VSL Sodba I Cpg 506/2025

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe plačati glavnico v višini 26.050,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2021 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe plačati stroške izvršilnega in pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

2Zoper izpodbijano sodbo se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki ni vložila odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica za toženko izdelala organsko zemljo po določeni recepturi. Toženka je tožnici za izdelavo organske zemlje izročila gnojilo in folijo za pakiranje, tožnica pa je zagotovila preostalih 8 sestavin in izdelala končni produkt. Tožnica je blago (zemljo) toženki izročila, toženka pa blaga ni plačala v celoti in tožnici dolguje še 26.050,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2021 dalje do plačila. Toženki je bila zemlja, za katero tožnica ni prejela plačila, izročena dne 17. 4. 2019, 24. 4. 2019, 9. 5. 2019, 13. 8. 2019 in 14. 8. 2019. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je toženka zamudila enomesečni rok za grajanje skritih napak, zato je izgubila pravico do uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov iz drugega odstavka 635. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Iz toženkinih trditev namreč izhaja, da je prve reklamacije kupcev zemlje prejela že v začetku leta 2019 in da je številne reklamacije kupcev, tudi največjih in najpomembnejših, prejela spomladi in poleti 2019. S strani A. kot zelo pomembnega kupca bi naj reklamacijo prejela 3. 4. 2019, s strani kupca B. B. dne 28. 5. 2019 in s strani C. 25. 7. 2019. Toženka takrat o neustreznosti zemlje še ni obvestila tožnice, temveč se je s tožnico dogovarjala glede novih naročil. Toženka se je za analizo zemlje v posledici prejetih reklamacij kupcev zemlje odločila šele v oktobru 2019. O domnevni skriti napaki izdelane zemlje je toženka tožnico obvestila prvič z elektronskim sporočilom dne 9. 10. 2019. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bila napaka odkrita najkasneje takrat, ko je bila toženka glede na lastne navedbe o nerasti rastlin obveščena s strani njenih večjih kupcev zemlje. Tudi ob upoštevanju najkasnejše reklamacije, kot jo zatrjuje toženka (25. 7. 2019), se je rok za grajanje iztekel 25. 8. 2019. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

6Podjemnikova odgovornost za stvarne napake je obligacijskopravno razmerje, v katerem je podjemnik, čigar predmet izpolnitve ima napake, zavezan odpraviti negativne posledice teh napak v pravno varovani sferi naročnika, naročnik pa ima pravico zahtevati odpravo teh negativnih posledic. To pravico naročnik uresniči z uveljavljanjem jamčevalnih zahtevkov in zahtevkov za povrnitev druge škode, ki mu je nastala zaradi napake. Odgovornost za stvarne napake je posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti za tisto obliko škode zaradi kršitve pogodbene obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje pravilno, ki se kaže v manjši vrednosti izpolnitve z napakami. Napake opravljenega posla, ki jih je mogoče ugotoviti z običajnim pregledom pri prevzemu opravljenega posla, so očitne napake. Skrite napake pa so tiste napake, ki jih pri običajnem pregledu ob prevzemu opravljenega posla ni mogoče ugotoviti, temveč se pokažejo pozneje. Za podjemnikovo odgovornost za stvarne napake opravljenega posla morata biti izpolnjeni splošni predpostavki podjemnikove odgovornosti, in sicer, da ima opravljen posel napako in da vzrok za napako izvira iz podjemnikove sfere. Za podjemnikovo odgovornost za stvarne napake morajo biti izpolnjene tudi posebne predpostavke, in sicer pravočasno obvestilo o napaki, da se skrita napaka pokaže v dvoletnem jamčevalnem roku in sodna uveljavitev zahtevka v enoletnem prekluzivnem roku.¹

7Prvi odstavek 634. člena OZ določa, da se naročnik lahko sklicuje na skrito napako izvršenega posla, pod pogojem, da o njej obvesti podjemnika čim prej, najpozneje pa v enem mesecu, ko je bila odkrita. Pravočasno obvestilo o napaki je predpostavka podjemnikove odgovornosti za to napako in s tem predpostavka za uveljavljanje naročnikovih jamčevalnih zahtevkov. Zato ima enomesečni rok, v katerem mora po prvem odstavku 634. člena OZ naročnik podjemnika obvestiti o napaki, naravo prekluzivnega roka. Če naročnik podjemnika v tem roku o napaki ne obvesti, preneha podjemnikova odgovornost za to napako. S tem pa prenehajo tudi naročnikove pravice, ki bi jih zaradi napake lahko uveljavljal. Enomesečni rok za obvestilo o skriti napaki začne teči, ko je napaka odkrita, torej ko jo odkrije (ugotovi) naročnik. Naročnik mora v obvestilu o napaki natančneje opisati napako in povabiti podjemnika, da opravljeni posel pregleda. Ker ima naročnik v razmerju do podjemnika položaj laika, zadošča, da podjemnika obvesti le o končni posledici napake in ni dolžan navesti vzroka (izvora) napake. S tem vprašanjem se mora namreč ukvarjati podjemnik kot profesionalna oseba. Predpostavka pravočasnega obvestila o napaki je določena zaradi zaščite podjemnikovih interesov. Podjemnik se namreč odgovornosti za stvarne napake lahko razbremeni samo, če dokaže, da vzrok zanje ne izvira iz njegove sfere. Zato ima upravičen interes, da za napako izve in ugotovi njen vzrok.²

