VSL Sodba II Cp 2159/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožnica je zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine parcelna št. 1993/5 k. o. ..., ki v naravi predstavlja hišo na naslovu ... Toženec v njej uporablja nekaj prostorov. Tožnica zahteva, da jih izprazni. Trdi, da za njihovo uporabo nima pravnega naslova. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zahtevku v celoti ugodilo in tožencu naložilo, da tožnici povrne 1.962,75 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

2Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve oziroma njeno razveljavitev. Priglaša pritožbene stroške.

Nasprotuje ugotovitvi, da je bila darilna pogodba z dne 28. 1. 1985 sporazumno razvezana. Navaja, da je bila pogodba podpisana, overjena in predložena pristojnemu davčnemu uradu in upravi za družbene prihodke. Vložen je bil tudi zemljiškoknjižni predlog. V postopku ni bilo dokazano, da bi obdarjenka predlog za vpis umaknila. Ravno obratno. Želela se je vknjižiti kot lastnica. Drži sicer, da obdarjenka s postopkom vknjižbe ni hitela, vendar iz tega dejstva ni mogoče sklepati, da ni želela postati lastnica oziroma, da si je premislila in od pogodbe odstopila oziroma, da sta jo pogodbeni stranki sporazumno razvezali. Z vknjižbo ni hitela, saj je bila z družino že vseljena v stanovanje, uživala je vse pravice kot lastnica, v razmerju do pokojnega S. Ž. pa so vladali mirni družinski odnosi. Sodišče je svojo ugotovitev oprlo zgolj na dejstvo, da obdarjenka ni ponovno predlagala vknjižbe in na navedbe tožnice, da si je premislila in od pogodbe odstopila. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je očitno, da je bil zemljiškoknjižni predlog umaknjen. Ne drži, da toženec ni predložil dokaza za navedbe, da do vpisa v zemljiško knjigo ni prišlo zaradi pomote v zapisu številk parcel. V drugi pripravljalni vlogi je navedel, da je bila v pogodbi namesto parcele 1993/5 navedena parcela 327 k. o. ... Napačno zapisana številka za identifikacijo nepremičnine pa je razvidna iz darilne pogodbe in zemljiškoknjižnega predloga. Na te dokaze se je toženec tudi skliceval. Izpodbija zaključek sodišča, da ni prišlo do prepustitve stvari v posest obdarjenki, saj je slednja nepremičnino skupaj s svojim možem in družino nemoteno uporabljala od leta 1970 dalje. Konec leta 1985 je bila končana gradnja prizidka in od takrat naprej so nemoteno uporabljali še ta del stanovanja. Dejstvo, da v zapuščinskem postopku ni uveljavljal, da v zapuščino sodi polovica sporne nepremičnine, ne potrjuje zaključka sodišča. Zaslišan je izpovedal, da se kot pravni laik ni zavedal, da je razpolagal s primerno dokumentacijo, ki bi jo lahko izročil sodišču in trdil, da je pokojna žena postala lastnica. Tudi ne drži, da njegova pasivnost med zapuščinskim postopkom vpliva na pravice njegovih dveh sinov, saj bi ta kot edina tožničina vnuka podedovala sporno stanovanje tudi po tožnici, po materi pa sta se dedovanju odpovedala. V zvezi z razlogi v točki 12 sodbe navaja, da bi tudi morebitna razveza darilne pogodbe, v kolikor bi do nje res prišlo, bila navzven vidna, oziroma bi bila napravljena v pisni obliki, saj je bila v pisni obliki sklenjena tudi sama darilna pogodba. Pomembna je torej ugotovitev sodišča, da se je morebitna neveljavnost darilne pogodbe tikala družine, ki je živela v isti hiši in bi posledično morala biti navzven vidna. Sam za razvezo darilne pogodbe ni in ni mogel vedeti, saj mu tega žena ni nikoli povedala. V kolikor bi si res premislila oziroma v kolikor bi se z očetom res dogovorila o sporazumni razvezi, bi toženca o tem zagotovo obvestila.

