VSM Sodba I Cp 726/2019

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točkah I in III izreka potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 84793/2015 z dne 21. 7. 2015, ostane v veljavi v delu, s katerim je bilo toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) kot dolžniku naloženo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) kot upniku v roku 8 dni plača glavnico v znesku 15.149,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 dalje do plačila in glavnico v višini 15.734,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2015 dalje do plačila ter ji povrne stroške izvršilnega postopka v višini 169,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2015 dalje (točka I izreka). V preostalem delu (za znesek 1.071,43 EUR s pripadki) je sodišče prve stopnje navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (točka II izreka) ter odločilo, da je toženec dolžan tožniku v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v višini 4.389,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (točka III izreka).

2Zoper točki I in III izreka citirane sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje toženec, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožnika.

3Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog toženca po pritegnitvi novega sodnega izvedenca gradbene stroke zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V nadaljevanju pritožba izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da se je gradbena pogodba nanašala samo na dela, ki so bila opredeljena v popisu del in predračunu ter poudarja, da je gradbena pogodba zajemala vsa dela potrebna za izgradnjo nepremičnine po gradbenem načrtu št. 454/2 oziroma, da je v danem primeru šlo za gradnjo "na ključ". Pritožba je tako mnenja, da popis del in predračun vsebujeta zgolj okvirni popis potrebnih del, ne pa zaključen seznam vrste in obsega del, kar potrjuje tudi dejstvo, da pravdni stranki nista sklenini nobenega pisnega aneksa, kot to gradbena pogodba izrecno določa. Tudi v kolikor bi šlo za ustno dogovorjena naknadna dela, pa bi se pravdni stranki morali strinjati glede obsega dodatnih del in njihove cene, česar pa tožnik ni izkazal. Zaključek sodišča prve stopnje, da so obstajali ustni dogovori o dodatnih delih je tako napačen in protispisen. V tej zvezi pritožba dodaja še, da tožnik tekom gradnje objekta ni izdajal začasnih situacij in ni vodil knjige obračunskih izmer, ki bi bila edina verodostojna osnova za izvedbo obračuna izvedenih del. V nadaljevanju pritožba izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi pobotnega ugovora toženca iz naslova pogodbene kazni zaradi zamude tožnika, saj do slednje ni prišlo zaradi zamude drugih izvajalcev, kot to pavšalno in neutemeljeno navaja tožnik. Da je temu tako nenazadnje izhaja tudi iz izpovedbe priče U.T., ki je zamudo pripisal dodatnim delom, ki pa nedvomno niso bila naročena. Prav tako je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo toženčev ugovor za zmanjšanje plačila zaradi napak v izvedenih delih, saj je spregledalo, da tožnik razen rešetk na zračnem mostu drugih napak ni priznal in jih zato tudi ni bil pripravljen odpraviti.

4Tožnik se v odgovoru na pritožbo toženca zavzema za zavrnitev le - te kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje, vse s stroškovno posledico za toženca, pri tem pa ponavlja svoja, že v postopku na prvi stopnji zastopana stališča in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5Pritožba je neutemeljena.

6ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

7Pritožbeno nesporno je, da sta pravdni stranki sklenili gradbeno pogodbo št. 01/2014 z dne 17. 2. 2014 (priloga spisa A2), katere sestavni del sta tudi popis del in predračuna št. 04/2014 z dne 4. 2. 2014 (priloga spisa A4). Z navedeno gradbeno pogodbo se je tožnik kot izvajalec gradbenih del zavezal, da bo za toženca kot investitorja v Republiki Avstriji zgradil stanovanjsko hišo z bazenom in uredil okolico, vse v skladu z gradbenim načrtom št. 454/2. Vrednost del brez materiala je znašala 57.000,00 EUR brez DDV, pri čemer je bilo dokončanje del predvideno do 20. 7. 2014.

8Sodišče druge stopnje se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da s citirano gradbeno pogodbo ni bila dogovorjena izgradnja stanovanjske hiše z bazenom in ureditvijo okolice "na ključ", kot to neutemeljeno navaja pritožba, saj klavzula "ključ v roke" (659. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ) iz pogodbe ni razvidna, nasprotno pa iz vsebine pogodbe izrecno izhaja, da je v dogovorjeni ceni "zajeta izvedba gradbenih del kot je razvidno iz popisa del in predračuna", ki je sestavni del te pogodbe. V kolikor bi bila namreč gradbena pogodba vsebovala določilo "ključ v roke", bi se tožnik kot izvajalec z njim zavezal, da bo izvedel skupaj vsa dela, ki so potrebna za zgraditev in uporabo celotnega objekta, zato ne bi bilo potrebe po popisu del, predračunu in pritegnitvi drugih samostojnih izvajalcev (za inštalacije, stavbno pohištvo, polaganje parketa, sliko pleskarska dela, itd.), ki jih je k izgradnji hiše pritegnil toženec sam.

9Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da toženec ne zanika, da so bila vsa vtoževana dodatna dela, ki niso zajeta s popisom del in predračunoma tudi dejansko opravljena, sodišče druge stopnje zaključuje, da je tožnik upravičen do njihovega plačila. Namreč že iz same gradbene pogodbe izhaja, da se bo pri gradnji vodila obračunska knjiga po kateri se bodo vsakih 14 dni izdajale začasne situacije. Res je, da tožnik slednjih ni izdajal, je pa bil kljub temu upravičen, da izda obračun vseh opravljenih del in jih zaračuna tožencu. Tožnik je tako tožencu upravičeno izstavil obračun vseh opravljenih del z dne 15. 2. 2015 (priloga spisa A3), v katerem je z rumeno barvo označil dodatna dela, ki niso bila zajeta s prvotnim popisom del in predračunoma. Tožnik je vsa dodatna dela obrazloženo specificiral tudi v prvi pripravljalni vlogi z dne 20. 7. 2016.

10Sodišče druge stopnje je tako prepričano, da je toženec tekom gradnje dejansko tožniku ustno naročal dodatna dela, ki niso bila zajeta v prvotnem popisu del in predračunoma, saj je nenazadnje nekatera dodatna dela tudi že plačal, kot npr. postavljanje robnikov, ki v osnovnem popisu del ni zajeto, tožnik pa jih je zaračunal s predračunom z dne 16. 9. 2014, ki ga je toženec tudi v celoti plačal, ne da bi zahteval sklenitev kakršnega koli (pisnega) aneksa h gradbeni pogodbi. Smiselno enako velja tudi npr. za vgradnjo in nastavitev bazenske opreme ter izvedbo konstrukcije (podesta) na podstrešju, kar prav tako ni bilo zajeto z osnovnim popisom del, tožnik pa je navedeno tožencu zaračunal s predračunom z dne 3. 6. 2014, ki ga je slednji prav tako v celoti plačal. Da je tožnik za toženca izvajal dela, ki z gradbeno pogodbo prvotno niso bila predvidena sta potrdili tudi priči U.T. in A.S.

11Res je, da sta se pravdni oziroma pogodbeni stranki z gradbeno pogodbo dogovorili, da bosta v primeru dodatnih del ali spremembe dogovorjenih del sklenili (pisni) aneks k tej pogodbi, kot to izpostavlja pritožba, ki pa ob tem spregleda pritožbeno nesporno dejstvo, da je pisna oblika gradbene pogodbe in posledično tudi vse njene spremembe ali dopolnitve prepisana zgolj v dokazne namene (ad probationem) in ne kot pogoj za veljavnost (ad valorem), kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Prav tako iz gradbene pogodbe ne izhaja, da sta pogodbeni (pravdni) stranki posebno obliko za dodatna dela dogovorili kot pogoj za veljavnost aneksa, zato je sklicevanje toženca na določbo drugega odstavka 55. člena OZ neutemeljeno.

12Glede na obrazloženo in dejstvo, da je sodni izvedenec gradbene stroke J.M. vrednost dodatnih del ocenil na 13.335,87 EUR, jih je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno priznalo v navedeni višini. Toženec je namreč izvedensko mnenje z dne 16. 2. 2018 in njegovo pisno dopolnitev z dne 14. 11. 2018 neutemeljeno izpodbijal z obrazložitvijo, da izvedenec ni opravil ogleda in ocene v naravi, saj je izvedenec prepričljivo pojasnil, da na podlagi ogleda že dokončanega objekta, brez invazivnih dejanj, ne bi mogel izvesti lastnega popisa izvedenih del (debeline talne plošče, količine armature, hidroizolacije, toplotne izolacije, itd.). Sodišče prve stopnje je posledično utemeljeno zavrnilo dokazni predlog toženca po pritegnitvi novega sodnega izvedenca gradbene stroke, saj slednji izvedenskega mnenja prav tako ne bi mogel narediti drugače kot zgolj na podlagi podatkov sodnega spisa. Sodišče prve stopnje tako ni zagrešilo s pritožbo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

13V tej zvezi sodišče druge stopnje še dodaja, da je sodni izvedenec J.M. dodatna dela pravilno ovrednotil na podlagi cen, ki sta jih pravdni oziroma pogodbeni stranki dogovorili s predračunoma št. 4/2014 z dne 4. 2. 2014. Res je, da gre za druga dela, kot to opozarja pritožba, ki pa vendarle nudijo zadostno podlago za oceno vrednosti dodatnih del, saj je tudi sodni izvedenec strokovnjak s področja gradbeništva in so mu povprečne tržne cene posameznih gradbenih storitev znane.

