so ji z njim nastali (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).