Dejansko stanje je bilo zmotno ugotovljeno tudi v pogledu zatrjevane pravice brezplačnega dosmrtnega bivanja v stanovanju. Pri dokazni oceni sodišče ni upoštevalo navedb, da je bil tak sporazum dosežen ob sklenitvi zakonske zveze z I. Š. in da je bil sklenjen med tožencem in njegovo ženo ter tožnico in njenim možem. Neutemeljeni so zato očitki, da nikoli ni pojasnil, kdaj naj bi prišlo do dogovora in med kom naj bi bil ta sklenjen. Zaslišan kot priča je sicer res navedel, da je tak dogovor pisno potrdil tudi S. Ž. v postopku P 1045/2010, vendar gre takšno izjavo toženca razumeti kot edino pisno potrditev že obstoječega dogovora, ne pa kot pravno podlago za obstoj pravice dosmrtnega brezplačnega prebivanja. Toženec je sicer res navedel tudi to, da ni prišlo do nekega izrecnega dogovora, vendar je o tem sklepal na podlagi izrecne dovolitve s strani tožnice in njenega pokojnega moža, da lahko z ženo vlagata v stanovanje in ga dogradita ter dogovora, da se bo tako rešil stanovanjski problem celotne mlade družine. Obstoj takšnega dogovora pa je potrdila tudi tožnica na zaslišanju. Pojasnil je še, da sta bili takrat družini v dobrih odnosih, da je bil tudi sam vključen v dogovarjanja in da je na podlagi tega razumel, da lahko tudi sam, poleg žene in otrok, brezplačno in do smrti prebiva v stanovanju.

Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava in sicer pri presoji sporazumne razveze darilne pogodbe ter pri presoji njene realizacije. Sodišče je v zvezi z realizacijo pogoj prepustitve nepremičnine v posest presojalo prestrogo, saj je okoliščino prevzema nepremičnine v posest s strani obdarjenke že pred sklenitvijo darilne pogodbe razlagalo na način, kot da do prevzema nepremičnine v posest sploh ni prišlo. Ker je pred sklenitvijo darilne pogodbe obstajal drug pravni temelj za posest s strani obdarjenke in nenazadnje tudi toženca, je sodišče napačno zaključilo, da niso podane okoliščine, ki narekujejo uporabo 58. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). V konkretnem primeru pa je poleg same prepustitve posesti prišlo tudi do izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila in je obdarjenka predlagala vpis v zemljiško knjigo. V prid realizaciji darilne pogodbe govorijo tudi druge okoliščine, npr. to, da je bilo v nepremičnino vloženo veliko denarnih sredstev, saj je bil zgrajen prizidek, vrtna lopa in opravljena številna druga vlaganja, kar med strankama ni bilo sporno. Obdarjenka je nadalje z tožencem nemoteno izvajala prepuščeno posest kot lastnica vse do svoje smrti. Že ob sklenitvi zakonske zveze je med zakoncema Ž. in zakoncema Š. obstajal dogovor, da lahko zakonca Š. brezplačno uporabljata predmetno stanovanje, z darilno pogodbo pa je S. Ž. na svojo hči I. prenesel še solastninski delež na nepremičnini.

Pritožnik sodišču očita še bistveno kršitev pravil postopka in sicer napačno uporabo 215. in 8. člena ZPP. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila darilna pogodba veljavno sklenjena. Tožnica je zato tista, ki bi morala dokazati, da je po sklenitvi darilne pogodbe prišlo do razveze in bi ona morala nositi dokazno breme v zvezi s temi trditvami. Ker ji to ni uspelo, bi sodišče moralo v skladu s pravili o dokaznem bremenu odločiti, da obstoji veljaven pravni naslov za prebivanje toženca v stanovanju in tožbeni zahtevek zavrniti.

Ker je odločitev o glavni stvari napačna, je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Drži, da je bilo (materialno) dokazno breme za trditev, da je bila darilna pogodba razvezana, na tožnici. Vendar pa toženec spregleda, da je tožnica to trditev po presoji sodišča prve stopnje uspela dokazati, zato je (procesno) dokazno breme, da temu ni tako, prešlo na toženca. Zgolj v tem smislu je mogoče razumeti očitke sodišča prve stopnje, da tožencu ni uspel dokazati, da do vknjižbe lastninske pravice na obdarjenko ni prišlo zaradi v napak v pisni pogodbi (in torej ne zaradi njene sporazumne razveze). Očitek, da je sodišče zmotno porazdelilo dokazno breme in ob tem zmotno uporabilo 215. člen ZPP, je zato neutemeljen.

6Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi 8. člena ZPP. Pri tej določbi gre za metodološki napotek sodišču, kako narediti dokazno oceno izvedenih dokazov. In sodišče prve stopnje tega napotka ni kršilo. Dokazna ocena je narejena vestno, skrbno in natančno, zaključki so logično in življenjsko prepričljivi, pa tudi preverljivo obrazloženi.

7Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvega sodišča, da je bila darilna pogodba, ki sta jo 28. 1. 1985 sklenila pok. S. Ž. in pok. I. Š., sporazumno razvezana. Razloge izpodbijane sodbe o tem pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Bistveno pri tem je, da je sodišče prve stopnje ob nasprotujočih si izpovedbah tožnice in toženca o tem, ali je bila pogodba razvezana, utemeljeno sledilo tožnici, saj njeno izpovedbo potrjujejo ostale ugotovljene okoliščine primera.

8Med njimi je sodišče pravilno izpostavilo tudi dejstvo, da v dvajsetih letih po sklenitvi pogodbe ni prišlo do vknjižbe lastninske pravice na obdarjenko oziroma dejstvo, da toženec prepričljivih razlogov, zakaj je bila obdarjenka v tem pogledu pasivna, ni navedel. Enako velja za v sodbi izpostavljeno lastno pasivnost v zapuščinskem postopku. Drži sicer, da sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za sklepanje, da je bil predlog za vknjižbo s strani obdarjenke umaknjen. Drži tudi, da je zatrjevana napaka v predloženi darilni pogodbi (v zapisu parcelne številke) izkazana že s predložitvijo same pogodbe in zemljiškoknjižnih podatkov. Vendar pa ne prvo ne drugo na pravilnost dokazne ocene nima nobenega vpliva. Tudi če je zaradi napak v pogodbi prišlo do zavrnitve (in ne do umika) vloženega zemljiškoknjižnega predloga, je bistveno to, da pogodbeni stranki vse do smrti obdarjenke v letu 2007 (torej v več kot 20-tih letih) nista poskrbeli za popravek pogodbe in vložitev novega zemljiškoknjižnega predloga. Takšna pasivnost je, v kolikor bi držalo, da pogodba ni bila razvezana, življenjsko nelogična, saj sta pogodbenika vedela, da je za popoln prenos lastninske pravice potrebno opraviti še vpis v zemljiško knjigo. Res je obdarjenka nepremičnino že uporabljala, bila je tudi edina darovalčeva zakonita dedinja, a ta argument ob dejstvu, da bi darovalec (ob neizvedeni vknjižbi) kljub sklenjeni darilni pogodbi lahko z nepremičnino ponovno razpolagal (bodisi s poslom med živimi ali z oporoko), ne prepriča. Dodatno pa pravilnost ugotovitve, da je bil razlog za tako pasivnost v razvezi pogodbe, potrjuje toženčevo lastno ravnanje. Toženec je namreč nedvomno vedel, da ni darovalčev dedič. Glede na to, da sta s pokojno obdarjenko v nepremičnino vložila veliko svojih sredstev, bi bilo v primeru, da do razveze darilne pogodbe res ne bi prišlo, življenjsko logično, da bi v zapuščinskem postopku po pok. obdarjenki darilno pogodbo predložil, in uveljavljal, da je zapustnica solastnica sporne nepremičnine. Izpovedbi toženca, da ni ravnal tako zaradi nevednosti, ob dejstvu, da je šlo za darilo, ki nima nezanemarljive vrednosti, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče slediti. Pritožnik pa ob tem spregleda, da svoje lastninske pravice tudi kasneje, to je v pravdnem postopku II P 1045/2010, ko ga je zastopal kvalificiran pooblaščenec, ni utemeljeval z darilno pogodbo (in dedovanjem), ampak s sklicevanjem na dogovor o gradnji oziroma na pravila o gradnji na tujem. Tudi to kaže, da je bila darilna pogodba razvezana.

9Pritožbeno sodišče se strinja, da se je darilna pogodba oziroma njena razveza tikala celotne družine. In ravno zato, ob upoštevanju zgoraj opisanega toženčevega ravnanja po obdarjenkini smrti, ne dvomi, da je bilo tožencu znano, da je prišlo do njene sporazumne razveze.

10Tudi dejstvo, da darilna pogodba ni bila razvezana pisno, ne vzbuja dvoma v ugotovitev, da je do tega res prišlo. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, sta se pogodbenika zavedala, da je za prenos lastninske pravice potreben zemljiškoknjižen vpis in sta, saj sta si zaupala, posledično ocenila, da pisna razveza ni potrebna.