8Prvi odstavek 635. člena OZ določa, da naročnik, ki je podjemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, po enem letu od tega obvestila ne more več sodno uveljavljati svoje pravice. Skladno z drugim odstavkom 635. člena OZ pa lahko naročnik, če je o napakah pravočasno obvestil podjemnika, tudi po izteku tega roka z ugovorom zoper njegov zahtevek za plačilo uveljavlja svojo pravico do znižanja plačila in do povračila škode. Iz citirane zakonske določbe torej izhaja, da je pravočasno obvestilo o napaki tudi predpostavka ugovora za znižanje plačila in ugovora za povračilo škode proti podjemnikovemu zahtevku za plačilo, ki ga naročnik poda na podlagi drugega odstavka 635. člena OZ.

9Enomesečni rok za obvestilo o skriti napaki začne teči, ko je napaka odkrita. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je treba šteti, da je bila napaka odkrita najkasneje takrat, ko je bila toženka s strani svojih večjih kupcev obveščena o tem, da rastline ne rastejo. Ker je bilo ugotovljeno, da je toženka reklamacijo s strani A. kot zelo pomembnega kupca prejela že 3. 4. 2019, nato pa je prejela še reklamacijo s strani kupca B. B. dne 28. 5. 2019 in reklamacijo s strani C. dne 25. 7. 2019, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bilo toženkino obvestilo tožnici o zatrjevani napaki izdelane zemlje z dne 9. 10. 2019 prepozno, ker je bilo podano po preteku enomesečnega roka iz prvega odstavka 634. člena OZ.

10Toženka navaja, da je šele po prejemu analize vzorcev izdelane zemlje, ki jo je izvajala D. v času od 9. 10. 2019 do 11. 10. 2019, lahko ugotovila, da je za slabo rast rastlin kriva napaka v zemlji in ne npr. v rastlinah ali semenu, zaradi česar naj pred tem ne bi mogla podati reklamacije tožnici. S temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Ni mogoče šteti, da je bila napaka odkrita šele po prejemu strokovne analize zemlje, za katero se je toženka odločila šele oktobra 2019 in jo je naročila pri družbi D. ter je bila izvedena v času od 9. 10. 2019 do 11. 10. 2019, kar je približno šest mesecev po prejemu reklamacije kupca A., ki je bil po navedbah toženke njen zelo pomemben kupec. Ker zadošča, da naročnik podjemnika obvesti le o končni posledici napake (nerast oziroma slaba rast rastlin iz izdelane zemlje) in ni dolžan navesti vzroka oziroma izvora napake, se toženka neuspešno sklicuje na to, da je bila šele po prejemu analize družbe D. seznanjena z napako in je lahko šele takrat ocenila, da je nerast rastlin posledica neustrezne zemlje. Za odkritje napake, od katerega je začel teči enomesečni rok za grajanje napak, ni bilo potrebno, da bi bila toženka gotova, da rastline ne rastejo zaradi neustrezno izdelane zemlje, temveč je rok začel teči od takrat, ko je prejela reklamacije svojih kupcev zemlje, ne glede na to, da takrat še ni bila z gotovostjo prepričana, da so reklamacije kupcev tudi res utemeljene.