14Sodišče prve stopnje je tako tožniku utemeljeno priznalo skupaj 27.826,21 EUR, saj je vrednost vseh gradbenih del z DDV-jem znašala skupno 84.231,12 EUR, pritožba pa ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da je toženec tožniku že plačal skupno 56.404,91 EUR.

15Prav tako je sodišče prve stopnje tožniku upravičeno priznalo še znesek 1.701,24 EUR iz naslova dobave gradbenega materiala, ki ga je tožnik specificiral in dokazal z dobavnicami in računi, kot je to podrobneje obrazložilo že sodišče prve stopnje. Posledično je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno priznalo tudi stroške prevoza v višini 300,00 EUR, kot to izhaja iz obračuna z dne 8. 11. 0214 (priloga spisa A10). Enako velja tudi za plačilo DDV-a za stavbno pohištvo v višini 1.064,04 EUR, ki predstavlja razliko med že obračunanim 9,5% DDV-jem in dejansko plačanim 20% DDV-jem (račun št. 11/2014, priloga spisa A10).

16Skupno je tako toženec dolžan tožniku plačati še 30.844,77 EUR, saj je neutemeljen tudi njegov pobotni ugovor iz naslova pogodbene kazni zaradi zamude pri dokončanju del. Jezikovna razlaga pogodbenega določila glede dokončanja del namreč pokaže, da sta se pogodbeni (pravdni) stranki dogovorili, da bo tožnik dela dokončal predvidoma (in ne zagotovo) do 20. 7. 2014. Prav tako sta se pogodbeni stranki dogovorili, da se dokončanje del lahko podaljša tudi, če bo investitor (toženec) zamujal z deli, ki jih je sam prevzel (in izvedel preko ločenih samostojnih izvajalcev), do česar pa je dokazalo prišlo vsaj pri dobavi stavbnega pohištva (oken). Slednje je bilo namreč vgrajeno šele 26. 6. 2014, kar izhaja iz zapisnika o izročitvi del gospodarske družbe M. d.o.o. (priloga spisa A26), pri čemer je sodni izvedenec gradbene stroke J.M. v pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 14. 11. 2018 pojasnil, da se je morala po vgradnji oken izvesti še izvedba ometov, obdelava okenskih špalet, estrihov, keramike, itd., kar vse pa ni bilo možno izvesti v 16 delovnih dneh.

17Nazadnje sodišče druge stopnje pritrjuje tudi stališče sodišča prve stopnje, da toženec tožniku ni dal primernega roka za odpravo grajanih napak (premajhne okenske odprtine, neustrezna izvedba osnovne plošče, neustrezna izvedba nasutja dovozne poti in nepravilna namestitev rešetk za zračni most) in mu slednjih ni omogočil odpraviti, kot to zahteva 639. člena OZ, saj mu je po prejemu spornega obračuna z dne 15. 2. 2015 zavrnil dostop do zgradbe. V tej zvezi pa sodišče druge stopnje še dodaja, da je tožnik priznal zgolj neustrezno namestitev rešetk za zračni most, za preostale zatrjevane napake pa toženec sploh ni dokazal, da bi izvirale iz sfere tožnika, kot je to pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, zato je njegov ugovor za znižanje vtoževanega zneska neutemeljen.

18Toženec stroškovno odločitev sodišča prve stopnje izpodbija zgolj v posledici pritožbe zoper glavno stvar, pri tem pa svoje pritožbe v tem delu vsebinsko ne utemelji, zato je sodišče druge stopnje pritožbo po tem, ko tudi uradni preizkus ni pokazal kršitev na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, v tem delu prav tako zavrnilo kot neutemeljeno.

19Glede na vse obrazloženo in dejstvo, da pritožba ne graja teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice, je sodišče druge stopnje pritožbo toženca v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20Toženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

21Navedbe tožnika v odgovoru na pritožbo toženca niso v ničemer prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato je slednji dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).