11Glede na to, da je obdarjenka posest nepremičnine v starem delu hiše pridobila na drugi pravni podlagi že pred sklenitvijo darilne pogodbe, posest na novozgrajenem delu pa po sklenitvi darilne pogodbe, a je imela za to prav tako že podlago v predhodno danem dovoljenju za gradnjo in uporabo (več o tem glej spodaj), tudi dejstvo, da se po razvezi darilne pogodbe v pogledu posesti ni nič spremenilo, ne narekuje drugačnega zaključka.

12Nerelevantno za odločitev je tudi pritožnikovo sklicevanje na 58. člen OZ¹. Nerelevantno je najprej zato, ker vprašanje realizacije darilne pogodbe ob ugotovitvi, da je bila ta razvezana, ne more biti pomembno. Nerelevantno pa je tudi zato, ker se z realizacijo pogodbe sanira kršitev obličnostnih zahtev oziroma se prizna veljavnost tudi pogodbi, ki nima zahtevane oblike. V konkretnem primeru pa med strankama vprašanje veljavnosti darilne pogodbe v povezavi z njeno obliko, sploh ni bilo sporno.

13Neutemeljena je tudi graja dejanskih ugotovitev, ki se nanašajo na s strani toženca zatrjevano darilo pravice brezplačnega dosmrtnega prebivanja v sporni hiši. Sodišče prve stopnje pri tem ni spregledalo njegovih trditev, da naj bi do dogovora o darilu te pravice prišlo med zakoncema Ž. in zakoncema Š. že ob sklenitvi zakonske zveze². Do njih se je namreč opredelilo v točki 22 sodbe. Zatrjevanega ustnega dogovora o podarjeni pravici pa toženec tudi po presoji pritožbenega sodišča ni dokazal. Zaslišan je namreč izpovedal, da je za dogovor o darilu pravice brezplačnega dosmrtnega prebivanja štel pisanje pokojnega Ž. S. v pravdnem postopku II P 1045/2010, ki pa, kot je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje, ni dogovor, ampak poravnalna ponudba, ki je toženec ni sprejel. Toženec je nadalje izpovedal tudi to, da se zakonca Š. in zakonca Ž. o tem (to je o darilu pravice brezplačnega bivanja, op. sodišča) nikoli niso pogovarjali in gre le za njegovo sklepanje. Taka izpovedba pa ustno dogovorjenega darila ne dokazuje. Drugačnega sklepa pa ne omogoča niti izpovedba tožnice. Podaritve take pravice pa končno ne dokazuje niti dejstvo, da sta toženec in njegova pokojna žena v nepremičnino vlagala. Drži sicer, da je ravno ta okoliščina pogosto tista, ki pomaga razločevati med v praksi zabrisano mejo med prekarijem, katerega glavna značilnost je preklicnost, in drugimi oblikami razmerij, za katera je značilna trajnost in nepreklicnost (med njimi je najbolj pogosto dovoljenje, ki je usmerjeno v nastanek služnosti, pa tudi darilo pravice trajnega bivanja). Vendar pa v konkretnem primeru, ob upoštevanju toženčeve izpovedbe, vlaganjem ni mogoče pripisati tako velikega pomena. Razlog, da sta se toženec in njegova pok. žena, kljub do preklica danemu dovoljenju za bivanje, za vlaganja vseeno odločila, je namreč lahko tudi v dejstvu, da je bila toženčeva žena edina dedinja lastnika nepremičnine in je, kot je pokazal dokazni postopek, predpostavljala, da bo nepremičnina tako in tako ob dedovanju postala njena last.

14Pritožbeno sodišče zato soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bilo v konkretnem primeru zakoncema Š. dano le dovoljenje gradnjo in brezplačno uporabo stanovanja brez določenega trajanja uporabe in roka vrnitve. Pri takem razmerju pa gre za prekarij v smislu 974 paragrafa ODZ oziroma 579. člena OZ, ki tožnici omogoča, da od toženca kadarkoli zahteva, da prostore, ki jih v hiši zaseda, izprazni.

15Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo potrdilo.

16Ker toženec s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. v zvezi s 165. členom ZPP). Ker tožnica v odgovoru na tožbo ponavlja le že pred sodiščem prve stopnje predstavljena stališča, je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške, ki so ji z njim nastali, nosi sama (155. v zvezi s 165. členom ZPP).

¹ Ta določa, da je pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale, razen, če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega.
² Res pa mu je v razlogih pod točko 20 neutemeljeno očitalo izostanek teh trditev. Ponudil jih je že v odgovoru na tožbo (glej točko 3).