11Ker je toženka reklamacije zemlje prejela s strani več različnih kupcev, tako manjših kupcev kot tudi velikih trgovin, je bila s tem izpolnjena zadostna verjetnost, da je napaka prav v zemlji (in ne morebiti v rastlinah ali semenu), da je treba šteti, da je bila napaka odkrita in je začel teči rok za grajanje napake tožnici. Toženka bi morala čim prej, najpozneje pa v enem mesecu od prejema reklamacij, ki jih je prejela s strani svojih kupcev, ki so navajali, da rastline ne rastejo, o reklamacijah obvestiti tožnico, pri čemer pa bi v obvestilu o napaki lahko izrazila tudi svoje dvome (če jih je imela) v utemeljenost reklamacij kupcev in s tem tožnici omogočila, da bi sodelovala pri ugotavljanju vzroka za nerast rastlin. S pravili o roku za grajanje napak je varovan ravno interes podjemnika, da za napako izve in ugotovi oziroma sodeluje pri ugotavljanju njenega vzroka. S pravočasnim obvestilom o napaki bi bilo tudi preprečeno nadaljnje nastajanje škode, saj bi imela tožnica možnost pred nadaljnjimi dobavami zemlje toženki ugotoviti vzrok napake in ga odpraviti. Takšno ravnanje bi bilo tudi skladno z načelom vestnosti in poštenja, ki je od toženke terjalo, da med potekom pogodbenega razmerja s tožnico skrbi tudi za uresničitev in zaščito interesov tožnice kot druge pogodbene stranke. Toženka se je po tem, ko je v aprilu, maju in juliju 2019 prejemala reklamacije zemlje svojih kupcev, za analizo zemlje odločila šele oktobra 2019, vendar s tem ni mogla podaljšati oziroma doseči ponovnega začetka teka že zamujenega roka za grajanje skritih stvarnih napak na izdelani zemlji. Njeno obvestilo o napakah z dne 9. 10. 2019 je bilo prepozno, zato je izgubila pravice, ki bi jih lahko uveljavljala zaradi zatrjevanih stvarnih napak izdelane zemlje.

12Iz izseka elektronskih sporočil tožnice iz oktobra 2019, na katere se sklicuje toženka v pritožbi, izhaja, da je tožnica na obvestilo toženke o zatrjevani slabi rasti rastlin odgovorila in podala svoja predvidevanja o vzrokih za slabo rast. Iz s strani toženke citiranih izsekov pa ne izhaja, da bi tožnica priznala svojo odgovornost za slabo rast rastlin oziroma sprejela svojo obveznost odpraviti napake ali da bi med strankama prišlo do sporazuma o odpravi napak, zaradi katerega posebna zakonska zahteva o pravočasnosti obvestila o napakah (notifikaciji) kot pogoju za perpetuacijo naročnikovih ugovorov ne bi več prišla v poštev. Toženka v pritožbi tudi sama navaja, da sta glede reklamacij pravdni stranki skušali urediti zadevo sporazumno, vendar do dogovora ni prišlo.

13Toženka neutemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje nezakonito zaključilo, da je zadeva zrela za razsodbo brez izvajanja dokazov z zaslišanjem zakonitih zastopnikov strank in prič ter brez postavitve izvedenca kmetijske stroke, ki bi opravil pregled originalno zapakiranih izdelkov, ki jih je toženka shranila z namenom dokazovanja na sodišču. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje navedene dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo, ker je že na podlagi toženkinih navedb (in predloženih listinskih dokazov) o datumih prejetih reklamacij in datumu prvega toženkinega obvestila tožnici o neustreznosti izdelane zemlje ugotovilo, da je toženka zamudila enomesečni rok za grajanje napak, zaradi česar je izgubila pravice iz zatrjevanih stvarnih napak na izdelani zemlji. Nerelevantnost dokaznega predloga, to je, da dejstva, ki naj bi se ugotovila, za odločitev v sporu niso odločilna oziroma da tudi v primeru, če bi se kot resnično potrdilo tisto, kar je stranka s predlogom želela dokazati, to ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev v tem sporu, je dopustni razlog za zavrnitev dokaznega predloga. Ker je zaradi prepoznega grajanja napak toženka izgubila pravice, ki bi jih lahko uveljavljala zaradi zatrjevanih stvarnih napak, ni bilo potrebno ugotavljanje, ali so stvarne napake na izdelani zemlji v resnici obstajale, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca kmetijske stroke, ki bi opravil pregled originalno zapakiranih izdelkov. V zvezi z očitano neizvedbo dokaza z zaslišanjem zakonitih zastopnikov strank in prič pa toženka v pritožbi niti ne navaja, kaj naj bi se dokazovalo s temi dokaznimi predlogi, pritožbeno sodišče pa očitane kršitve pravdnega postopka zaradi neizvedbe predlaganega dokaza ne preizkuša po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče še dodaja, da sodišče v nadaljnjem teku pravde ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep (četrti odstavek 287. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), zato tudi okoliščina, da je sodišče prve stopnje najprej odločilo, da bo postavilo izvedenca kmetijske stroke, nato pa je v nadaljnjem teku pravde ta dokazni predlog zavrnilo, ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka.

14Ker so toženkini pritožbeni očitki neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 832-835.
² N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 843, 848, 849.